V preteklih nadaljevanjih našega feljtona smo potovali skozi čas in opazovali prevarante, ki so za svoje mojstrovine potrebovali različne rekvizite (ali vsaj zapletene matematične konstrukte). Toda 21. stoletje je zlata doba družbenih omrežij, pametnih telefonov in vplivnežev. Vsa druga fizična in intelektualna navlaka ni več potrebna. Živimo v času ekonomije pozornosti, kjer sta podoba in resničnost zamenjali mesti. Danes ne potrebujete tehnologije, ne potrebujete zemlje niti vam ni treba tiskati lažnega denarja. Dovolj je, da ste videti, kot da vse to že imate.
Če se obnašate kot milijarder, nosite očala znamke Céline, pijete drag šampanjec in puščate napitnine v novih stodolarskih bankovcih, bo sodobna družba, ohromljena od strahu, da bi kaj zamudila (temu rečejo FOMO, »fear of missing out«), brez kakršnega koli preverjanja sklenila, da ste milijarder(-ka).
Zgodba o dekletu, ki je razumelo to resnico bolje kot kdor koli drug, je posebno zgovorna. V prestižni newyorški soseski SoHo je ustvarilo prevaro izključno iz arogance in popolne kostumografije. To je zgodba o Ani Sorokin, dekletu, ki je postalo Anna Delvey.
Novi obraz
Leta 2013 se je na newyorški mondeni umetniški sceni, med odprtji galerij in ekskluzivnimi modnimi zabavami, pojavil nov obraz. Imel je rdečkaste lase, govoril je z nenavadnim evropskim naglasom, ki ga nihče ni znal točno umestiti, garderoba je bila mešanica oblikovalskih kosov znamk Alaïa, Balenciaga in Supreme. Predstavljala pa se je kot Anna.
V krogih njene nove družbe, ki je vključevala urednike modnih revij, lastnike butičnih hotelov, zbiratelje umetnin in hollywoodske igralce, so šepetali, da je Anna dedinja ogromnega nemškega bogastva. Nekateri so trdili, da je njen oče velikan v industriji sončnih panelov. Drugi so bili prepričani, da ima monopol nad starinami v Evropi. Tretji spet, da gre za naftnega magnata. Anna teh govoric nikoli ni eksplicitno potrdila, vendar jih prav tako ni zanikala. Njen molk in občasno zavijanje z očmi ob omembi denarja sta bila dovolj zgovorna. Kadar imaš 60 milijonov evrov v skrbniškem skladu (kar je bila uradna številka, ki jo je kasneje navajala bankam), se pač ne hvališ vulgarnežem.
Toda resničnost ni imela prav nobene zveze s to elegantno fasado. Anna Delvey ni obstajala. Njeno pravo ime je bilo Ana Vadimovna Sorokin. Rodila se je leta 1991 v delavskem mestu Domodedovo blizu Moskve, njen oče pa je bil voznik tovornjaka. Mati je imela majhno trgovino, preden je postala gospodinja. Ko je bila Anna stara 16 let, se je družina preselila v Eschweiler v Nemčiji. Po srednji šoli je nekaj časa preživela v Londonu in se nato preselila v Pariz, kjer si je zagotovila slabo plačano pripravništvo pri prestižni modni in umetniški reviji Purple. In tam, med opazovanjem resnično bogatih in slavnih, se je rodila njena nova identiteta. Izposodila si je priimek Delvey, si nadela pregrešno draga očala, obrnila hrbet preteklosti in se z dvignjeno brado odpravila v New York.
V nasprotju z običajnimi prevaranti, ki bi se zadovoljili s tem, da na tuj račun pijejo po barih in spijo po tujih kavčih, je imela Anna ambicije, vredne Napoleona. Newyorški eliti je res želela pripadati, toda hkrati ji je želela vladati.
Njen načrt se je imenoval Anna Delvey Foundation, ADF. Šlo naj bi za elitni, ekskluzivni zasebni klub z vizualnimi umetnostmi, ki bi združeval vrhunsko restavracijo, galerije, nemške pekarne in pop-up trgovine. Anna si je za svoj klub že ogledala popolno lokacijo, arhitekturno čudovito šestnadstropno stavbo na 281 Park Avenue South.
22-milijonsko posojilo
Toda takšen projekt stane. Anna je potrebovala 22 milijonov dolarjev začetnega kapitala, da bi stavbo vzela v najem in jo preuredila. In tu nastopi tisti trenutek drznosti. Brez centa v žepu, brez pravih poslovnih izkušenj, se je odpravila k največjim newyorškim skladom in bankam ter nonšalantno zaprosila za 22-milijonsko posojilo.
