Spoštovane bralke, dragi bralci, v začetku tega meseca se je končal naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega in v minulih dneh je imela komisija obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. Domišljija nima meja in lepo je, da ste ji pustili prosto pot.
Kot smo že napovedali, bomo tiste zgodbe, ki so strokovno komisijo v sestavi Boštjan Istenič, namestnik odgovorne urednice Nedeljskega dnevnika, urednik in novinar Damjan Franz Lu, novinarka Meta Černoga in literarni kritik, novinar časnika Dnevnik Gašper Stražišar najbolj navdušile, tudi objavili – v vsaki številki Nedeljskega dnevnika po eno.
Najprej pa so na vrsti tri, ki si zaslužijo nagrado kot najboljše. To so:
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
Prvo že objavljamo, v prihodnjih dveh tednih prideta na vrsto še drugi dve nagrajeni, potem pa iz tedna v teden tiste, ki so prav tako zelo zanimive in več kot primerne za objavo. Škoda bi namreč bilo, če bi jih pustili daleč od oči naših zvestih bralk in bralcev. Nenazadnje bodo lepo popestrile poletne in jesenske tedne ter prispevale h kratkočasenju številčno bogatega bralstva Nedeljskega dnevnika.
***
Napačni Janša
Ko se je Matej ločil, je najprej mislil, da bo največja težava tišina. Potem je ugotovil, da tišina sploh ni težava, če ima človek dovolj polnilcev, službenih obvestil in hladilnik, ki zna ponoči pokati kot staro pohištvo.
V podjetju so mu rekli, da je nenadomestljiv. Bil je vodja informacijske podpore, ki se je imenovala drugače vsakič, ko je prišel nov direktor. Na vizitki je imel angleški naziv, pod očmi pa slovenske kolobarje.
Ločitev je potekala kulturno, kar pomeni, da sta si z bivšo ženo govorila v stavkih brez glagolov. »Otroci v petek.« »Račun za elektriko.« »Ključi na pultu.« Potem je tudi to usahnilo. Ostali so še koledarji, samodejna nakazila in fotografija s Krka, na kateri sta se smejala nečemu, česar se ni več spomnil.
Nekega večera, sredi maja, je sedel v stanovanju v Šiški in jedel kosmiče iz skodelice. Na televiziji je nekdo govoril o reformah in odgovornosti. Matej je segel po telefonu.
»Poišči Janšo,« je rekel.
Telefon je nekaj časa premišljeval, kakor da tudi sam ne želi odgovornosti. Potem je z zanesljivim ženskim glasom začel:
»Anton Janša, slovenski čebelar, rojen leta 1734 v Breznici na Gorenjskem, velja za enega začetnikov modernega čebelarstva …«
»Ne ta,« je rekel Matej.
Telefon ga ni upošteval. Pripovedoval je o panjih, maticah, rojih, dunajski šoli in o tem, da čebele ni dobro siliti, ker ima svoj red. Matej je hotel prekiniti, a je imel prste mokre od mleka. Zato je poslušal: najprej iz jeze, potem iz vljudnosti do telefona, nazadnje zato, ker ga že dolgo nihče ni tako mirno vodil skozi svet brez sestankov.
»Čebele,« je rekel glas, »v satju ne prenašajo praznega prostora.«
Matej je pogledal po stanovanju. Prazen prostor je prenašal povsod: v hladilniku, na levi strani postelje, v sebi. Edino službeni prenosnik ga ni prenašal. Ta je svetil na mizi in ga vabil nazaj v nujnost.
Naslednji dan je zamudil jutranji sestanek, ker je ponoči prebral vse, kar je našel o Antonu Janši. Na sestanku niso opazili njegove odsotnosti, dokler ni nekdo iz financ vprašal, kdo ima dostop do strežnika. Takrat so ga začeli klicati. Telefon je vibriral na mizi, Matej pa je v brskalnik vpisal: rabljeni panji prodaja.
Ni bil človek za odločitve. Stanovanje je kupil, ker mu je žena rekla, da je čas. Avto je izbral po barvi, ki jo je trgovec imenoval poslovno siva. Celo ločil se je bolj zato, ker se je zakon že sam odselil. Toda tistega dopoldneva je poklical teto v Radovljici in jo vprašal, ali je hiša stare mame še vedno prazna.
»Prazna?« je rekla teta. »Ni prazna. Polna je miši.«
Hiša je stala na koncu vasi, kjer se cesta ni končala zato, ker bi ji zmanjkalo asfalta, ampak ker ni imela več razloga za nadaljevanje. Za hišo je bil sadovnjak, v njem tri jablane, ena hruška in lopa, v kateri so našli zarjavel dimilnik, nekaj satnikov in star panj, poslikan z vojakom, ki je bežal pred lastnim konjem.
