Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. Domišljija nima meja in lepo je, da ste ji pustili prosto pot.
V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
Najprej pa so na vrsti tri, ki si zaslužijo nagrado kot najboljše. To so:
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna) – objavljamo tokrat
Kmalu pa sledijo še druge, ki so se uvrstile v ožji izbor.
***
Palček in rdeče superge
Rdeča pikapolonica je s svojimi drobnimi črnimi nožicami stopicljala po oboku njenih rdečih superg. Malce pod vrhom se je ustavila in ždela. To bi bila dobra fotografija, je pomislila. Ta trenutek si moram zapomniti. Klik.
Zanimivo je, kako nekateri spomini ostanejo odtisnjeni v naših mislih in spet drugi zvodenijo v morju drugih. Rdeča pikapolonica na rdeči supergi. Je to sreča?
Spomnila se je, kako je njen oče risal pikapolonico na steno njene sobe. Na steno je postavil lonec, ga s svinčnikom obkrožil ter krog pobarval rdeče. Pike so bile obris tolarskih kovancev in so se belo svetlikale sredi rdečine. Spomnila se je, kako ga je molče opazovala, ko je tako resno, s svinčnikom, zataknjenim za uho, s čopičem zabrisoval belino stene. Tri ji je narisal. Za srečo, je rekel. Ta spomin je ostal.
Pikapolonica je rahlo zaprhutala s krili in odletela.
Pogledala je na uro. Čas je že. Dvignila se je, zaprla zadrgo šotora in se podala čez rosnato travo, da so jo mokre travne bilke božale po golih mečih. Njeni koraki so kmalu zaškripali po peščenem gramozu in oblil jo je val veselih glasov. Ozrla se je naokrog in ga zagledala za leseno mizo, čisto ob koncu. Srce ji je začelo hitreje utripati, ko se mu je približala.
»O, tujka, pozdravljena.« Bleščeč nasmeh je zažarel sredi njegovega temnega obraza.
»Pozdravljen nazaj,« se je nasmehnila še sama.
Pomignil je natakarju in kmalu so se na mizi med njima zvrstile zdaj polne, zdaj prazne steklenice hladnega piva. Več ko jih je bilo, bolj je postajala sproščena, njen smeh glasnejši, njene besede bolj iskrene, ko so polzele skozi meglice cigaretnega dima in zvonkega smeha.
»Kako to misliš, da še nikoli nisi naredila ničesar nezakonitega? Nikoli?«
»Nikoli. Res, sama poštenost me je.«
»No, zadnji čas, da narediš kaj vsaj malce neumnega.« Dvignil se je, na mizo položil bankovec in se napotil proti izhodu. »No, a greš?«
Njene rdeče superge so mu pod vplivom hladne pijače nemo sledile. Bilo je že temno, šumeče žuborenje ljudi, ki so klepetali pred svojimi šotori, se je oddaljevalo, vedno bolj razločni so postajali glasovi gozda. Na robu poti je zagledala lepo rumeno hišo, obdano z lično belo ograjo. Prijel jo je za roko in jo potegnil k ograji, za katero sta počepnila.
»In zdaj?« je vprašala.
»Poglej čez, na vrt,« je rekel.
Pogledala je lepo urejen vrt, prelepi grmi raznobarvnih hortenzij so se bohotili ob ograji.
»Tja v kot poglej.«
Pogledala je v kot, kjer so bile posajene nizke ciprese, in zagledala pravo deželo palčkov. Mali vrtni palčki, ki so kukali izza grmov, kot kakšni stražarji čudežnega vrta.
»Pridi,« je rekel in skočil čez ograjo.
»Si nor? Kaj pa, če imajo hudega psa?«
»Pozabljaš, da sem tu doma,« se je nasmehnil.
Oklevajoče mu je sledila in se tihoma približala mali palčji vasici.
»No, zdaj si pa enega izberi.«
Vprašujoče ga je pogledala. »Ne morem v tuji deželi krasti vrtnih palčkov. To pa res ni … No, to pa res ni prav,« je oklevala.
