Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisal Martin Kavčič.
***
Ljudska modrost trden je most
Kdaj se je obsedenost Francija Obrovca z ljudskimi pregovori in reki začela, si njegovi prijatelji niso bili edini.
»Podivjal je v tretjem letniku gimnazije, ko je nenadoma vzljubil slovensko literaturo,« se je spominjal sošolec Andraž Petovar. Mitja Vilčnik, Francijev sosed iz otroštva, je zmajal z glavo: »Ne, bilo je pozneje, ko je prišel od vojakov. Tam se je navdušil nad narodnozabavno glasbo in ljudski pregovori so bili samo logično nadaljevanje tega trenda.«
Oba sta sedela ob vrčku piva s Francijevim bratom Mihaelom na prijetnem vrtu v peklenski poletni vročini, ki pa so jo blažile košate krošnje starodavnih kostanjev. Sem in tja je kaj padlo z drevesa, recimo drobna vejica ali ptičji kakec, toda trojica je bila preveč zatopljena v pogovor, da bi ji bilo mar.
»Morda je bilo res v gimnaziji, ko je lovil naklonjenost dekleta iz paralelke. Zdelo se mu je zabavno pisati pregovore na drobne listke, ki jih je potem spuščal punci v žepe,« je pripomnil Mihael Obrovec, in ker je bil Francijev brat, bo že vedel, kako je bilo v resnici.
Takrat se je druščini pridružil tudi Franci. »Kdor veliko pije, ga hitro zvije,« je navrgel čez mizo proti prijateljem namesto pozdrava. »Koliko ste jih že spili?«
»Ta runda je prva,« je odgovoril Petovar. »Boš tudi ti enega?«
»Veliki ljudje in psi ne zapirajo vrat za seboj. Seveda ga bom,« je prikimal Franci.
-
Preden prisluhnemo njihovim naslednjim modrostim, je prav, da si ogledamo, kdo ta Franci Obrovec sploh je. Rodil se je pred 54 leti in glede na njegovo življenjsko pot je prav čudno, da v porodnišnici ob padcu v beli svet ni imel na jeziku pripravljenega nobenega pregovora. Škoda, kajti lahko bi se še ves sluzast in krvav obrnil proti utrujeni osebi, iz katere je prišel, in še preden bi babica prerezala popkovino, izustil: »Sem tvoj prvi ali tretji? Kajti prvi otrok je igračka, drugi čačka, tretji je šele otrok.« Če bi ga mama bolj čudno pogledala, bi ji lahko pojasnil: »Tudi neprikupen otrok je v očeh svoje matere lep.« Če bi bil nesramen, bi dejal: »Vesel sem, da sem fantek. Če je mati spaka, rada je hči tudi taka.«
Njegovo otroštvo je bilo veselo. Z dve leti mlajšim bratom Mihaelom (ja, Franci je bil prvorojenec, igračka torej) se je imenitno ujel. »Brat, ki mu pomaga brat', močnejši je kot trden grad,« mu danes večkrat reče, takrat pa sta imela drugačne dialoge.
V gimnaziji se je Franci močno zaljubil v Marjano iz sosednjega razreda. Naključje je hotelo, da so ravno v obdobju, ko mu je punca padla v oko, pri slovenščini govorili o Goetheju. Še več, omenili so ravno njegov rek »Ni sonca brez svetlobe, ni človeka brez ljubezni«.
Franci sploh ni razmišljal. Umni stavek nemškega modrijana je hitro nakracal na listek in se po koncu pouka Marjanci približal od zadaj. Sporočilo ji je spustil v žep na plašču in se v skladu z Napoleonovo mislijo »V ljubezni je beg edina zmaga« hitro oddaljil.
Naslednji dan se je še bolj opogumil. Spet je vzel v roke listek in svinčnik. »Znamenje dobrega srca je veder obraz. Marjanca, zelo si lepa. Franci iz 3. c.« Marjanca je spet imela plašč, in ko je prišla domov, je v žepu našla še to sporočilo.
