Na trgu Tahrir so protestniki začeli graditi trdnjavo iz valovite pločevine, iz tal izruvanih ograj, iz stiropora in kartona. Mimo muzeja egiptovske civilizacije niso imeli več dostopa na trg. Preprečevali so ga vojaki, ostanki politične policije in civilno oblečeni pristaši stranke Hosnija Mubaraka, ki so odganjali ljudi.

V četrtek je bil trg razdeljen na polovico. Prostor pred muzejem so čez noč zavzeli podporniki predsednika Mubaraka, predel pred policijskim ministrstvom so imeli v rokah uporniki. Na drugi strani trga je bila pri postaji podzemne železnice še vedno odprta ulica, po kateri so prihajali demonstranti. Tam je bilo vzdušje skoraj sproščeno, protestniki pa so bili odločeni, da svoj prostor ubranijo še eno noč.

Polemika se ni več odvijala s slogani in demonstracijami, ampak s palicami, kamenjem, zaušnicami, molotovkami. Prikazali so se noži in mačete. Tanki egiptovske vojske so čepeli kot purani na izhodu ulice Talat Harb. Tla so bila nasuta s kamenjem kot med palestinsko intifado. Nasproti pa si niso stali civilisti in vojaki, ampak civilisti in civilisti. Na trenutke je bilo težko uganiti, na kateri strani stojiš. Vojaki so ob zaprti slaščičarni Groppi opazovali dogajanje brez vsakršnih čustev. Ko je postalo tesnobno, so zaprli pokrovke svojih konzerv in od znotraj opazovali, kaj se dogaja zunaj.

Strašna mašinerija vojne se je naselila v središče mesta kot opazovalec brez interesa. Na poti proti Tahrirju so kolovratile skupine mračno razpoloženih somišljenikov predsednika, ki so pregledovali ljudi in zastraševali vse, ki so se namenili proti trgu. Za muzejem je potekalo veliko zborovanje v podporo Mubaraku. Nad mestom so leteli vojaški helikopterji, na tleh se je vsak meščan znašel po svoje.

Republika Tahrir

Ves teden je bilo na trgu praznično vzdušje. Pred slabim tednom so demonstranti iz središča mesta pregnali policijo. Policijske kordone so potiskali samo s silo svojih teles in močjo glasov. Mubarak je na ulice poslal vse protidemonstracijske enote, kar jih je imel na voljo. Prišli so s tovornjaki in avtobusi z zamreženimi okni. V mestu je bilo že kdaj prej videti demonstracije. Vendar demonstrantov nikoli ni bilo več kot policistov. Vedno je bilo več policistov kot ljudi na ulicah. Ne nekaj več, ampak desetkrat več. Če je bilo pred ustavnim sodiščem deset demonstrantov, je bilo policistov sto. Če jih je bilo pred parlamentom sto, je bilo policajev tisoč. In če jih je na Tahrir pred zgradbo policijskega ministrstva prišlo tisoč, je bilo policistov deset tisoč.

Prejšnji petek so bile številke vsaj enakovredne. Demonstrantov je bilo zjutraj manj kot policije. Pred slaščičarno el Abd je stotina vzklikala h koncu Mubarakovega režima in se razbežala takoj, ko je policija izstrelila salvo solzilnega plina. Ponovno so se zbrali na aveniji 26. julija. Tokrat jih je bilo petsto. Potem tisoč. Potem jih sredi oblakov solzilnega plina ni bilo več mogoče prešteti. Na trgu Tahrir so se držali za roke in osvajali prostor. Policija je napadala z vsem, kar je imela na razpolago. Z vodnimi topovi, kombiji, tovornjaki, solzivcem, gorjačami in ščiti. Zvečer je policija izgubila središče mesta in izginila.

Na Tahrirju so razglasili osvobojeno ozemlje.

"Nimam kaj izgubiti. Ničesar nimam. Vem, da s temi ljudmi na oblasti nikoli ne bom ničesar imel," je rekel Rami, ko sem ga vprašal, ali ga je kaj strah. Da ne bi vprašanja razumel kot žalitve, sem mu sam dejal, da sem kar prestrašen. Med protestniki pa je bilo skoraj praznično vzdušje, v množici so se počutili varni. Daleč okrog mene ni bilo nikogar, ki bi imel več kot trideset let. "Nimam ne hiše, ne žene, ne družine. Vse, kar imam, je prihodnost. Star sem dvajset let. Jaz imam prihodnost, oni je nimajo."

