Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisal Aleš Ferenc.
***
Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni
»Danes je vaš dan,« je reklo mlado dekle. Ni vedel, kdaj je vstopilo v vogalno pisarno v najvišjem nadstropju. »Vijolični apartma. Želim vam prijeten oddih.« Samo pomignil ji je v pozdrav. Vijolični apartma je bil najdražji in zelo diskreten. Lahko je pomenil kar koli: razvajanje, opolzkost, smrt. Brez zastavljanja neprijetnih vprašanj.
Mravljišče je organizirano hitelo na vse strani. Leon je ta dan, minuto prej kot običajno, zaprl vsa svoja poglavja. Vsi zaposleni bodo zvečer prejeli kratko obvestilo. Zadnjič je zaobjel sobo, krasila jo je ena sama osebna fotografija. Stopil je v dvigalo. Tokrat je za spremembo pritisnil tipko pritličje. V resnici ne vseh poglavij. Še eno opravilo je ostalo odprto. Na majhnem svetlem očesnem monitorju je utripala zadnja lučka. Vedel je, da ima natanko pol kilometra do srečanja, sproti so se odštevali metri, preračunaval se je čas. Steklene fasade nebotičnikov so zažarele v norem proslavljanju, reklame, vgrajene v fasade, so bile zadnji hit. Razvozlana je bila intima človeštva; o čem razmišlja človek. Slišalo se je kot znanstvena fantastika. V desnici je držal kuverto. V dandanašnjem času se moraš za pismo kar precej potruditi. In se je! Zdaj je čakal, užiti je hotel vso to množico posameznikov, ki so tvorili skupaj nepregledno celoto tujcev. Ljudi brez pogledov, brez očesnega stika in seveda brez nasmeha. Ogromno obrazov. Odločno je stopil naprej. Njo je izbral. Sproščeno je prihajala s prijateljico. Brezskrbno čebljanje o nepomembnih zadevah. Čutil je, da je prava. Brez pozdrava. Hipno. »Tole je za vas,« je suho zinil. Ogovoriti nekoga kar tako iznenada je danes motnja. Stres. Ure in ure je tuhtal, kaj bo rekel. O tem, kako se približati dekletu, ni imel pojma, nobene izkušnje. Čeprav si je dekle nenehno želel. Ni ravno iskal, a pustil si je odprte možnosti, da nekoga nekoč najde na plesu, družabnem teku ali prostovoljnih aktivnostih. Splet mu je ponudil več možnosti, a so se končale z neslavnimi polomi.
Rjavolaso dekle je začudeno zastalo, ga nejeverno pogledalo in za hip prasnilo v smeh: »Pismo?« Kdo jih še piše? »Kdo ste? Kaj želite?« Nihče nikogar ne ogovarja. Dekle je bilo neodločno.
»Loren!« sta jo hkrati poklicala.
Elektriziralo jo je. »Od kod vam moje ime? Kdo ste? Kaj bi radi? Poklicala bom stražo!« Stopila je korak nazaj, resna in rdeča v obraz. Bila je na tem, da aktivira reševanje tretje stopnje.
»Dandanes ni težko dobiti informacij o komer koli,« je rekel spravljivo.
To je res, je pomislila. »Torej, kdo ste?« je ponovila tretjič. »In za vraga, kaj želite?« Preletela je vse informacije, ki jih je imela na voljo, a ni našla ničesar uporabnega.
Opazoval je te mlade oči, ta lesk, radovedno očarljivost. »Našel sem vas na izzivih mladih ustvarjalcev. Se mi zdi, da bo tole kot nalašč za vas.« Komaj opazno se ji je bledo nasmehnil. Podal ji je pismo in se z rahlim poklonom poslovil.
»Kaj, če mi ne bo všeč?« je zavpila. Edini krik, ki je hušnil med ljudmi. Ujela je le še njegov skomig z rameni. Trenutek zatem je izginil na podzemni.
Vijolični apartma je bil uro stran. Že ven iz mesta. Tam, kjer drevesa rastejo drugo ob drugem, ne v loncu sredi avenije. Še nekaj postaj do konca. Pride lahko kadar koli, naredi in zaželi si, kar koli premore domišljija. A glede tega se je že davno odločil. Obljubljal je ekstremno hiter pregled spominov in zaključek. Z majhno ostro bolečino, da se zaveš, da si živ. Ironično. Da si bil živ. In potem si mrtev. Večina premožnih se za to različico ne odloča. A rad bi spoznal telesno bolečino, za katero upa, da je močnejša od bolečine srca. Dejstva, da ostaneš sam. Do konca življenja? Strese ga od groze.
Loren je počasi odprla pismo. Beseda je vsebovala nekaj črk in številk, ki jih je preprosto vstavila v algoritem. »Nisem vedela, da sem prevzela Leonovo mesto izvršnega direktorja,« je mrmrala. Povsod v dokumentih je moje ime. Pričakujejo me. Točno to, o čemer sem sanjala? Zakaj, zakaj je izbral mene? Kdo je ta mož? Oblil jo je pot.
Leon je dolgo stal nad bučanjem morja. Globoko spodaj so se razbijali in penili šumeči valovi. Misli so mu odtavale v rano mladost; igral se je na domačem igrišču, zidal hišice iz peska in se šel skrivalnice. Ali je o tem bral ali je to res doživel, ni bil čisto prepričan. Nalaganje nove tehnološke izpopolnjene življenjske funkcije izbriše starejšo različico. Ko mu je prvič uspelo prelisičiti program, da je ohranil svoje misli, je preprosto čakal, da ga dobijo. A ga niso. Kasneje se ni več posodabljal. Ostal je dinozaver v razvoju.
Tu je perfektno, popolno. Pogled je drsel do mističnega obzorja. Barve zahoda so se prelivale v zadnjih sončnih žarkih. Dokončno, mu je plalo v prsih. Čutil je vodne kapljice z vonjem pokrajine. Povsem zastonj. Porogljiv nasmešek. Pričel je odštevati. »Tri, dva …« Nekdo ga je trdo prijel za rame. Sunkovito se je obrnil. Pepelnat v obraz. Bila je Loren. Kaj hudiča dela tu? In kako ga je našla? Kaj hoče? »A veste, da ste me skoraj ubili?« je bruhnilo iz njega. »Umrl bi od strahu.«
»Ali pa po številki ena,« je je bil en sam nasmešek. »Bili ste zelo odločni. Nisem podvomila in nisem želela tvegati. Včasih moški v resnici naredite tisto, kar se namenite.« Gledal je odločno mladostno žensko, gledala sta se iz oči v oči. »Povabil bi vas na kavo, a sem brez vsega.«
»Tudi jaz bi vas, pa sem prav tako brez enega samega kovanca. Se je tako reklo včasih?«
Hotel je vzrojiti. Spravljivo je nadaljeval: »Zapravili ste vse premoženje?«
»Kako pa mislite, da sem vas našla?« mu je preprosto pomežiknila. »Preskočila vrsto v novem programu?« Besede so obstale v napetosti. »Hm, ni mi bilo treba biti preveč pametna. V resnici vas je izdala melanholija rutine in čudovito valovito polje. Slika poživi pisarno.«
Občudujoče je strmel. »Oh, ženske! Ali bo kdaj program o vas?«
»Nikoli,« se je prešerno zasmejala.
Hodila sta, se glasno pogovarjala, krilila z rokami. Cvetoča sivka ju je žgečkala. Bila sta edini piki. Piki, ki sta delali plan za jutri. Za nov dan.
