Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Manca Bizjak.
***
Čaj
Po dvajsetih letih zakona je bilo to njuno zadnje skupno jutro. Vanja se je tega zavedala, Branetu pa se ni niti sanjalo o tem.
Iz omare je elegantno vzela dve skodelici za čaj. Odkar sta si na poročnem potovanju na Islandiji kupila zeleni glineni skodelici, sta čaj vedno pila iz njiju. To je bil njun vsakodnevni jutranji ritual, v katerem je bolj kot ona užival on. Oboževal je rutino, njo pa je to na smrt dolgočasilo.
Opazil je, da je to jutro njemu nalila čaj iz drugega čajnika kot običajno. Ko jo je radovedno vprašal, zakaj je to storila, se je le nasmehnila in zamahnila z roko. V dolgoletnem zakonu se je že navadil na to, da jo je bolje pustiti pri miru, kadar se tako odzove.
Na mizo mu je odločno postavila skodelico z zelenim čajem in se usedla nasproti njega. Vzela je svojo skodelico in hitro začela piti, čeprav je bil čaj še vroč. Brane se je ponovno začudil, saj je zjutraj čaj vedno pila tako zelo počasi, da bi jo še polž prehitel. Gledala ga je naravnost v oči, kot bi ga želela prestreliti z očmi. Vedel je, da bo obžaloval, a vseeno jo je vprašal, kaj se z njo danes dogaja, saj si res ni podobna. Hladno je odvrnila, da si v življenju želi sprememb in da ne pričakuje, da bi on to lahko razumel. Navajen je bil njenih hladnih tušev, zato je samo skomignil z rameni in popil še malo čaja. Prisegel bi, da ima danes čaj drugačen okus, kot bi bilo v njem nekaj grenkega. Ni želel prilivati olja na ogenj, zato je modro molčal.
Ko je čaj spil do konca, se je Vanja nasmehnila in globoko vzdihnila ter izdihnila. Brane je videl, da si je oddahnila, a vzrok mu je bil uganka. Na njenem obrazu je bilo nekaj med sproščenostjo in nervozo. Ni se mogel odločiti, kaj od tega je bilo bolj prisotno.
Po nekaj minutah sedenja v tišini mu je kot strela z jasnega rekla, da bo vedno obžalovala, da se je poročila z njim. Brane je prebledel. Res je, da je že večkrat izrazila nezadovoljstvo z njunim odnosom, a tega vseeno ni pričakoval. Ni se ustavila pri izrečenih besedah, ampak je silovito nadaljevala. Očitala mu je, da je življenje z njim strašansko enolično in da bi bilo to lahko všeč samo nekomu, ki je star sto let in čaka samo še to, da ga vzame svetloba. K temu je dodala, da ima dovolj takšnega življenja in da grozno hrepeni po svobodi.
Braneta je začelo stiskati v prsih. Imel je občutek, kot da srce hoče poleteti iz njegovega telesa. Postalo mu je vroče. Slekel je pulover, a vročina se je še stopnjevala. V obraz je postal rdeč kot čili. Vanja je opazila njegovo telesno reakcijo, a jo je popolnoma ignorirala.
Jezno je povzdignila glas, da tako slabega darila od njega kot za letošnjo obletnico poroke še ni dobila. Sušilni stroj. Brane se je začudil, saj ji je podaril najnovejši stroj priznanega proizvajalca. Očitno se je pozanimal o kvaliteti izdelka, pozabil pa na to, kakšna darila rade prejmejo ženske. Ko jo je opazoval tako jezno, je takoj obžaloval svojo odločitev glede darila. Vanja je bila ženska, ki jo je bilo težko zadovoljiti, in vedel je, da bi moral bolje razmisliti.
Občutku vročine v trupu se je nato pridružilo še težko dihanje. Vstal je in odprl okno, a ni nič pomagalo. Očitala mu je, da dela dramo, a on se je res zelo slabo počutil. S težavo je prišel nazaj do stola in jo prosil za kozarec mrzle vode. Z neverjetno počasnostjo je vstala in natočila kozarec ter mu ga tako trdo postavila na mizo, da je izgledalo, kot da bo kozarec počil. V enem požirku je spil vodo, a njegovo stanje se je še poslabšalo. Začel se je tresti. Nato je padel s stola in se zvijal po tleh.
Vanja ga je sede nemo opazovala. Ni šla do njega, ni poklicala reševalcev, ni poklicala sosedov na pomoč. Samo strmela je vanj in ga gledala tako, kot gledaš smrtnega sovražnika. Komaj slišno je izrekel njeno ime, zaprl oči ter negibno obležal na mrzlih tleh.
Nekaj minut ga je še hladnokrvno opazovala, nato pa z majhnimi koraki pristopila do njega. Premaknila je njegovo roko, nobene reakcije ni bilo. Z dlanjo je večkrat pritisnila ob njegovo lice, nič se ni zgodilo. Nagnila se je nad njegov prsni koš in prisluhnila. Ni dihal. Vstala je in si nalila še eno skodelico čaja. Počasi ga je srkala. Ko je bila skodelica prazna, je vzela telefon in poklicala reševalce. Medtem ko jih je čakala, se je preoblekla v svojo najlepšo obleko, olupila rdečo čebulo ter si v solzah še dodatno razmazala črno maskaro. Nato se je usedla nazaj na stol in še naprej opazovala truplo.
Ko je zaslišala reševalno vozilo, je odprla vrata in začela kričati. Reševalci so takoj pritekli, a lahko so samo še potrdili smrt. Povedala jim je, da je že dolgo imel težave s srcem in visok krvni tlak. Rekli so, da bo kljub temu treba raziskati vzrok smrti. Izrekli so ji sožalje in povedali, da bo prišel še kriminalist. Neutolažljivo je jokala, niso je mogli potolažiti. Po kratkem pogovoru so odšli in jo pustili samo. Obrisala si je solze, si očistila obraz z odstranjevalcem ličil in skrbno počesala svoje dolge valovite lase. Medtem ko je Brane še vedno ležal na tleh, je ona zopet sedela na stolu in njen pogled je bil srepo usmerjen vanj.
Kmalu je nekdo pozvonil. Odprla je vrata in pred njo je stal kriminalist. Na uniformi je pisalo Edvard. Povabila ga je naprej. Podal ji je roko in ji izrekel sožalje. Nekaj sekund sta se v tišini gledala naravnost v oči. Tišino je prekinil njun glasen smeh. Težko je bilo oceniti, kdo se smeji bolj na glas, Vanja ali kriminalist Edvard. Iz njegovih ust so prišle besede: »Upam, da ne boš še meni skuhala čaja.«
Nato sta se strastno poljubila in vrata so se zaprla.