To so ponavljali na vsakem koraku.

"Mi imamo prihodnost, oni je nimajo."

V soboto zjutraj je bil trg Tahrir v rokah demonstrantov, mesto pa brez policije.

"Prvič lahko svobodno izražamo svoja čustva kot Egipčani," je rekla mlada ženska, ki se je predstavila kot Lejla. "Vemo, da nas vsi vidijo in da nas naše družine podpirajo. Hočemo moderen Egipt, nad katerim ne bo gospodovala nobena druga država. Hočemo svobodno državo, v kateri lahko vsak pove svoje mnenje in ki ni pod oblastjo samo enega človeka. To hočemo."

Težko je bilo presoditi, koliko jih je, ampak Tahrir je bil poln od roba do roba. Ulica Kasr el Nil, Talat Harb, mostovi čez Nil in vse okoliške ulice so bili polni ljudi, ki so prihajali in prihajali. Vojaki so jih spuščali med tanki.

"Vojaki so kot mi," mi je rekel fant s palestinsko ruto okrog vratu. "Ni razlike med nami in njimi. Režim je proti nam vsem."

"Irhal! Irhal! Irhal," so kričali predsedniku Mubaraku. Izgini.

Rami je pristopil k meni in mi začel v tekoči angleščini govoriti, kot da se ne namerava ustaviti. "Predsednik je na oblasti od leta 1981 in nikoli ni kazal namena, da položaj prepusti še komu drugemu. Niti iz svojega kroga. Mi nikoli nismo imeli nobene besede pri tem, kdo nam vlada. Vedno se je oblast kar zgodila. Zdaj pa hočemo vsi sodelovati pri odločitvi, kdo nam bo vladal. S tega trga ne bomo šli, dokler ne gre s položaja. Ostali bomo do zadnjega trenutka."

"Za vedno?"

"Za vedno, če bo treba."

"Kaj delate?"

"Slikar sem."

"Tudi zdaj slikate?"

"Ne. Ne. Nisem umetnik. Pleskam hiše in zgradbe. Ne rišem slik. Nisem iz Kaira. Živim na jugu, na vasi, ki se imenuje Kafr Šeih."

"Ste tukaj zaradi denarja ali zaradi svobode?"

"Ne gre niti za denar niti za svobodo. Lahko živimo brez denarja. Ne moremo pa živeti brez dostojanstva. Hočemo svoje dostojanstvo."

"Svoje dostojanstvo hočete nazaj?"

"Nazaj? Do zdaj nisem vedel, kaj je dostojanstvo. Zadnjih trideset let nismo vedeli, kaj so naše pravice in kaj je naše dostojanstvo. Mubarak bo odšel. Odšel bo."

Tri dni in tri noči je bilo središče mesta velik politični festival v rokah protestnikov. Strašna moč, ki so jo pokazali, je bila rezultat popolnoma difuzne strukture, ki se je vrtela okrog trga.

Zgodbo, kako je prišlo do demonstracij, sem slišal desetkrat, dvajsetkrat zapored v kratkih stavkih ljudi, ki so navajeni komuniciranja prek računalniške tipkovnice.

"Pet let sem preživel v klepetalnicah na internetu," je rekel osemindvajsetletni brezposelni pravnik, ki se je predstavil kot Kami.

"O čem ste klepetali pet let?" sem ga vprašal.

"Najprej samo drobnarije. Kdo si, kako si, kaj delaš... Kakšen avto imaš? Imaš punco? Imaš fanta? Potem bolj resne stvari."

"Kako resne?"

"Govorili smo o svetu okoli nas. Videli smo, da je mogoče živeti tudi drugače. Na internetu nas ni bilo strah. Nihče ni vedel, kdo si. Lahko si si izmislil novo življenje. To smo počeli. Izmišljali smo si fantazijska življenja. Začeli smo pisati bloge, kjer smo začeli razstavljati politiko. Izmišljali smo si politične identitete. In vsi smo mislili bolj ali manj enako. Ves čas smo brali drug drugega."

"Ampak to vas ni pripeljalo na ulice."

"Prav to. Ni prvič, da so se Egipčani uprli. Pred desetimi leti so se ljudje obrnili proti režimu. Vendar so bile razlike med opozicijo zelo globoke in končalo se je s polomom. Mi smo v letih pogovarjanja in pisanja prišli do ene same točke. Režim mora oditi. Nočemo več tega. Na internetu je bilo že dve leti jasno, da Hosni Mubarak in njegova država nimata z nami nič."

