Protesti so se odvijali že v preteklosti in bodo zaznamovali tudi mnoga obdobja v prihodnosti, zakaj pa so protesti, ki so se odvili in se še odvijajo letos, tako posebni, da si zaslužijo takšno počastitev akterjev?

Revija Time na to dogovori s trditvijo, da je bila odmevnost protestnikov v preteklosti, ko se s podajanjem in poročanjem takšnih in drugačnih novic niso ukvarjali praktično vsi, ki imajo več časa in spletni dostop, bistveno večja in da so veljali za glavne gonilce razvoja zgodovine. Ko so protestniki zasedli ulice v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, so njihovi protesti ujeli pozornost medijev in postali vodilna sila korenitih družbenih sprememb.

Potem je sledilo obdobje, ki ga povezujemo s koncem velikih zgodb, Francis Fukuyama pa ga je opisal z izrazom "Konec zgodovine“. Življenjski standard se je dvignil, zahodni liberalizem je začel svoj zmagoviti pohod in življenje množic na zahodu je bilo lagodno. V oblazinjenem razkošju se je kritična javnost razpustila in vsak protest je deloval kot brezmiselna dejavnost, s katero se želijo posamezniki zgolj promovirati ali razbremeniti svoje osebne frustracije na javnem odru občosti. Posledično so protesti izgubili svojo zgodovinsko moč, protestniki pa svojo legitimnost.

To se je spremenilo v Tuniziji, kjer sta grabežljivost in neobzirnost diktatorja do težav, ki pestijo ljudstvo, privedli do samovžiga 26-letnega prodajalca Mohameda Bouaziza. Bouaziz ni umrl, še vedno se bori za preživetje v bolnišnici, njegovo dejanje pa je sprožilo val protestov, ki je zajel arabski svet in zrušil diktatorje v Tuniziji, Alžiriji, Egiptu, Libiji, v mnogih drugih pa boj še vedno poteka. Protestnik se je v enem dejanju zopet povzdignil iz sebičnega nastopača na raven glasnika občosti, ta premik pa mu ni uspel predvsem v arabskem svetu, kjer se je zgodil, temveč ravno v zahodnem svetu, kjer je protestnik pred tem že skoraj izumrl kot legitimni predstavnik ljudske volje in občega nezadovoljstva.

Zaradi ponovnega spoštovanja do protestnika pa so se nemiri razširili tudi na zahod. Sprva še ne povsem uspešno, ko so bili v Londonu razglašeni za vandale, a če ne prej, potlej so svoje mesto zgodovinskih akterjev zopet zasedli s simbolnim zavzetjem centra zahodnega kapitalizma in sistema, ki je finančno podpiral idejo o koncu zgodovine, - newyorškega Wall Streeta. Vse ostalo je sedaj živa zgodovina na delu.