25. januar: deset dni po strmoglavljenju tunizijskega voditelja Zina El Abidina Ben Alija protivladni protesti izbruhnejo tudi v Egiptu; iskro nezadovoljstva z avtoritarnimi voditelji tunizijska revolucija prižge tudi drugod v arabskem svetu;
26. januar: na tisoče ljudi kljub prepovedi demonstracij na ulicah egiptovskih mest znova zahteva spremembe; policija proti protestnikom uporabi solzivec;
27. januar: varnostne sile preplavijo središče Kaira; več sto protestnikov v mestih Suez in Ismailija se spopade s policisti;
28. januar: po tradicionalnih petkovih muslimanskih molitvah protivladni protestniki preplavijo egiptovska mesta; v spopadih s policijo je ubitih več kot 60 ljudi; predsednik Mubarak vpokliče vojsko in razglasi policijsko uro;
29. januar: Mubarak imenuje Omarja Sulejmana za svojega prvega podpredsednika doslej in torej za svojega morebitnega naslednika; kljub podaljšani policijski uri proti predsedniku znova protestira na desettisoče ljudi;
30. januar: vojaška letala preletavajo protestnike v središču Kaira, Mubarak pa obišče glavno vojaško poveljstvo; ZDA in več drugih držav začnejo s pripravami na evakuacijo svojih državljanov iz Egipta;
31. januar: Mubarak predstavi novo vlado, v kateri sicer ni osovraženega notranjega ministra Habiba al Adlija, a večina drugih ključnih ministrov ostaja;
1. februar: protivladni protesti presežejo vse dotedanje rekorde, saj se jih udeleži več kot milijon ljudi; Mubarak v nagovoru obljubi, da se na septembrskih volitvah ne bo potegoval za še en mandat, a do takrat ostaja na oblasti;
2. februar: na trgu Tahrir v središču Kaira izbruhne krvavo nasilje med protivladnimi protestniki in privrženci Mubaraka, vojska pa na ogorčenje mnogih ne posreduje;
3. februar: na tisoče protivladnih protestnikov kljub napadom Mubarakovih privržencev vztraja na ulicah, spopadi se nadaljujejo; v dveh dneh je bilo ubitih najmanj 11 ljudi, več kot 900 pa ranjenih;
4. februar: ob izteku roka, ki so ga Mubaraku postavili za sestop z oblasti, se na ulicah egiptovskih mest pod geslom "dan odhoda" znova zbere več sto tisoč protivladnih protestnikov;
5. februar: odstopi celoten vrh vladajoče Narodne demokratske stranke (NDP) z izjemo samega Mubaraka;
6. februar: predstavniki oblasti s podpredsednikom Sulejmanom na čelu začnejo dialog o demokratičnih spremembah s predstavniki opozicije, vključno z Muslimansko bratovščino; z delom ponovno začnejo številne trgovine in banke;
8. februar: v Kairu in drugih egiptovskih mestih se na "pohodu milijona" zbere rekordno število protestnikov; Mubarak odobri oblikovanje treh odborov, med drugim odbora, ki bo bdel nad obljubljenimi ustavnimi spremembami;
10. februar: razširijo se informacije, da naj bi Mubarak v kratkem odstopil; ulice egiptovskih mest zvečer preplavijo množice protestnikov, ki pa so razočarani, saj predsednik v nagovoru po državni televiziji le ponovi stare obljube ter prenese del svojih pooblastil na Sulejmana;
11. februar: razmere v Egiptu so naelektrene, na ulicah je znova rekordno število protestnikov, ki med drugim napadejo sedež državne televizije; Mubarak z družino dopoldne odpotuje v Šarm el Šejk, popoldne pa Sulejman po državni televiziji sporoči, da je predsednik odstopil in vodenje države poveril vojski; med protestniki izbruhne nepopisno veselje.
