Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
Najprej so bile na vrsti tri, ki si zaslužijo nagrado kot najboljše. To so:
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna) – objavljamo tokrat
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
Tokrat objavljamo še enega izmed odličnih literarnih prispevkov iz našega natečaja, ki je med bralkami in bralci našega tednika naletel na izjemen odmev. Zgodbo je napisala Simona Koder.
***
Soba 115
Ana je pogledala na telefon. Čakala je, da ji bo fant vrnil klic, in ni ji bilo všeč, da se ji je izmikal. Nazadnje sta govorila pred dvema dnevoma in postajala je nestrpna.
Telefon je potisnila nazaj v torbico.
Zaklenila je avto in pohitela čez parkirišče do hotela. Bilo je hladno aprilsko jutro, še vedno je bila tema. Za hip je ošinila sveže prepleskano fasado trinadstropne stavbe.
Hotel je bil star. Že trideset let je kljuboval mestnemu hrupu, prahu, vremenskim razmeram, neštetim korakom, izdihanemu zraku številnih človeških pljuč in glasovom. Čeprav so lastniki veliko vložili v obnovo, je bilo propadanje zelo očitno. Tam je delala že od vsega začetka; stavba se je starala skupaj z njo in številne poškodbe zaradi obrabe so jo žalostile.
Svojo kartico je prislonila ob čitalnik pri vhodu, glasno je zapiskalo in drsna vrata so se naglo odprla. Vstopila je v tiho in zatohlo pritličje.
Desno od nje je bila sprejemnica z udobnimi naslanjači, levo pa majhna recepcija s preprostim lesenim pultom. Nad njim je brlela šibka luč. V tem trenutku so bili v stavbi le ona in nekaj gostov, ki so mirno spali v svojih sobah.
Naglo je stopila po marmornih tleh in se za hip ustavila v recepciji, da je s kljukice pod pultom vzela ključ, namenjen prostorom za zaposlene. Njen pogled je obstal na belem listu papirja, ki je ležal poleg računalnika.
»SOBA 115, NUJNO!« je pisalo na njem, natipkano v preprosti pisavi.
Ker je bila sobarica, je čutila, da je navodilo namenjeno njej. Po navadi ni prejemala tako nenavadnih sporočil in pomislila je, da gre verjetno za izredno situacijo. Skomignila je z rameni. Tudi takšni dnevi so bili.
Nadaljevala je svojo običajno jutranjo pot do dvigala, ki jo je popeljalo v tretje nadstropje. Topo podrsavanje vrat je odmevalo po praznem hodniku.
Po nekaj korakih je obstala pred vrati prostora, namenjenega sobaricam. Imela je še dve sodelavki, vendar je ta dan delala sama. Ni bilo veliko dela, zasedenih je bilo le šest sob. Obisk je skozi leta upadal, v soseski so rasli novi, modernejši hoteli in Ana se je zavedala, da si bo morda že kmalu morala poiskati službo drugje.
Odklenila je vrata, se na hitro preoblekla v preproste črne hlače in belo majico, pograbila voziček s svojimi potrebščinami, nato pa odhitela do sobe na koncu hodnika. Na lesenih vratih se je lesketal zlat napis »115«. Bila je še zgodnja, še vedno je imela dovolj časa za kavo, vendar je čutila, da mora to opraviti takoj.
S kartico je odprla vrata in znašla se je v temni notranjosti. Bilo je zatohlo, zato je odprla okno, da je vanjo buhnil svež jutranji zrak. Na hitro je pospravila sobo, počistila kopalnico, in ko se je prepričala, da je vse tako, kot mora biti, je za trenutek obstala. Globoko je zavzdihnila, njen pogled pa je odtaval k težki rjavi zavesi na oknu.
Njeno telo je preplavila nenadna utrujenost, zares je potrebovala kavo, vendar so jo noge vodile stran od vrat. Vleklo jo je k postelji in brez pomisleka je legla. Zazrla se je v strop. Soba je bila ovita v poltemo, ugasnila je skoraj vse luči razen tiste pri izhodu. Postajalo je hladno, vendar se iz nekega razloga ni mogla premakniti. Bilo ji je udobno. Njene veke so postale težke in nazadnje jo je premagal dremež.
Nato je sunkoma planila pokonci. Kaj vendar dela! Drgetala je od mraza. Spomnila se je, da je bila v službi. A zakaj je ležala na tisti postelji in spala? Zmedena je skočila na noge. Bila je zgrožena, kaj takega se ji še ni zgodilo in ni mogla verjeti, da je storila kaj tako neetičnega.
Stekla je k vratom. Pograbila je kljuko vrat, vendar se na njeno veliko presenečenje niso odprla. Spet je poskusila, potegnila je močneje. Vendar se vrata še vedno niso vdala, kot da bi jo nekdo zaklenil v sobo. Zdaj jo je resno zaskrbelo. Od daleč je zaslišala korake, nato glasove. Pobutala je po vratih.
»Halo!« je zaklicala, »v sobi 115 sem. Ne morem odpreti vrat, lahko, prosim, sporočite na recepciji, da sem tukaj?«
Prisluhnila je v upanju, da ji bo kdo odgovoril. Za trenutek je vse potihnilo. Počutila se je nekako prazno, kot da telesno sploh ne bi bila tam, v ušesih je čutila razbijanje svojega srca. So jo slišali? Tedaj so se spet oglasili glasovi, nerazločni. Pomislila je, da je niso razumeli.
»Hello! I'm in room 115, I need help!«
Znova je prisluhnila. Slišala je, kako so se koraki počasi oddaljevali. Glasovi so se izgubljali v daljavi. Nihče ji ni odgovoril.
Zaprepadena je spet poskusila odpreti vrata. Zaman.
In tedaj je začutila obup, ki ga ni poznala. Utrujenost jo je vlekla v vse smeri, vrtelo se ji je. Kot da bi sanjala, je zaznala šepet. Bili so glasovi, moški in ženski, ki so se zdeli daleč stran, neresnični.
»V tisti sobi, 115, menda straši,« je šepnila ženska.
»Je bil res samomor?« je vprašal moški.
Šepeti so se vrtinčili.
»Prva sobarica, takoj po odprtju … Od takrat je soba zaprta … Ker jo je pustil fant? Pa tako mlada, komaj dvajset let … Grozno …«
Ana je vedela, da je ne bodo rešili. Nikoli ne bo zapustila tiste sobe.
Zavese na oknih so se dvigovale v jutranji sapici. Zunaj je bila še vedno tema.