Kako je 25-letno dekle v prevelikih puloverjih prepričalo finančne volkove z Wall Streeta, da so jo sploh poslušali? Uporabila je pristop, ki bi se ga razveselil tudi Victor Lustig, eden od goljufov, ki smo jih že predstavili. Nastopila je kot arogantna in zdolgočasena dedinja, ki ji je urejanje financ pač odveč. Finančnim institucijam, kot sta City National Bank in Fortress Investment Group, je poslala obsežne izpiske stanja (seveda v celoti ponarejene na njenem prenosniku), ki so potrjevali, da ima na švicarskih računih več kot 60 milijonov evrov.
Ko so bankirji zahtevali komunikacijo z njenim družinskim finančnim svetovalcem v Evropi, si je Anna preprosto izmislila gospoda po imenu Peter Hennecke. Uporabila je aplikacije za maskiranje glasu na telefonu in ponarejene elektronske naslove. Ko je neki bankir postal sumničav, je Anna mrtvo hladno sporočila, da je gospod prejšnji teden umrl, in ga nadomestila z novo izmišljeno osebnostjo, gospo Bettino Wagner.
Psihologija bankirjev je bila v tem primeru posebej zanimiva. Ryan Meng Kiao iz City National Bank je bil nad idejo, da bo odprl račun nemški milijarderki, tako navdušen, da je osebno lobiral pri svojih nadrejenih in preslišal vse opozorilne znake. Fortress Investment Group je šel še dlje in Annino prošnjo obravnaval zelo resno, so pa za skrbni pregled zahtevali 100.000 dolarjev vnaprej.
Anna tega denarja seveda ni imela. Zato je izvedla genialen trik. City National Bank je prepričala (zgolj na podlagi obljube, da bo kmalu prenesla svojih 60 milijonov k njim), da ji odobrijo 100.000 dolarjev tako imenovanega premostitvenega kredita. Ta denar je nato nakazala skladu Fortress.
Toda slednji ni bil naivna institucija. Njihovi analitiki so začeli brskati, in ko so napovedali, da bodo svoje ljudi osebno poslali v Švico preverit stanje njenih računov v tamkajšnjih bankah, je Anna zaigrala užaloščenost. Prekinila je vse stike, obtožila Fortress nesposobnosti in preprosto umaknila svojo prošnjo za kredit. Ker niso porabili vseh 100.000 dolarjev za pregled, so ji vrnili preostalih 55.000 dolarjev na njen osebni bančni račun.
Tako je Ana Sorokin iz nič ustvarila 55.000 dolarjev prave gotovine, preprosto tako, da je eno finančno institucijo obrnila proti drugi.
Življenje v hotelu
S to gotovino, nekaj lažnimi čeki in neskončno vrsto kreditnih kartic se je Anna vselila v prestižni butični hotel, najela drago sobo, ki je stala 400 dolarjev na noč, in v njej živela cele mesece.
Osebje hotela je bilo nad njo očarano in hkrati prestrašeno. Anna se je obnašala, kot da je hotel njen. Hodila je naokoli v kopalnem plašču z velikim kozarcem vina, poznala je vsa imena uslužbencev in imela tisto navado, ki v kapitalizmu takoj utiša vsakršen dvom. Delila je stoodolarske bankovce kot bonbone.
Neffatari Davis, takratna 25-letna receptorka v hotelu, ki je postala Annina newyorška zaupnica, se je kasneje spominjala takole: »Bila je kot nekakšen čarobni samorog. Stala sem tam, ona pa je pristopila in mi na pult položila nov stoodolarski bankovec zgolj zato, ker sem ji priporočila restavracijo. Ko je prišla, so vsi zaposleni, od nosačev do sobaric, začeli letati okoli nje v upanju na tisti bankovec.«
Z denarjem, ki ga je raztresala, je kupovala zvestobo in tišino. Ker je nenehno puščala visoke napitnine, si hotel dolgo časa sploh ni upal vprašati, zakaj Anna ni predložila kreditne kartice za plačilo računa za sobo, ki se je sčasoma povzpel na neverjetnih 30.000 dolarjev.
Obvladovala je tudi nočno življenje New Yorka. Na večerjah z najbolj znanimi bankirji, umetniki in zvezdniki je v trenutku, ko je prišel račun (pogosto za več tisoč dolarjev), vedno »naključno« zatajila kreditna kartica. Banka v Švici ji je menda blokirala račun zaradi varnostnih razlogov. In ker so bili njeni gostje bogati in se niso hoteli osramotiti s pregovarjanjem okoli denarja, so z nasmeškom plačali račun namesto nje, prepričani, da jim bo milijarderka seveda denar vrnila jutri s kakšnim lepim darilom. Vrnila jim ga ni skoraj nikoli, oni pa ga tudi niso izterjevali. Ker, hej, bogatašev se vendar ne preganja za drobiž.
