Sadata so umorili islamski skrajneži med vojaško parado, Mubarak pa je v napadu čudežno ostal živ, saj je sedel tik ob njem. Tako kot je preživel še šest naslednjih poskusov atentatov, med katerimi je bil tisti v Adis Abebi leta 1995 najresnejši, saj je njegov avto zasula toča krogel.

Nekdanji poveljnik egiptovskega vojaškega letalstva se je na oblasti obdržal z veliko sreče, ko je šlo za napade, a tudi zato, ker je spretno paktiral z Zahodom, ki je včasih mižal na obe očesi, ko je šlo za vladanje Egiptu s trdo policijsko ustrahovalno metodo. Toda, medtem ko mu je zahodne zaveznike uspelo prepričati, da je eden glavnih stebrov v boju proti islamskim skrajnežem, sta njegova priljubljenost in moč postopoma erodirali. Tudi sam je spoznal, da dolgo ne bo mogel vladati, in je 1. februarja pod pritiskom ne zadovoljnih Egipčanov napovedal svoj umik ob naslednjih volitvah septembra letos. Toda nasprotnikom njegove vladavine to ni zadoščalo in so v protestih vztrajali vse do danes.

Hosni Mubarak se je rodil leta 1928 v vasici Menofja, nedaleč od Kaira. Je poročen s Suzano Mubarak (napol Britanka, diplomirala na ameriški univerzi v Kairu), ima dva sinova (Gamal in Alaa) in je vedno poskušal držati svoje zasebno življenje daleč od oči javnosti, znano pa je, da je imel natančno razdelan urnik dnevnih obveznosti, ki so se začenjale ob 6. uri zjutraj. Ni kadil, ne pil in je vedno dajal vtis osebe, ki izjemno skrbi za zdravo življenje. Najožji sodelavci so se v njegovih mlajših letih pritoževali, da se mu dan začne zelo zgodaj v telovadnici.

Čeprav neznan doma in v mednarodni javnosti, mu je k mednarodne mu spoštovanju pomagal sloves podpornika Sadatovega mirovnega sporazuma z Izraelom, čeprav je izhajal iz vojaškega vrha. Toda doma je od samega začetka vladal z ukrepi izrednih razmer, aretacijami in kršenjem temeljnih človekovih pravic, za kar je vedno našel opravičilo v nevarnosti, da bi Egipt padel v roke islamskim skrajnežem.

Na roko so mu šli tudi sami skrajneži, ki so občasno v terorističnih na padih pobijali tudi tuje turiste, kar je Zahod utrjevalo v veri, da Mubarak lahko samo s takšnimi metodami obvaruje državo pred skrajneži in poskrbi za mir v regiji. Zato večina v Egiptu ni verjela, da je pripravljen na takojšnje in korenite reforme. Nenazadnje so ga k »postopnosti« navajale tudi zahodne sile, ki jih je strah prevelikega zasuka. Da mu demokratične metode ne ležijo preveč, so pokazale tudi volitve, na katerih je bilo vse v prid Mubaraku in njegovi Nacionalni demokratični stranki – od finančno podprte kampanje prek medijev do represivnih organov, ki so pred volitvami množično zapirali vodje opozicije, predvsem pripadnike Muslimanske bratovščine.

Lani, ko je odpotoval v Nemčijo na kirurški poseg, se je začelo razmišljati o Mubaraku kot o navadnem smrtniku in njegovem nasledniku. V igri je bil tudi njegov sin Gamal. Toda od začetka protestov je bilo jasno, da nasprotniki režima ne bodo pristali na takšno »transformacijo«.

Ko pa je postalo jasno, da tudi armada ne stoji stoodstotno na njegovi strani, je bilo zgolj še vprašanje časa, ali bo odstopil sam ali pa bo oblast prevzela vojska, kar vsekakor ne bi bila najboljša rešitev. V svojem nastopu na televiziji je Egipčanom sporočil, da bo služil ljudstvu do zadnjega diha oziroma do septembrskih volitev in da bo ostal ter umrl na egiptovski zemlji, zgodovina pa bo presojala njegovo delo, tako kot delo vseh drugih.