Arheološke raziskave postavljajo sloves starorimskih inženirjev pod vprašaj. Antični sanitarni sistem namreč ni bil tako krasen, kot smo doslej domnevali. Kljub znameniti infrastrukturi so bila tako javna kot zasebna stranišča v rimskem imperiju leglo bolezni, nepričakovanih nevarnosti in celo smrtonosnih eksplozij metana.
Dolgoletne študije, ki jih je vodila arheologinja Ann Olga Koloski-Ostrow z Univerze Brandeis, kažejo na prepad med rimsko tehnično dovršenostjo in dejansko higieno. Terenske raziskave v Rimu, Pompejih in Herkulaneumu potrjujejo, da antični kanalizacijski sistemi nikoli niso bili zgrajeni z namenom odvajanja človeških odplak.
Slovita cloaca maxima, katere začetki segajo do Etruščanov okoli leta 500 pr. n. št., se po dimenzijah meri s sodobnimi zbiralniki. Vendar njena primarna funkcija ni bila sanitarna. Inženirji so sistem zasnovali za izsuševanje močvirnatih območij in nadzorovanje poplav reke Tibere. Vsa umazana voda z ulic se je stekala neposredno v reko, iz nje pa so Rimljani pred gradnjo akvaduktov črpali tudi pitno vodo.
Zasebna bivališča so ostala večinoma povsem odrezana od javne kanalizacije. Čeprav so kasnejši dekreti z začetka 3. stoletja tehnično dovoljevali priključitev na glavno mrežo, je večina hiš ohranila lastno greznico. Te so bile pogosto vgrajene kar v kuhinjah, neposredno ob ognjiščih za pripravo hrane. Vsebino so prebivalci prodajali kmetom kot dragoceno gnojilo. V večnadstropnih stavbah v Pompejih so odpadne vode zaradi propadajoče terakote pogosto pronicale neposredno skozi zidove.
Razlog za izogibanje kanalizacijskemu priključku je bil povsem pragmatičen. V ceveh namreč ni bilo sifonov. Po odprtih odtokih so lahko škodljivci iz podzemlja hodili neposredno v bivalne prostore. Antični kronist Klavdij Elijan je zabeležil incident v obmorskem mestu Puteoli, kjer je orjaška hobotnica skozi odtočne cevi redno ropala zaloge vloženih rib lokalnega trgovca.
Razmere v javnih latrinah so bile še bistveno bolj nevarne in daleč od današnjih romantičnih predstav o sijočem marmorju. Šlo je za mračne in slabo prezračevane prostore brez kakršnih koli predelnih sten. V pristaniškem mestu Ostia so odkrili latrino, kjer je okoli osrednjega vodnega kanala lahko sedelo hkrati več kot dvajset ljudi.
Zaradi kopičenja vodikovega sulfida in metana v podzemnih jaških so pod kamnitimi sedeži občasno izbruhnili plameni. Uporabnike so redno ogrožale tudi podgane, ki so plenile po odprtih kanalih, praznoverni Rimljani pa so se bali celo demonov, ki naj bi prežali v temi podzemlja. Za vsaj simbolično zaščito so stene teh prostorov pogosto krasile podobe boginje Fortune, v Pompejih pa so se ohranili celo grafiti z opozorili pred zlom, ki preži na obiskovalce.
Higienski standardi so bili torej katastrofalni. Koncept mikrobov je bil popolnoma neznan. Čisto je bilo tisto, kar je bilo na videz brez madežev. Namesto toaletnega papirja naj bi obiskovalci javnih stranišč uporabljali tersorium, naravno morsko spužvo, pritrjeno na leseno palico. Po uporabi so spužvo zgolj oplaknili v plitvem jarku s tekočo vodo in jo prepustili naslednjemu uporabniku, s čimer se je tveganje za prenos bolezni seveda precej povečalo. Ta slednjo ugotovitev so sicer nova odkritja v zadnjem času postavila pod vprašaj.