Anna je ugotovila, da je najlažji način, kako pripraviti ljudi do tega, da ti dajo denar, ta, da se pretvarjaš, da imaš več denarja kot oni.
Vsaka velika iluzija pa ima svoj rok trajanja. Annin balonček je počil maja 2017, in to z razsežnostmi filmske katastrofe.
Da bi obnovila vizum in pokazala svojim prijateljem, da je resnična, je Anna organizirala luksuzno potovanje v Marakeš. Povabila je osebnega fitnes trenerja, fotografa (da bi snemal zakulisje njenega projekta) in svojo takratno najboljšo prijateljico Rachel DeLoache Williams, novinarko in urednico fotografije pri ugledni reviji Vanity Fair. Anna je obljubila, da je potovanje v celoti na njen račun.
Rezervirala je enega najdražjih in najslavnejših hotelov na svetu, La Mamounia. Vzeli so zasebni luksuzni riad z bazenom in strežaji, ki je stal več kot 7000 dolarjev na noč. Prve dni so preživeli uživaško, pili draga vina, jedli v najboljših restavracijah in obiskovali butike.
Zavrnjene kreditne kartice
Toda četrti dan je potrkalo vodstvo hotela. Prednje so postavili nekaj, kar je bilo videti kot telefonski imenik. Bil je račun. In Annine kreditne kartice so bile zavrnjene. Vse po vrsti.
Anna se je vedla, kot da gre za manjšo birokratsko napako, kričala na osebje v francoščini, klicarila svojo banko (pri čemer se je verjetno pogovarjala v prazno) in se pretvarjala, da ne razume težave. Osebje hotela je postajalo vse bolj agresivno. Varnostniki so se postavili pred vrata njihovega riada.
V tistem trenutku groze in panike je zmedena in prestrašena Rachel, da bi preprečila, da bi jih maroška policija vrgla v zapor (v Maroku se z neplačevanjem luksuznih hotelov ne šalijo), iz denarnice potegnila svojo službeno in nato še osebno kreditno kartico. Anna ji je prisegla in jokala, da gre zgolj za začasno rezervacijo sredstev in da ji bo denar vrnila v trenutku, ko se vrnejo v New York z direktnim nakazilom iz Nemčije.
Maroški hotel ni okleval. Račun je znašal vrtoglavih 62.000 dolarjev. To je bilo več, kot je Rachel DeLoache Williams zaslužila v celem letu dolgega in napornega dela. Rachelina kartica American Express je bila po tem povsem izpraznjena. Anna je uničila njeno finančno življenje v eni sami sekundi.
Ko so se vrnili v New York, se je obljuba o vračilu denarja spremenila v absurdno komedijo izgovorov. Izgovarjala se je na napačne številke računov, na nemške praznike, na nesposobne bankirje, pisala je ponarejena potrdila o nakazilih, pošiljala lažna sporočila Petra Henneckeja.
Vmes pa se je začel podirati njen celoten imperij. Butični hotel 11 Howard, kjer je dolgo bivala, jo je končno zaklenil iz sobe in zaplenil njene stvari (našli so oblačila za tisoče dolarjev, vendar nič gotovine). Preselila se je v drug hotel, kjer so jo vrgli ven po 20 dneh zaradi neplačila (račun je znašal 11.500 dolarjev). Nato v hotel W New York, od koder so jo po dveh dneh fizično odstranili. Zdaj je spala v preddverjih, na ulici, v lokalih in se skrivala pred tistimi, ki jim je dolgovala denar.
Prav Rachel Williams je bila tista, ki se je prva odpravila na tožilstvo. Obupana in prestrašena zaradi orjaškega dolga je združila moči s tožilko Catherine McCaw. Skupaj sta organizirali tajno operacijo. Anna, ki se je pred tem umaknila v prestižno rehabilitacijsko kliniko Passages v Malibuju v Kaliforniji (seveda spet na lažen kredit), je bila aretirana pred vrati klinike.
Dizajnerska oblačila v zaporu
Njeno sojenje pomladi leta 2019 je bil dogodek, kakršnega sodišče na Manhattnu ne pomni. Anna ni vstopila v dvorano sklonjene glave, oblečena v bledo zaporniško uniformo. S pomočjo nekdanje zaposlene iz revije Glamour, ki je zdaj delovala kot njena stilistka, si je Anna v zapor na otoku Rikers pošiljala in usklajevala dizajnerska oblačila. Tudi bluze yves saint laurent, očala celine, elegantne črne hlače in obleke miu miu. Njen instagram, ki ga je upravljal nekdo drug, je med sojenjem objavljal slike njene dnevne garderobe.