»Vsak mora kdaj storiti kaj novega, vznemirljivega, nenavadnega. Življenja se ne sme živeti po pravilih. Tisti mali skoki s poti, to je tisto, kar nas dela žive. Daj, izberi enega.«
S pogledom se je sprehodila po palčkih, od enega do drugega. Pogled se ji je ustavil na edinem, ki je stal na glavi. Nožice je imel v zraku in na obrazu norčav izraz.
Tega ji je manjkalo v življenju, malo norčavosti. Vedno je živela po pravilih, vedno je vse naredila prav. Nobenih stranpoti, nobenih ostrih zavojev, naprej in naravnost do cilja. Tako to gre. Šola, služba, poroka, dom, otroci … A kaj, ko se ji je nekje vmes nekaj zataknilo. Najbrž nekje med ne ljubim te več in velikim rjavim kovčkom sredi njune bleščeče bele dnevne sobe. Zato je šla na pot, stran od te bleščeče beline, brezbarvnosti, brezciljnosti. Mama ji je rekla, da beži, prijateljica Mojca pa, naj gre in se najde. Sama si je mislila, da najbrž počne kar oboje.
Pobrala je palčka in ga podržala v rokah. Gledal jo je s svojim narobnim pogledom in morala se je nasmehniti.
Takrat se je na stopnišču prižgala luč in na balkon je stopila okrogla ženica z navijalkami v lasih. Povlekel jo je k tlom in počepnila sta k eni izmed cipres. Čutila je njegovo vročo sapo za ušesom. Ženska je stopila do ograje in čez vrt so se razlegle robate besede oglato okroglega jezika tuje dežele.
»Pridi, hitro, teci,« ji je rekel in jo potisnil skozi lesena vratca.
Srce ji je bílo nekje med smehom in strahom, ko sta v poltemi tekla skozi dotikajoče veje gozda, za njima pa so se kotalile oglate besede jezne gospe.
Zadihana se je ustavila ob drevesu in se z roko naslonila nanj, pod dlanjo je začutila hrapav dotik lubja, medtem ko je v drugi roki trdno stiskala ukradenega palčka. Začutila je njegovo vročo sapo ob ušesu in njegovo roko, ki ji je spolzela čez pas. Svoje prste je prepletel z njenimi.
»Ali čutiš?« je rekel.
»Kaj?«
»Kako življenje utripa.«
Ljubila sta se pod vejami dreves, njegove hrapave roke so jo božale, kot bi jo hotele preoblikovati v nekaj novega. Njeno telo se je ugrezalo pod njegovimi dotiki in utripalo. Ja, utripalo, od noči, od življenja.
Drugo jutro je pospravila svoje stvari, šotor, spomine in palčka ter se z rdečimi supergami vrnila domov. Ni vedela, ali je našla tisto, po kar je prišla, ali zbežala od česar koli že, je pa zagotovo utripala. Od svobode.
»Stari, lahko bi se kaj obril zjutraj. Čisto zdelan si videti.« Točaj je predenj postavil steklenico piva.
»Jah, kaj naj rečem, dolga noč.« Srknil je požirek in se takoj počutil bolje, ko mu je suho grlo zalila grobo grenka tekočina. Odložil je steklenico na pult in s prstom obkrožil mokro sled, ki jo je pustila za seboj. Takrat je začutil topo bolečino za desnim ušesom. Prijel se je za glavo in čutil, kako mu uho rdeči od bolečine. Obrnil se je in za seboj zagledal jezno okroglo gospo, bila je zardela od jeze in velike roke je s pestmi upirala ob bok.
»To je bilo zadnjič, da si mi ukradel palčka z vrta! Zadnjič, me slišiš! Naslednjič bom tebe zasadila med ciprese! Dobi si kak drug način, da očaraš uboge turistke. Samo ne na mojem vrtu! Prekleti šarmer!« Pljunila je na gramoz, se obrnila in njena okrogla postava je mrmraje počasi izginila za vogalom.
Potipal se je za ušesom in čutil, da mu je koža nabreknila od udarca.
»Kaj, si s kakšno turistko spet kradel palčke pri Jožefi?« je posmehljivo vprašal točaj.
S prstom je še enkrat zakrožil po mokri okroglini steklenice.
»Samo malo sanj jim dam. Malo ljubezni, sanj in palčka.« Nasmehnil se je in obliznil grenkobo s prsta.