Pripovedoval je, kako je politično zorel.

"Najprej sem misli, da moramo kaj narediti za Palestince in jih zaščititi pred Izraelom. Potem se je izkazalo, da naša država uresničuje blokado v Gazi. Mi držimo Gazo za žico. Naša država je problem. Egipčani hodimo delati v Kuvajt, v Libijo, v Savdsko Arabijo, kamorkoli. Vemo, kako je v Evropi, vemo, kako je v Ameriki. Vemo, kako je po vsem svetu. Znamo delati. Samo doma ne najdemo dela in dostojnega življenja. Ljudje gredo čez Sredozemlje in umrejo na morju, da bi nekaj malega zaslužili, se vrnili in poročili. Hočemo živeti tako, kot živijo vsi drugi ljudje na svetu. To je ideja."

Mi za to nimamo nobenih zaslug

Najbližja kavarna je Cafe Riche v ulici Talat Harb, kjer je v petdesetih letih Gamal Abdel Naser s svojimi oficirji načrtoval revolucijo, ki je ustvarila moderni Egipt.

"Kavarna je zaprta," je rekel lastnik, ki je sedel za pisalno mizo pri vratih. Pred sabo je imel goro papirjev. "Izvolite sesti."

Za mizo je sedel sivolasi pisatelj Ibrahim Abd Elmeguid.

"Mubarak bo moral zapustiti državo v sramoti," je rekel, ko sem ga vprašal, kako razume položaj okoli sebe. Ulice so bile v popolnem kaosu. Promet so urejali mladi fantje z belimi trakovi na rokah. "Če ne danes, pa jutri. Dlje ko odlaša, bolj se bo svet okoli njega sesuval. Če bo dolgo čakal, ne bo našel niti poti do letališča. Ne mislim samo njega. On je 83 let star človek, ki je izgubil stik z resničnostjo. Svet, ki ga je ustvaril, je izgubil temelje. Najbrž so bili časi, ko je njegova oblast imela smisel. Kaj vem. Nekoč se mi je zdelo, da bo projekt mogoče za večino Egipčanov uspel. Ustvaril pa je strašen prepad med nami. Na eni strani neskončno bogata elita, na drugi brezupno revne množice. Vmes je bila samo sila policije."

V številkah je našteval nesrečno stanje svoje države. Pet milijonov mladih, ki so ravnokar diplomirali, je brez službe. Šli so študirat z upanjem na boljše življenje. Dobili so upanje, da bodo lahko natakarji v luksuznem hotelu. Štirideset odstotkov Egipčanov živi pod mejo revščine.

"Štirideset odstotkov ne zveni veliko, ne? Ampak to je skoraj polovica prebivalstva. Polovica je bolna zaradi slabih življenjskih razmer, umazane pitne vode, groznega zraka. Tega ne moreš rešiti z obljubo počasnih sprememb. Ne vem, ali se to sploh da s čim rešiti. Ne da pa se več držati skupaj. Z ničimer. Včeraj se je zdelo nemogoče, vendar je popolne osebne oblasti Hosnija Mubaraka nad Egiptom konec. Konec je hipokrizije socialnega miru, dejavnika stabilnosti na Bližnjem vzhodu, vodilne vloge v arabskem svetu. Vse iluzije so pogorele v eni noči. Požig sedeža Mubarakove vladajoče stranke se je morda zgodil po naključju, v trenutku nepazljivosti varnostnih služb. Ampak zdaj je enajsta ura dopoldan in še vedno gori. Nikjer ne vidim gasilskih avtomobilov. To je strašno simbolna slika. Sedež režima je v plamenih, nihče pa ne pokliče gasilcev."

Dvignil se je na stolu in pokazal na še nekaj starejših gospodov, ki so sedeli za mizicami pod fotografijami iz Naserjeve revolucije. Nad vhodom je še vedno visela Mubarakova slika.

"Mi za to nimamo nobenih zaslug. Do sprememb nismo pripeljali mi, starci, ki dobro poznamo vsako podrobnost umazanega režima, v katerem smo preživeli pol življenja. Oblast so stisnili mladi, ki se poznajo samo z interneta. Morda se prej nikoli niso videli. Med seboj se kličejo prijatelji. Mladi ljudje so na cesti. Vse stare institucije gledajo s strani in kalkulirajo, ali lahko ta položaj obrnejo sebi v prid. Niti opozicijske stranke, niti Kifaja, niti Muslimanski bratje s tem nimajo nič. Nikoli niso znali spraviti pokonci cele družbe. Upor so organizirali mladi, za katere smo mislili, da znajo samo sedeti za računalniki in se igrati. Igrali pa so se revolucijo. In ko jim je režim izključil internet, so ponovno prišli na Tahrir. To je neverjetno. Mislili so, da jih lahko ukinejo s tem, da jim izključijo mobilne telefone in internet. Poglejte jih zdaj. Močnejši so od vsega okoli sebe. In hočejo pozitivne spremembe, ne pa kozmetičnih popravkov."

