Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. Domišljija nima meja in lepo je, da ste ji pustili prosto pot.
V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
Najprej pa so na vrsti tri, ki si zaslužijo nagrado kot najboljše. To so:
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat) - objavljamo tokrat
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
Kmalu pa sledijo še druge, ki so se uvrstile v ožji izbor.
***
Nedokončano delo
Tjaša Hrovat
Našli so ga v pisarni, z glavo, naslonjeno na mizo, kot bi le za trenutek zadremal. Na urejeni površini ni bilo nič drugega kot še vlažen kozarec in odprta beležnica. Čistilka Mara je naletela nanj na svojem večernem obhodu, med katerim je iz prostorov odstranjevala ostanke dneva. Že je hotela zapreti vrata, da ga ne bi prebudila, ko je z grozo ugotovila, da to ne bo mogoče.
Zunaj je bilo tiho, kot bi tudi stavba otrpnila od strahu. Slišalo se je le bitje Marinega srca, ko je prvič v življenju klicala policijo. Ob pogledu na policijski kombi, ki se je bližal s prižganimi lučmi, se je ustrašila, da bodo morda kar njo obtožili umora, zato se je v glavi že poslavljala od svojih prihrankov in si preračunavala, koliko jih bo porabila za odvetnika.
»Ste nas vi klicali?« je vprašal najstarejši izmed trojice, ki je stopila iz kombija.
»Sem,« je takoj odgovorila Mara in se nenadoma zavedela potnih madežev pod pazduho in ostrega vonja po varekini, ki se je držal njenih gumijastih rokavic.
»Nam lahko odgovorite na nekaj vprašanj?«
»Kar tu, na parkirišču?« Mara je začutila, kako njene noge postajajo mehke, in nemudoma obžalovala, da je nehala kaditi. Kako prav bi ji v tem trenutku prišla cigareta! »Prav, ni problema.«
V kratki izmenjavi vprašanj in odgovorov, ki je bolj spominjala na pogovor kot zasliševanje, je natančno opisala potek dogodkov.
»Vedno grem po vrsti. Pisarno za pisarno. Tudi danes sem bila temeljita, čeprav so bila moja kolena po dolgi izmeni že povsem razbolela,« je pripovedovala. »Nikjer ni bilo nikogar, nato pa v tretji sobi na levi zagledam moškega.«
Policist se je zagledal v njene roke, na katerih je imela Mara še vedno rokavice, nato je nadaljeval.
»Kaj ste naredili potem?«
»Kaj pa naj bi! Zakričala sem. Mislim, da sem nekaj časa samo strmela vanj, potem pa stekla ven in vas poklicala. Niti mize nisem pobrisala ali vsaj odnesla smeti. Šef ne bo vesel,« je zmajevala z glavo.
»Bo že moral razumeti,« je hladno nadaljeval izpraševalec. »Ste pred tem videli, da bi kdo vstopil ali zapustil prostor?«
»Ne. Stavba se zvečer izprazni, podnevi pa ljudje nenehno prihajajo in odhajajo. To je tak kraj.« Z glavo je pomignila proti vhodu, kjer so bile na pročelju stavbe nameščene kovinske table, ki so razkrivale njene najemnike, večinoma raznovrstne terapevte. Globoko je vdihnila in v nos se ji je zarezal vonj po jesenskem smogu.
»Ja, si predstavljam. Takšni časi so, ljudje to potrebujejo,« je rekel policist, medtem ko je z očmi podrobno preučeval napise.
»Ljudje to potrebujejo,« je ponovila Mara, čeprav ni vedela, kaj natančno počenjajo v teh pustih prostorih, ki vsak večer smrdijo po potu in joku.
»Ste opazili še kaj nenavadnega?«
»Prav nič.« Mara si je grizla ustnico in razmišljala, kako jo bo šef nahrulil, če ne bo do konca pospravila pisarn. »Grem lahko zdaj nazaj, da dokončam?«
»Nikakor ne,« je rekla kriminalistka, ki je do tega trenutka tiho stala ob strani. »To je zdaj kraj domnevnega kaznivega dejanja, zavarovati moramo dokaze in tako naprej.«
Mara je prestrašeno razprla oči: »Pa boste razložili šefu, da me vi niste spustili nazaj?«
»Bomo, bomo, ne skrbite, kar pojdite domov. Če vas bomo še potrebovali, vas pokličemo,« je zaključil policist in si zapisal njene podatke.
Mara se je skrušeno obrnila, da bi svoje težke noge usmerila proti avtobusni postaji, ko se je spomnila, da ji ni uspelo počistiti niti vseh toaletnih prostorov.
»Nekaj sem se spomnila,« se je namenila nazaj proti policistom.
»V glavnem stranišču je bila ena kabina zaklenjena. Potrkala sem, a ni bilo nobenega glasu, zato sem domnevala, da se je kaj zataknilo. Jutri sem želela opozoriti Toneta, našega hišnika. Bi lahko pogledali, ali se da kaj narediti, da ne bo treba Tonetu že navsezgodaj ropotati?«
Policisti so se spogledali.
»Bomo preverili, hvala za opozorilo.«
Odpravili so se proti stavbi in medtem ko je šel najstarejši v pisarno s truplom, sta se druga dva odpravila proti sanitarijam.
Moški je bil še vedno za svojo mizo, česa drugega od mrliča niti ni bilo pričakovati, policista pa je pritegnila beležnica, ki je odprta ležala tik ob mrtvečevi glavi. Natančno je zabeležil njeno lego in jo fotografiral, nato si je nadel rokavice, jo vzel v roke in začel brati dobro čitljivo pisavo.
Triindvajsetletni K. R. večkrat pove, da je depresiven in da razmišlja o samomoru. Ocenjujem, da gre za iskanje pozornosti zaradi odtegnitve materine ljubezni v zgodnjem otroštvu (glej nazaj: prezaposlena mati). Omenja željo po uničenju avtoritet (pove: »Ubil bi moške, ki mi solijo pamet.«). Takšne težnje …
Na tem mestu se je besedilo končalo, kot bi ga nekdo pristrigel z ostrimi škarjami, in policist se je odpravil vzdolž hodnika proti straniščem. Ko je odprl vrata, mu je pogled obstal na odprti kabini. Na školjki je bilo še eno nepremično moško bitje, le da je bilo povsem jasno, da ne spi, saj je imelo razmesarjeno zapestje, obraz pa bled, kot bi mu iz telesa že iztekla vsa kri.
»Samomor?« je vprašal.
»Tako kaže,« je rekel kolega. »Na tulcu papirja je bilo zataknjeno nekakšno poslovilno pismo. Ti preberem?«
Policist je pokimal.
»Mama vztraja, da potrebujem terapijo, ampak terapevt mi gre na jetra s svojimi boomerskimi teorijami in zagledanostjo vase. Še tega ni dojel, da mu grozim, česar sploh nisem skrival. Prav prisilil me je, da mu zastrupim vodo, s katero mi para živce, ko jo sreba. Upam, da mi po tem ne bo več očital, da ničesar ne speljem do konca in me bo končno začel jemati resno. K. R.«
»No, to pa precej poenostavi zadevo,« je rekel.
»Res je. Le mrliški oglednik bo imel malo več posla.«
Medtem ko so policisti nadaljevali delo, se je na drugem koncu mesta Mara nemirno premetavala v postelji.
»Niso mi pustili, da dokončam, niso mi pustili,« je mrmrala v spanju, dokler se ni noč počasi prelila v jutro.
