Zdaj še Nelson Mandela ne najde dobre besede zanj. Pa je bil pripravljen zabiti Billa Clintona, da mu "nihče ne bo govoril, kdo so njegovi prijatelji". Gadafi je podpiral Afriški nacionalni kongres, ko je bil Mandela v zaporu, Ronald Reagan pa ga je imel na seznamu nevarnih teroristov. Bili so časi, ko je Gadafi znal zveneti kot pameten državnik. Že davno so minili.
V trenutkih stiske Gadafi ne išče navdiha pri prijateljih, ki so mu obrnili hrbet prav takrat, ko bi bilo treba plačati dolgove. Izhod išče v najbolj obupani zgodovinski situaciji.
Po jugoslovanskem zgledu
Sin Moamerja Gadafija Saif Al Islam je med televizijskim nastopom v bran vladavine svojega očeta v nepovezanem nagovoru ljudstvu izrekel vsaj en zares presenetljiv stavek. Zagrozil je, da bo Libija "končala tako kot Jugoslavija", če se protestniki ne vrnejo nazaj na svoje domove. Sporočilo je bilo še kar jasno. Libija ni takšna kot Tunizija in Egipt, kjer je odstavitev avtokratskih predsednikov zahtevala vsega skupaj nekaj sto mrtvih, vojska pa se je uprla temu, da bi streljala na neoborožene demonstrante. Tudi ni Bahrajn, kjer je vojska ubila sedem civilistov.
Tretji dan protestov je Saif Al Islam napovedal, da se bo režim njegovega očeta končal z množičnimi grobišči, koncentracijskimi taborišči in oboroženimi bandami v fantazijskih uniformah, ki bodo terorizirale civilno prebivalstvo. Ko se je po televiziji pojavil njegov oče Moamer Gadafi, je vse strahove upravičil. V trenutku, ko je izgubil že pol države, je vojski ukazal, naj gre v Tripolisu "od hiše do hiše" in pobije upornike. Le da ni govoril o upornikih, ampak o ščurkih in drugih živalih. V enem dnevu je dal pobiti tisoč ljudi. Z ničimer ni naredil sramote jugoslovanskim političnim voditeljem, ki so si v prvi polovici devetdesetih let s podobnimi idejami dehumanizacije nasprotnikov izkrčili pot na sodišče za vojne zločine v Haagu. Upravičil je tudi najvišje državno odlikovanje, ki mu ga je leta 1999 za "razvoj bilateralnih odnosov" dal tedanji predsednik ostanka Jugoslavije Slobodan Milošević. Libija je bila edina arabska država, ki je obsodila napad zveze Nato med kosovsko vojno.
Na prvi pogled je zvenelo, da je Gadafijeva družina izbrala jugoslovansko metodologijo kot metaforo. Vendar je zgodba bolj zapletena. Moamer Gadafi se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot mlad častnik libijske vojske šolal na vojaški akademiji v Grčiji in v Veliki Britaniji, krajši tečaj pa je opravil tudi na šoli jugoslovanskega vojaškega letalstva v Mostarju. Iz Mostarja je doma tudi njegova druga žena Safija Al Barasi Gadafi, ki je mati večine njegovih otrok. V Tripolis je prišla v okviru izmenjave študentov. Preden je postala prva dama Libije, se je imenovala Sofija Farkaš. Njen praded je bil Ivan Farkaš, ki se je v Mostarju naselil kot avstro-ogrski šolski nadzornik. Njena družina je kljub madžarskemu priimku po dostopnih virih hrvaškega rodu.
Zaradi koncerta prestavljen udar
Moamer Gadafi svojo kariero zaključuje kot karikatura objestnega državnika. Na zadnjem zasedanju Arabske lige je bil tako zadet, da je vrata moškega stranišča zamenjal za vhod v glavno konferenčno dvorano. Nekdanji egiptovski predsednik Hosni Mubarak ga je moral za roko popeljati v pravo smer. Celo najbolj ekscentrični vladarji arabskih držav so se z norčevanjem odzvali na njegov naziv "kralj kraljev", s katerim je želel nastopiti. Na zasedanju Organizacije afriške enotnosti v Kampali pa mu je ugandski predsednik Museveni prepovedal s seboj pripeljati tisoč afriških poglavarjev in plemenskih kraljev, s katerimi je ustvarjal panafriško kraljestvo s sabo na prestolu. Museveni je rekel, da je to v nasprotju z ugandsko ustavo.
Slika, ko Gadafi zapira dežnik in seda v smešen avtomobil, medtem ko njegova najemniška vojska pobija upornike, ga bo spremljala, ko bo obtožen zločinov proti človeštvu.