Preporod naroda

Urednika na največjem egiptovskem časopisu Al Ahram sem vprašal, ali je režima res konec. "Mogoče," mi je s smehom odgovoril Hani Šukrala. "Ne znam biti pameten. Vsake pol ure se mi zdi drugače."

Že tretji dan so mesto imeli v rokah protestniki. Velikega mesta ni upravljal nihče. Ponoči so ulični komiteji organizirali straže, ki so varovale hiše in stanovalce. Po mestu so krožile bande roparjev. Na Tahrirju pa so ljudje vztrajali kljub policijski uri in bilo jih je veliko.

"Dve stvari sta mi jasni," je rekel Šukrala. "Na eni strani smo priča preporodu naroda. Ni več teh sključenih Egipčanov, ki znajo samo prositi za bakšiš in se zanašajo na božjo voljo. V širokih slojih prebivalstva je čutiti, da je nastopil nov čas. Da so fantje in dekleta z interneta zamajali zgradbo. Obdobje Hosnija Mubaraka je mimo. Karkoli se zgodi, je izgubil vsako kredibilnost. Izginil je strah pred njim, in če ne najde pametnega izhoda, bo ostal z dediščino osebnega in institucionalnega propada. Prišlo je do prave politične osvoboditve, ko si ljudje prvič upajo kot posamezniki in kot množica vztrajati pri svojem sporočilu: zahtevamo konec režima, ki nas je ponižal. Pripravljeni so ga braniti s telesi in izražati s posedovanjem ozemlja. Ko branijo teritorij na Tahrirju, branijo svoje ideje."

To ozemlje pa je postopoma postajalo vse manjše. Sredi tedna so se zbudili Mubarakovi pristaši. V sredo zjutraj so vsi lastniki mobilnih telefonov dobili sporočila, naj izrazijo lojalnost predsedniku in sistemu. Niso vsi dobili istih sporočil. Starejši ljudje so prebrali povabila, naj pridejo izrazit ljubezen predsedniku. Sredi dneva so po vsem mestu potekale demonstracije v podporo režimu, ki jih je organiziral režim sam. Na ulice so prišli poklicni pretepači, ki so zaustavljali vozila, vlekli iz njih vsakogar, ki jim ni bil všeč, in pretepali vse, ki so jih razumeli kot nasprotnike. Državna televizija je zagnala propagandno kampanjo, v kateri je obtoževala tujce, da so osramotili režim. Praznik na Tahrirju se je končal s pretepi in uličnimi bitkami.

"Ne podcenjujte režima," je rekel Šukrala. "To ni en človek. To je tri milijone članov Mubarakove stranke. Če gre on, so oni v stiski. Zdaj se borijo za svoje privilegije. Za varno življenje za zidovi obzidanih naselij, v katerih napredek razumejo kot otvoritev trgovskega centra Marks&Spencer. Bojim se, da namerno ustvarjajo kaos, da bi dobili pretvezo za masaker. Kaže se mi zelo mračen scenarij. Egipt ima milijon in pol policistov. Kam so čez noč vsi izginili? Niso izginile samo protidemonstracijske enote, ampak tudi prometni policisti in varnostniki. Nikjer ni niti enega uniformiranega policista. Ponoči ropajo trgovine, ropajo tudi čez dan. Pojavile so se učinkovite bande, ki sistematično terorizirajo prebivalstvo. Policija ni zaščitila niti največjih trgovskih centrov. To se ni moglo zgoditi po naključju. Nekdo je moral policiji ukazati, naj državo pahne v kaos. Ampak hkrati se je zgodil preporod naroda. Ljudje ponoči skrbijo drug za drugega. Dolgo nismo vedeli, kako lep je lahko ta občutek."

Predsednik kluba sodnikov Zakarija Abdel Aziz je sključeno premikal kanale na prašni televiziji in se držal za brado.

"Hosni Mubarak in njegov režim sta prišla do svojega naravnega konca," je rekel. "In ta konec ne bo lep. Razvija potenciale, da bo strašen."

