"Jaz pa sem bil enkrat na počitnicah v Hurgadi," slišim nazaj. "Pa se mi ni zdelo, da oni lahko živijo tako kot mi. Saj je bilo super. Nič nevarno. Bili so zelo prijazni, hotel je bil zelo dober. Morda malo preveč Rusov in Italijanov, ampak drugače fajn. Peljali smo se s hummerji v puščavo in šli pogledat piramide. Imeli smo tudi arabski večer s trebušnimi plesalkami in njihovo tradicionalno hrano. Ampak ne vem. Oni so le drugačna družba."

Nesrečni Omar Sulejman, ki je bil nekaj dni podpredsednik Egipta, bi se s tem pogledom strinjal. Dva dni prej, preden je Hosni Mubarak odstopil in pokončal tudi njegovo kariero, je javno ugotavljal, da Egipčani niso zreli za demokracijo in da se mora režim izrednih razmer nadaljevati. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je bil še bolj ekspliciten, da je diktatura edini sistem, ki zagotavlja mednarodno stabilnost. Za Arabce je do januarja veljalo, da so diktature generalov ali verskih blaznežev njihovo naravno stanje.

Za kakšno normalnost pa so bili Egipčani zreli? Za hip se je zdelo, da bo upor spodletel. Ko je Mubarak imenoval Sulejmana za svojega namestnika, se je ta ponudil kot človek, ki bi lahko izpeljal mirno tranzicijo v enako stanje z drugimi obrazi. Vendar je spregledal, da nima opravka s političnimi tepci, Egipčani pa so dobro vedeli, koga si je Mubarak izbral.

Omar Sulejman je bil od sredine osemdesetih let v vrhu vojaške in civilne egiptovske obveščevalne službe. Skupaj s svojim namestnikom Mohamedom Ibrahimom je vodil sistem zaporov, kjer so desetletja mučili vsakogar, ki je bil osumljen nasprotovanja Mubarakovemu režimu. Bili so trenutki, ko je imel Egipt 35.000 političnih zapornikov. Če so zapore preživeli, so iz njih prišli pohabljeni in zlomljeni. Leta 1996, leto dni po tistem, ko je Sulejman postal drugi človek egiptovske obveščevalne službe, sem v četrti Imbaba govoril z odvetnikom, ki se je ravnokar vrnil iz zapora Tura v Kairu, kjer je obiskal svojo stranko. Zaprt je bil na oddelku, ki so mu ljubeče rekli škorpijon.

"Sedel sem za mizo," mi je pripovedoval. "Prišel je gol, popolnoma krvav in po vseh štirih. Dva paznika sta po njem udarjala z gorjačami. Priplazil se je do mene in me prosil, naj ga ne branim več, ker je potem samo še huje."

Ideja, da imajo politični zaporniki branilce, je bila v tem sistemu nevarna. Prvi dogodek, ki sem ga kot dopisnik pokril v Kairu, je bil proces proti osemdesetim pripadnikom Muslimanskih bratov. Obtoženi so bili delovanja proti državi. Kaj so bile obtožbe, ni bilo mogoče izvedeti, ker so novinarje spustili samo na prvih pet minut predstavitve vojaškega sodišča. Povabili so nas tudi na razglasitev sodbe. Petindvajset je bilo obsojenih na smrt, ostali pa na kazni od dosmrtne ječe do trinajst let zapora. Odvetnika so obsodili na pet let strogega zapora zaradi žalitve sodišča. Trdil je, da so obtoženi nedolžni in da so priznanja iz njih izvlekli z mučenjem. To je bilo v letu, ko se je Sulejman povzpel na vrh obveščevalnih služb. Zanj je veljalo, da ni samo hladen birokrat, ki naroča mučenje, ampak da pri zaslišanjih rad sodeluje tudi sam.

So bili Egipčani zreli za življenje v takšnem sistemu?

Že davno so se odločili, da ne. Prvo revolucijo so izvedli leta 1919, ko so se uprli britanski kolonialni okupaciji Egipta in Sudana. To je nekoliko pozabljen ljudski nacionalistični upor, ki je pripeljal do razglasitve samostojnosti države, v kateri so Britanci ohranili neposreden vojaški nadzor samo nad Sueškim prekopom. Egipčani so do delne osvoboditve prišli s strategijo državljanske nepokorščine isto leto, ko je Mahatma Gandi organiziral prve demonstracije proti kolonialnemu režimu v Indiji. Prve demonstracije v Egiptu pa je organiziralo tristo žensk, ki so protestirale proti deportaciji voditeljev nacionalistične stranke El Vafd.

Egipt ima v resnici dolgo demokratično tradicijo, ki pa se je eno stoletje razvijala v opoziciji do bolj ali manj totalitarne oblasti britanskih generalov, marionetnih kraljev, vojaške diktature Gamala Abdela Naserja, Anvarja Sadata in Hosnija Mubaraka. Opozicija proti vsem je bila dovolj močna, da so bili zapori pod vsemi ves čas polni, graditi pa je bilo treba vedno nove.

Ideja, da Arabci niso zreli za demokracijo, je vsaj toliko rasistična kot misel, da črnci niso dovolj zreli, da bi imeli predsednika Amerike ali župana Pirana. Pa saj demokracija ni nekaj skrajno zapletenega. Standardi namreč niso postavljeni tako zelo visoko.

So Italijani zreli za demokracijo? Nekaj takega, kot je Berlusconi, bodo znali tudi Egipčani izvoliti za premierja.

Kaj pa potomci francoske revolucije? So oni zreli? Predsednika, kot je Sarkozy, bodo tudi Egipčani znali roditi. Tudi madžarskega modela krščanske demokracije Viktorja Orbana ni tako težko ponoviti. Parlament s 96 odstotki poslancev ene stranke so imeli že zdaj. Pa so se ga naveličali. Nekaj tako okornega, kot je vladavina britanskih konservativcev, ali tako dvoličnega, kot je njihova laburistična zrcalna slika, se da ponoviti z eno vajo. Če bodo kot standard demokratičnega razvoja vzeli slovenski parlament, bi morali to brez težav izvesti. Več kot dvanajst odstotkov popolnih bedakov ne bodo spustili vanj. Polovica članov bo strankarskih kreatur, ostali pa bodo normalni politiki.

Mubarak je bil všeč evropskim in ameriškim politikom, ker je uspešno ščitil njihove interese. Vsem drugim je bil všeč, ker je razvil sijajen sistem strogo nadzorovanega turizma. V njem si poceni dobil nadpovprečen življenjski standard, v katerem so pazili nate od hotelskih koncentracijskih taborišč na Rdečem morju do zadnje ograjene grobnice v Luksorju. Cena je bila nevidna, ker je temeljila na suženjski delovni sili in popolni represiji. Poleg piramid, Ibn Tuluna in Karnaka je Egipt v zadnjih treh tednih dobil še eno veliko turistično atrakcijo. Resnični svet, ki živi v neposredni bližini ruševin in koral.

Turizem zaradi tega ni nič bolj ogrožen. Razporeditev bogastva bo morda malo manj krivična, družba malo bolj živahna, časopise pa bo mogoče z radovednostjo vzeti v roke. Egipčani so gostoljubni ljudje. Z veseljem bodo sprejeli goste. Turistov, ki se dobro počutijo v diktaturah, pa tudi nihče nikoli ne vpraša, ali so zreli za demokracijo. Vedno gredo za vodičem.