Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
Najprej so bile na vrsti tri, ki si zaslužijo nagrado kot najboljše. To so:
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisal Franjo Frančič.
***
Rejenec
V aprilu so se iz južnih krajev vrnile lastovke. Skrbno, kot vsako leto so iskale primerno mesto za gnezda. Z nepredstavljivo radostjo in petjem so krožile po zraku in se veselile pomladi. Par je bil združen za vse življenje. Velikokrat so poiskale stara gnezda, ki so jih čakala pod napušči, zavihki streh. Lastovičja gnezda so bila vedno spletena na varnih mestih, skritih pred vetrom in dežjem.
Vrabci so poskakovali po dvorišču. Prav vseeno jim je bilo, kje bodo spletli gnezda. Lastovke so zgradile gnezda natančno in počasi, bile so prave gradbene mojstrovine, vrabci pa zgolj na hitro. Vrabčja gnezda so bila ob žlebovih in na izpostavljenih mestih. Ob prvem deževju so se gnezda nevarno majala in razpadala.
Moški je taval v sredobežnem krogu blodnih misli. Meja med dobrim in zlim je v srcu vsakega človeka, je pisalo na lističu, ki ga je mečkal v rokah. Kot vsako pomlad je skoraj nestrpno pričakoval, da se vrne par lastovk iz juga. Vračale v zadnjem tednu aprila, morda kakšen dan prej ali kasneje. Na betonskem zidu pri vhodu stare garaže sta bili prilepljeni dve gnezdi, eno nedokončano in drugo potrebno majhnega popravila. Gnezdi sta bili mojstrsko spleteni iz suhih bilk in vejic. Postavil je stol na senčno stran dvorišča in čakal. Fragola je poganjala prve lističe, listi murve, ki jo je posadil pred desetletji, so se sijoče zeleni lesketali v soncu. Sedel je na starem lesenem stolu in se čudil razigranemu letu lastovk, ki sta izmenično prinašali nove posušene bilke trave. Vedno znova ju je občudoval, s kakšno radostjo krmarita v veselem ščebetu po zraku. Zadnje leto so dvorišču zagospodovali vrabci. Ničesar privlačnega ni bilo na njih, njihov let je bil bolj poskakovanje, skoraj vsiljivo so prihajali do vhodnih vrat stare hiše. Na nek način so ga spominjali na množico ljudi, ki hodi in se potika po glavni mestni ulici.
Sedel je na starem lesenem stolu in kadil. Občutje tujosti in odrinjenosti se je vračalo. Trudil se je, da bi odrinil prebliske, kratke drobce podob, ki so prihajale same od sebe. Ni se več spraševal o spletu norosti in bolečine, preveč je bil utrujen. A odrinjenost in tujost je bila pri njem skoraj vrojena, čeprav je v sebi verjel, da je bil mojster obrambnih mehanizmov, so se podobe iz preteklosti vračale. Otroštva si ni želel več spominjati, a želja je eno, tok misli drugo. Vedno znova se je čudil dušeslovcem, ki so prodajali plehke resnice o življenju, parole in fraze, ceneno znanje o nezavednem. Sam je svoj scenarij poznal do najmanjše potankosti, uvid je bil skoraj popoln, glavni junaki in statisti so bili samo še lutke in pajaci. Kot da je življenje igra in on stoji pred neskončno velikim gledališkim odrom in opazuje svoje življenje. Prej, ko je bila v njem surova energija, pošastni bes in želja po maščevanju, se je lahko vedno zatekel in umaknil v kakšen temen kot. Zdaj pa je stal na čistini, ljudje, ki jih je poznal, ljudje, ki jih skušal imeti rad, so v glavnem zapustili glavni oder resničnosti in so se vračali samo še v mislih.
Življenje v glavi je postalo neznosno utrujajoče, včasih je ure in ure sedel na dvorišču in razmišljal, čemu bi se sploh premaknil in kam naj se premakne. Ves vloženi trud, da bi odgnal meč, ki je v zamahu prinašal drobce podob iz preteklosti, je bil jalov. Dobro je vedel, kako to gre, zato je s pogledom po dvorišču iskal podrobnosti, ki so se s prihodom pomladi spreminjale. Dvorišče je bil veliko in na novo tlakovano s šesterokotnimi betonskimi tlakovci. Med režami je poganjala trava. Pred leti jo je poskušal odstraniti s koreninami vred, a je znova in znova pognala. Tik za na novo prebarvanimi železnimi vrati je bil zasajen granatovec. Njegovi škrlatno rdeči cvetovi so bili kot majhne eksplozije, žareče rane, ki so se odprle v maju. Prehodi letnih časov so se spremenili, morda se je njemu tako zdelo, da je le zima in poletje. Pomladi so bile kratke in deževne, jesen je minila v dveh, treh tednih. Imel je teh parol in fraz na zalogi, a prav nič mu niso pomagale, da bi ujel nekaj trenutkov, ko ne bi bil napet in nervozen. Staviti na vse ali nič, meja med dobrim in zlim, ostri robovi sveta in nemoč ter podobno. Na drugi strani je v aprilu belo zacvetela mandarina v gredi iz stoletnih zidakov, ki jih je našel ob podiranju strehe. Ob prihodu pred desetletji se je čudil tej hiši brez korenin, udrti strehi, brez žlebov. Kljub vsemu ni puščala vode, ti stari, raznobarvni tlakovci, ki so bili pod okrušenimi korci, niso prepuščali vode. Hiša je bila postavljena pred sto petdesetimi leti, do opoldneva je kljubovala soncu, vroče popoldneve pa je bil na dvorišču znosen hlad. Vsak zid, vsak kamen ima svoje življenje.