Tako se je začela nenavadna komunikacija. Preden sta Franci in Marjanca spregovorila prvo besedo, sta pisala oziroma prebirala sporočila. V njih je bil Franci samokritičen (»Zaljubljenec se je poslovil od pameti«), ljubosumen (»Ljubosumje se rodi z ljubeznijo«), odločen (»Prave ljubezni sklep je močnejši kakor železen oklep«) in romantičen, pri čemer je moral poudariti, da je Marjana doma iz Kranja (»Ni lepšega žita, kot je pšenica, ni lepšega dekleta, kot je Kranjica«).
Tudi še potem, ko sta Franci in Marjana v resnici postala fant in dekle, kar pomeni, da sta končno začela govoriti drug z drugim, fanta ni minilo navdušenje nad starimi pregovori. V modrostne rime se je zatekel ob vsaki priložnosti.
Ko so ga sošolci zbadali, zakaj se k pouku vozi z grdim starim kolesom, je odvrnil: »Slaba sekira še nikoli ni bila s tnala ukradena.« In ko si je učiteljica za fiziko, sicer stara, zoprna babura, ki je imela Francija na piki od prve minute pouka do šolskih počitnic, zlomila nogo, je novico komentiral takole: »Vsaka rit pride enkrat na sekret.«
Čez leta, ko je končal izobraževanje na univerzi, je prvo službo dobil zahvaljujoč iznajdljivosti. Vsaj tako je bil prepričan. Ko so mu namreč dejali, da je v njihovem podjetju predvsem cenjeno požrtvovalno delo, in ga vprašali, ali bo imel s tem težave, je odločno odkimal in suvereno naštel: »Bridko je trpljenje, sladek sad njegov. Kdor se dela boji, slabo živi. Kdor se delu izmika, ga večkrat lakota pika.«
Tudi s ponujeno plačo je bil zadovoljen: »Kdor je za stvar, ne išče denar.«
In v tem slogu je teklo vse dosedanje Francijevo življenje. Z Marjanco sta se poročila in si bila zelo zvesta. Ženi je v pamet vcepil tale pregovor: »Perilo se lepo suši, če mož zvestobo drži.« Bila sta stroga starša, v slogu misli »Kdor otroke preveč ljubi, ta jih pogubi« pač. Hkrati sta bila pravična, saj velja, da »Uganka vzgoje je v spoštovanju učenca«.
-
In tako je druščina v poletni vročini pod kostanji žulila pivo, poguma in odkritosti v debati pa je bilo z naraščanjem števila požirkov vse več. Ravno so razpravljali o nogometu, ko je Petovar nenadoma vzkliknil: »Samo mimogrede, Franci, preden si prišel, smo se pogovarjali o tebi in tvojih pregovorih. Se ti morda ne zdi, da včasih z njimi pretiravaš? Ne vem, ali vsi ljudje, s katerimi stopiš v stik, na neprestano citiranje starih misli gledajo s simpatijami. Kar malo nas skrbi.«
Mizo je nenadoma ovila moreča tišina, in kot da je izpod košatih vej priplesal val hladne sape. Ker je bil zadnji dan junija, bi lahko tisti trenutek imenitno zdeklamirali pregovor, ki se nanaša na junij: »Sever, ki v tem mesecu vleče, obilo žita v deželo privleče.«
Toda Franci ni razmišljal o vremenu, tudi o poljedelskih opravilih ne, pač pa je po nekaj dolgih težkih sekundah pompozno vstal, se odkašljal, nato pa z nenavadno tresočim glasom, ko da se mu bodo solze zdaj zdaj zlile po licih, dejal: »Kdor prijatelja odriva, sonce si zakriva!«
In se je usedel ter nagnil vrček.
Spet je nad možake legla tišina, potem pa so nenadoma, kot bi se to dogovorili že pred davnim časom, vstali še trije prijatelji.
»Franci, radi te imamo,« je v imenu vseh izjavil Mitja Vilčnik. In dodal: »Vsak svojo kozo dere.«
Andraž Petovar je izrekel stavek: »Živi, kakor moreš, če ne moreš, kakor hočeš!«
Literarno-etnološki preblisk je presvetlil tudi Mihaela. Z rosnimi očmi je objel svojega ljubega brata in glasno vzkliknil: »Ko si že na pravi poti, naj potem te nič ne moti.«
Takrat pa, kot bi slišal, o čem in v kakšnem slogu teče beseda, je mimo prineslo natakarja: »Fantje, boste še enega? Saj poznate tisto: Še bog bi dobre volje bil, če bi pivo pil!«