»Stari oče je imel čebele,« je rekla teta. »Ampak to je bilo pred tabo.«
Matej je stal pred lopo in občutil nenavadno olajšanje. Nekdo pred njim je že začel nekaj, česar ni dokončal. To ga je pomirilo; ni bil prvi.
V službi je zaprosil za dopust. Kadrovska mu je poslala obrazec za daljšo odsotnost in povezavo do spletnega seminarja o izgorelosti. Na prvem diapozitivu je gorela sveča. Matej je seminar zaprl.
Prve čebele je kupil od moškega z brki, ki mu je rekel, naj se jih ne boji, ampak naj jim tudi ne zaupa. V Ljubljani so mu vsi govorili nasprotno: naj zaupa sistemu in se boji napak.
Čebele so se vselile v soboto. Matej je stal pred panjem v prevelikem zaščitnem klobuku. Videti je bil kot astronom, ki je zgrešil nebo. Čebele se zanj niso zanimale. Prišle so iz škatle, naredile nekaj krogov in se lotile dela, kakor da jim ni mar za njegovo krizo.
To ga je najprej užalilo. Potem mu je bilo všeč.
Dnevi so dobili opravila, ki niso imela priponk. Zjutraj je odpiral okna, da je iz hiše odhajala vlaga. Popoldne je čistil lopo, popravljal ograjo in bral knjigo o čebeljih družinah, kjer matica, trot in delavka niso bili kadrovski problem. Zvečer je sedel na pragu in gledal, kako se čebele vračajo. Vsaka je vedela, kam. Matej jim je to malo zavidal, vendar ne več z grenkobo.
Vas ga je sprejela previdno. Pri trgovini so ga najprej klicali Ljubljančan, nato tisti z računalniki, nato čebelar, čeprav še ni imel niti kozarca medu. Najbolj ga je obiskoval sosed Jože, ki je prišel po nasvet za telefon, ostal pa zato, ker je znal molčati po podeželsko, z vzdihi.
»Zakaj si prišel?« ga je nekega dne vprašal.
Matej je pokazal proti panjem.
»Zaradi čebel?«
»Zaradi pomote,« je rekel Matej.
Jože je pokimal, kakor da je to najobičajnejši razlog za selitev.
Po treh tednih je podjetje poslalo pismo. Ne elektronskega, pravo. V njem so ga vljudno opozorili, da njegova odsotnost vpliva na procese. Matej je pismo prebral dvakrat. Beseda procesi ga je presenetila z oddaljenostjo. Včasih je živela v njegovih ustih, zdaj pa je zvenela kot bolezen vinske trte.
Napisal je odpoved. Kratko, brez okrasja. Ko je pritisnil pošlji, ni začutil svobode. Samo rahlo slabost, podobno tisti, ki pride, ko človek stopi s čolna na pomol.
Zvečer se je usul dež. Čebele so ostale v panju, hiša pa je začela puščati pri dimniku. Matej je postavil vedro na sredo kuhinje in poslušal kapljanje. Ni bilo romantično. V nogo ga je zeblo, v hladilniku je imel le gorčico in dve jajci, na telefonu pa pet neodgovorjenih klicev bivše žene. Pomislil je, da se morda ni rešil, ampak samo preselil okvaro.
Poklical jo je nazaj.
»Si res pustil službo?« je vprašala.
»Sem.«
Tišina med njima je bila tokrat drugačna. Ni bila prazna. Samo neobdelana.
»Otroka pravita, da imaš čebele.«
»Imam jih. Oziroma one imajo mene za začasno nevšečnost.«
Prvič po dolgem času se je zasmejala. Ne veliko, dovolj pa, da je Matej v tem zvoku prepoznal osebo s fotografije na Krku.
»Pazi nase,« je rekla.
Naslednje jutro je bilo jasno. Matej je nesel kavo do panjev. Telefon je v žepu zapiskal in mu ponudil novico o Janezu Janši. Tokrat ga je razumel pravilno.
Matej je pogledal zaslon, potem čebele, ki so izletavale druga za drugo v zrak, zaposlen, nerazložljiv, natančen. S prstom je podrsal po telefonu in novico zaprl.
»Ne zdaj,« je rekel.
Telefon je vprašal, ali želi nastaviti opomnik.
Matej se je nasmehnil. Pred panjem je stal pri miru, kakor so mu svetovali. Ni se še naučil veliko, samo to, da so nekateri nesporazumi natančnejši od odgovorov.
»Ne,« je rekel. »Tokrat si bom zapomnil sam.«