Kariero pa je začel zelo spodobno. Rodil se je leta 1942, ko je bila Libija še italijanska kolonija. Italijani so se med okupacijo obnašali kot živali in pobili polovico prebivalstva vzhodne Libije. Druga svetovna vojna je v državi zapustila kraljevino postaranega kralja Idrisa, eno ameriško vojaško oporišče, eno angleško in nekaj italijanskega prebivalstva, ki so se v Libiji naselili kot koloni. Hodil je v osnovno šolo, ko je leta 1952 Gamal Abdel Naser izpeljal vojaški državni udar v Egiptu in podržavil Sueški prekop. To ga je inspiriralo.
Že med študijem na vojaški akademiji je začel pripravljati skupino častnikov svoje generacije za naserjevski državni udar v Libiji. Delal je počasi in je sistematično pripravljal revolucionarno gibanje. Leta 1969 je s činom kapetana dal ukaz za prevzem oblasti. Že začetek revolucije je spremljala izvirnost, s katero je kasneje zaslovel. Po ljudskem izročilu je za en dan preložil državni udar, ker je imela egiptovska pevka Um Kalsum v Tripolisu koncert. Um Kalsum je bila najslavnejša arabska pevka vseh časov. Ko je radio Kairo v živo predvajal njene nastope, se je ustavil arabski svet od Casablance do Bagdada. Udar je bil izveden en dan po njenem koncertu.
Gadafijev samomor
Prve Gadafijeve poteze so potekale po klasičnem dnevnem redu revolucionarja šestdesetih let. Ukinil je ameriško in angleško vojaško oporišče in kot ostanek kolonializma izgnal italijansko prebivalstvo. Podržavil je večino industrije in navezal prijateljske stike z Naserjem, ki je zaradi poraza egiptovske vojske v vojni z Izraelom potreboval nekaj optimistične podpore. Gadafi si je v mednarodnih naprednih okoljih pridobil status arabskega Cheja Guevare. Samega sebe ni povišal v generala, ampak je ohranil čin polkovnika, ki mu je pripadal po stažu. Libijsko puščavsko plemensko kulturo je začel pretvarjati v modernejšo družbo, ki se je hkrati zgledovala pri islamu, socialističnih družbah Vzhodne Evrope in Naserjevem panarabskem nacionalizmu. Vse skupaj je združil z imitacijo direktne demokracije, v kateri ni bilo predsednika države, ampak zgolj voditelj permanentne revolucije. Sestavil je filozofski program v treh knjigah, ki slovi kot eden najbolj nekoherentnih političnih tekstov vseh časov. Ker pa je imel v podržavljenih naftnih vrelcih neskončen vir finančnih sredstev, je njegova politična fantazija imela praktične učinke.
Podprl je afriška osvobodilna gibanja, Irsko republikansko armado in PLO Jaserja Arafata. Družil se je z Josipom Brozom Titom, Fidelom Castrom, Hafezom Al Asadom. Poskušal je združevati države. Vsi projekti pa so neslavno končali že v prvem koraku. Bil je na dobri poti, da postane eden od mnogih sivih avtokratskih državnikov druge polovice dvajsetega stoletja. Od njih ga je ločila neverjetna domišljija. Začel se je obnašati, kot da pri vodenju države in sodelovanju v mednarodni politiki bere stripe.
Najprej si je izmislil, da je puščavski beduin. To je razumel kot vprašanje mode in se je začel oblačiti v fantazijska oblačila. Hkrati je puščavskim Berberom odvzel pravico do jezika in jih silil v zamenjavo vere. Ni jim priznal, da so ljudstvo. Vojsko je imel šibko in je sistematično odstavljal oficirje, da se mu ne bi uprli. Krepil pa je privatne milice, ki jih je dal voditi sinovom. Na novo je začel oživljati plemenske razlike in z njimi razgrajevati družbo. Kdor je tudi samo približno podvomil o smiselnosti vedno bolj čudaške države, je končal v zaporu. Likvidirati je dal tudi nasprotnike, ki so zbežali iz države. Poslovni in politični partnerji so drli k njemu, dokler ni leta 1988 nekoliko preveč očitno dal nad Škotsko razstreliti ameriškega potniškega letala. Do leta 2003 je bil v ekonomski in politični izolaciji in pod strogimi ekonomskimi sankcijami.
Ko je George Bush napadel Irak, je obrnil registre, javno uničil vsa kemična in biološka orožja ter Američanom predal jedrske eksperimente. Ponudil se jim je kot zaveznik v boju proti terorizmu. Predal je člana obveščevalne službe, ki sta razstrelila letalo. Spotoma je financiral milice v Čadu, Darfurju in podsaharski Afriki. Ker se je v državo vrnila vsa svetovna naftna industrija, je spet imel sredstva, da je kupoval zunanjo politiko in sistematično zatiral vse, ki so se mu doma uprli.
Dokler ga ni zadel val ukinjanja arabskih režimov. Nasprotno od Ben Alija, Mubaraka in Al Kalife je izbral samomor. Ubil se bo tako, da bo zažgal vso državo. Nihče mu ne more očitati, da ni konsistenten.