Ko nekega jutra njena stilska oprava za sodišče ni bila ustrezno zlikana in ji je zaporniško osebje ponudilo navadna oblačila, je Anna uprizorila popoln histeričen napad, vrgla se je na tla v celici in jokala, da ne gre pred sodnika, če ni oblečena po svojih standardih. Sodnica Diane Kiesel, ki je bila znana po tem, da nima potrpljenja, je pobesnela. »To ni modna brv, gospa Sorokin! Tukaj se odloča o vaši usodi, vi pa me zadržujete zaradi oblačil!« je povzdignila glas.
Sodni proces je bil neverjeten in bržkone odraz ameriške družbe. Annin odvetnik, Todd Spodek, je v svojem otvoritvenem govoru ni branil z zatrjevanjem, da ni kradla (to bi bilo nemogoče, saj so imeli papirnato sled in izpovedi prič), pač se je ta bral kot manifest moderne kapitalistične družbe.
»Vsak od nas v sebi nosi malo Anne. Obstaja tisti stari newyorški pregovor, celo Frank Sinatra ga je pel: Fake it till you make it (Pretvarjaj se, dokler ti ne uspe, op. p.). Anna ni bila prevarantka v srcu. Bila je ambiciozno dekle iz delavskega razreda, ki si je želela nekaj več. Videla je sistem, ki je pokvarjen, sistem, ki bogatašem odpira vsa vrata, tistim brez pedigreja pa jih zaloputne pred nosom. Zato je sistem izkoristila. Kupovala si je čas. Bila je trdno prepričana, da ko bo njen sklad ADF uspel, bo poplačala vse do zadnjega centa. To ni bil kriminal. To je bil ameriški sen v najbolj grobi obliki.«
Tožilstvo pa ni pokazalo milosti. Izpostavili so hladnokrvnost, s katero je uničevala navadne ljudi (kot je bila Rachel) in kradla bankam. Aprila 2019 jo je porota spoznala za krivo skoraj vseh točk velike tatvine in prevare. Zanimivo pa so jo oprostili obtožbe glede tistih 62.000 dolarjev Rachel Williams, ker porotniki niso mogli onstran dvoma potrditi, da je bil to Annin vnaprej izdelan naklepni načrt, in so menili, da je Rachel prostovoljno izročila kartico, pa čeprav po zaslugi Anninih lažnih pretvez.
Sodnica jo je obsodila na 4 do 12 let zapora, ob čemer je dejala: »Priznam, obupani in preslepljeni so bili vsi ti pametni in premožni ljudje … Njeni motivi niso bili povezani z nujo po golem preživetju, njeni motivi so bili izključno slava, denar in najboljši letniki šampanjca.«
320.000 v gotovini
Anna ni pokazala niti kančka kesanja. V intervjuju za The New York Times, takoj po obsodbi, je v popolnoma neprizadetem tonu izrekla najslavnejši stavek svojega življenja: »Lagala bi vam, lagala bi vsem ostalim in lagala bi sama sebi, če bi rekla, da mi je za karkoli žal. Žal mi je samo za način, kako sem nekatere stvari izpeljala.«
V vsakem prejšnjem delu našega feljtona je prevarant končal slabo. Ponzi je umrl slep v Riu de Janeiru, Lustig od pljučnice v Alcatrazu, Madoff in Holmesova v zaporniških celicah, MacGregor sicer s pokojnino, toda v venezuelski senci.
Ne pa tudi Anna. Kajti živimo v času, kjer sramota ne obstaja, pač pa obstaja samo še vsebina. Medtem ko je bila v zaporu, sta se medijski hiši in televizijska velikana HBO in Netflix zapletla v divjo dražbo za pravice do njene življenjske zgodbe in zgodbe Rachel Williams. Netflix je zmagal, z legendarno producentko Shondo Rhimes na čelu (serija nosin naslov Inventing Anna). Da bi zagotovili njeno sodelovanje, je gigant Netflix Ani Sorokin plačal 320.000 dolarjev v gotovini.
Ta znesek je bil več kot dovolj, da je poplačala vse sodne kazni in odvetniške stroške. Po odsluženi minimalni kazni (izpuščena je bila leta 2021) je prišla iz zapora. Oblečena v še bolj ekskluzivna oblačila in s še več oboževalci. Kasneje jo je sicer zadržala ameriška imigracijska policija zaradi prekoračitve vizuma, in znašla se je v hišnem priporu.
Toda njen uspeh je neizpodbiten. S hišnim priporom, z elektronsko zapestnico na gležnju, v razkošnem stanovanju na Manhattnu zdaj prireja večerje za elitne goste, prodaja svoje skice, snema podkaste in daje intervjuje za najbolj prestižne medije. Ironija je popolna, skorajda lepa v svoji popolni izprijenosti. Z laganjem o tem, da je bogata in slavna nemška dedinja, je dejansko postala natanko to, kar je želela – bogata in slavna.