Vse to je vedel, a kaj mu je pomagalo, ko je nov val prinašal nemir, ki ni imel povoda ali vzroka. Beli cvetovi mandarine so bili na gosto posejani med listi na vejah, niti polovica plodov ni obstala. Nekatere čisto majhne mandarine so dobile temno rumeno barvo in niso rasle več. Popadle so na zemljo, kot da jih nikoli ni bilo. Ni želel razmišljati o ljudeh, ki jih je skušal imeti rad, o ljudeh, ki so se spremenili v prah in misli. Mladi križanec med murvo in figo je rasel štiri, pet metrov od vhodnih vrat v staro obnovljeno hišo. Ni imel cvetov in sladkih plodov. Tik za njim sta se po lesenem ohišju vzpenjali trti. V vročih poletnih nočeh je bilo slišati škripanje lesenih stopnic. Mrtvi so se vračali v hišo svojih prednikov. Pred vrati so rasle ivanjščice, šmarnice in dva razvejana grma vrtnic. In vmes veliko plevela. Sprva se je trudil, da je z okopavanjem odstranil večino plevela, z leti pa je to navado opustil. Počasi je vstal in izpraznil cigaretne ogorke v posodo s pepelom. Še pred nekaj dnevi je kuril v malem kaminu, ki je ogrel pol hiše. Hiša na zadnji strani zida ni imela oken, na nek način je spominjala na past, kletko.
Premaknil je stol tik pred vrata. Resničnosti ni, je pomislil, vsak prihajajoči trenutek se drobi, spreminja v preteklost. Čas je neustavljivi stroj, ki melje in melje in pušča za seboj misli, ki so se spremenile v plevel. Pogledal je svoje dlani, ponosen na hrapavo razpokanost kože in žulje. Včeraj je kosil vse jutro, samo hrupne šoje so mu delale družbo. Misliti na nič. Vrata stare obnovljene hiše so se odprla, če je dobro prisluhnil, je zaslišal žensko ječanje. Tam iz shrambe na desni strani od vrat je bila še pred kratkim zgolj zemlja. Velikokrat se je rad sklonil, klečal in v dlaneh drobil grude zemlje. Včasih jo je vonjal, to čarobno zemljo, si jo dal k ustom in pojedel drobec ali dva. V prah si in v prah se povrneš, se je vrnil odmev. Drugič spet, ko je sedel pred prižganim kaminom, ga je prešinila želja, da bi odprl mala vratca in segel z roko v ogenj. Zavihteti se v globino.
Družine lastovk in vrabcev so v gnezda izvalila jajca. Lastovki sta se izmenjavali pri valjenju. Ko so iz lupin prikukali mladiči, sta nesebično skrbeli za hrano, velikokrat sta ostali lačni sami. Pri vrabcih se je samec bolj malo trudil, večina bremena za mladiče je padla na samičko.
Ob hudem nalivu dežja se je dogajalo, da so puhasti vrabčji mladiči padali po žlebu na dvorišču poleg vhoda. Še so bili živi in to je moškega spravljajo v obup. Ni mu bilo vseeno. Če je mladičke umaknil na rob dvorišča v zelenje, jih je kaj kmalu našla mačka. Grozljivi so bili predsmrtni kriki. In potem se je spomnil, da sta bili pod zavihkom nizke strehe dve gnezdi, eno z lastovičjimi mladiči in eno od lani, ki ga je moral nekoliko popraviti.
Skrbno je pobral malega vrabčka in ga namestil v staro, opuščeno lastovičje gnezdo poleg novega, kjer so kukale štiri male glave lastovičjih mladičev. Ni vedel, kaj se bo zgodilo, a upal je na čudež.
Lastovki sta poleg svoje družine hranili tudi malega, zapuščenega vrabca. Minil je mesec in v poletni vročini so mlade lastovke že vadile let. Rejenec pa se je komaj kdaj premaknil iz gnezda. Nekajkrat je poskušal leteti z njimi, a so se poleti kaj klavrno končali.
Moški je negibno sedel pred hišo. Na žici, razpeti preko dvorišča, je bilo razvrščenih šest lastovk in en mali, sivi vrabček. Rejenec.