Razmišljal je, kako lahko Mubarak misli, da je še predsednik države, če pa je nima več. Ves konstrukt se je sesul v pesek. Zdaj opleta z mogočnim repom in poskuša zrušiti vse okoli sebe.

"Navadili so se živeti udobno za kordoni predsedniške garde in policije. Zdaj se ukvarjajo s preživetjem, vendar ne vedo, kaj pomeni bitka za preživetje. Desetletja so morali samo izreči besedo in stvari so se zgodile. Proti sebi pa imajo ljudi, ki so se vsa ta desetletja ukvarjali samo s preživetjem. Obnašajo se, kot da ni nikogar, ki bi jih lahko nadomestil. To mene niti najmanj ne skrbi. V Egiptu je veliko ljudi. Veliko je sposobnih. Hitro se bo pojavil nekdo, ki bo znal voditi to državo. Mora priti popolnoma nov človek."

Rekel je, da Mohamed El Baradej nima nobenih sposobnosti za predsednika. Nima karizme niti prepričljivosti, ki ju voditelj potrebuje. Pojavil se je zato, ker ni bilo nikogar, ki bi se upal s prepoznavnim obrazom direktno zoperstaviti Mubaraku. Lahko bi bil dober začasni voditelj. Ampak za zelo kratek čas.

Rekel sem, da je čudno slišati sodnika, ki govori kot nasprotnik režima. Odgovoril je, da je imel Egipt tudi pod Mubarakom družbo, ki je mislila in delala po svoje.

Mesto prepuščeno samo sebi

"Kot sodnik moram Mubaraku priznati, da je ustvaril sodni sistem, ki je bil kar neodvisen. Na to sem bil vedno ponosen. Sodniki smo lahko sodili po svoji vesti. Bilo je veliko podkupovanja in meglenosti. Ampak neodvisno sodstvo je bilo kar resnično."

Podvomil sem, da bo na Tahrirju našel veliko ljudi, ki se bodo strinjali z njim.

"Vem, vem," je rekel postarani gospod. "Sodniki smo bili vedno v dveh skupinah. Tisti, ki smo verjeli v neodvisno sodstvo, in oni drugi. Nad nami pa so bila vojaška sodišča. Vedno sem čutil strašno bolečino, ker so lahko kogarkoli vzeli sodstvu in ga postavili pred vojaško sodišče. Pred civilnim sodiščem si imel vsaj možnost nepristranskega sojenja. Mnogo ljudi sploh ni prišlo pred sodišče. Zadržali so jih na policijskih postajah za dva meseca in mučili. Ali pa so kar izginili. Eno je gotovo. Dokler se niso pojavili ti mladi ljudje, v Egiptu nihče ni zaupal nikomur."

V četrtek zvečer je bilo središče mesta razdeljeno na pol. Trg Talat Harb, Azbakejo, trg Orabi, ulico Kasr el Nil so imeli v rokah Mubarakovi pristaši, ki so zapirali dohod do trga Tahrir. Pri nekdanji ameriški univerzi pa so bile ulice v rokah protestnikov.

Arjan je pripadnik koptske majšine; vedno je imel zadržke do režima, zdaj pa je zaskrbljeno sledil novicam in zmajeval z glavo.

"Ljudje na Tahrirju pravijo, da predstavljajo 85 milijonov Egipčanov," je resignirano rekel, medtem ko je pod njegovim oknom prišlo do vznemirjenja. Skupina je stiskala k zidu bradatega moškega in ga obtoževala, da je agitiral proti Mubaraku. "Ti ljudje spodaj pravijo, da je na Tahrirju milijon ljudi, njih pa je 84 milijonov."

Pokazal je fotografije svojih treh hčera, ki so v srednjih šolah in na univerzi.

"Jaz pa mislim, da danes osemdeset milijonov Egipčanov sedi doma za zaprtimi vrati in tesnobno čaka, kaj se bo zgodilo ponoči in kakšen dan bo jutri."

Za petek so napovedane velike komemorativne demonstracije. Po opoldanskih molitvah je načrtovan velik pohod na predsedniško palačo.

"Jutri ob enajstih bom na Tahrirju," je rekla znanka Faiza, ki je demonstrante doslej podpirala od daleč. "Zdaj ne smemo popustiti. Če se zdaj umaknemo, bomo naslednje mesece preživeli v kleteh policijskih postaj."

Pod večer je mesto ponovno prepuščeno samemu sebi.