Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.

Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb. 

– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)

– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)

– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)

– Rejenec (avtor Franjo Frančič) 

Soba 115 (Simona Koder)

Čaj (Manca Bizjak)

Ljudska modrost trden je most​ ​(Martin Kavčič).

– Neošiljene barvice​ (Edo Krnić)

Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Alenka Leskovšek.

 

***

 

Dve fotografiji, ena vojna

 

Bojišče v Bahmutu je zavito v tišino. Februar je, leto 2023. Naletava sneg in plast za plastjo prekriva grozote, ki so se tu odvile pred nekaj urami. Tla pod njim so mrzla, odpre oči in se zazre v sivo nebo nad sabo. Začuti topo bolečino v hrbtenici, nog ne more premakniti, čeprav sta še vedno tam. Kaj se je zgodilo? Da, spominja se. Zavzeti so nameravali mesto in naleteli na bataljon, ki je prestregel njihove namene. Vnel se je boj. Od nekod je priletela granata. Sedaj leži ob kupu drv, nedaleč stran od ukrajinskega obrambnega jarka.

Zatipa del raztrganega polivinila, s katerim je pokrit les, in ga potegne nase. Snežinke nežno šumijo, ko padajo na plastiko. Seže v levi žep jakne in ven potegne fotografijo. Zmečkana je in na robu raztrgana. Na njej je viden smejoč se obraz mladenke z otrokom v naročju, ki se stiska k njenim prsim.

Poboža podobi na fotografiji in ju poljubi. Nenadoma zasliši glas, ki prihaja izza druge strani kupa drv. Nekdo je tam in kolne po ukrajinsko. V njem se zbudi nagon po preživetju. Začne hitro in plitko dihati. Fotografijo pospravi nazaj v žep. Vrže polivinil s sebe, se obrne na trebuh in se z vso silo opre na roke. Povleče svoje telo naprej. Med plazenjem potegne poleno iz kupa. Pripravljen je na boj. Najprej ugleda noge, nato telo in zatem koščeni obraz. Neznanec v okrvavljeni jakni samo leži tam, gleda v nebo in se ne gane.

»Ti prekleta ukrajinska svinja. Pomagal ti bom umreti.''

Dvigne poleno nad nesrečnikovo glavo, tedaj pa opazi, da v rokah, ki počivajo na prsih, drži fotografijo. Na njej je podoba dolgolase ženske, ki pestuje komaj rojenega otroka. Presenečen odvrže leseno orožje in za trenutek obstane.

V pest zajame sneg ter se splazi tik ob trup nesrečnika, ki z grozo lovi njegov pogled in sopihajoč in prestrašen pričakuje zadnji udarec. A napadalec ne zamahne; omoči mu razpokane, modre ustnice. Ko mož začuti mokroto, hlastajoče dvigne glavo. Stopljene kapljice ga poživljajo in budijo njegovo napol mrtvo telo. Tako počivata, njuni telesi se dotikata, pogleda se srečujeta.

Po nekaj minutah se dihanje obema umiri in rešitelj seže v svoj žep ter dvigne svojo fotografijo nad obraz Ukrajinca in reče po rusko.

»Jaz, Aleksej. To – Anuška in Sergej. Družina.«

»Nadja … Alina … Jaz … Dmitro.«

Aleksej utrujen, z razbolelim telesom globoko vdihne in se obrne na hrbet.

»Dmitro. Tu ne bova preživela noči.«

Dmitro sopihajoč in spačen od bolečin v polomljeni ruščini komaj slišno izdavi: »Naš obrambni jarek. Notri morava. Deset metrov stran. Poskusiva, splaziva do tam.«

Aleksej ga nejeverno pogleda: »Boš zmogel? Shiran si, pa še ranjen …«

»Ruske … vaše sile zaustaviti zadnji konvoj, mi brez hrane. Kar imeli, čokolado, konzervo, delili na devet delov … potem, granata me zadela v levo stran telesa.«

Aleksej ni vedel, kaj naj reče na to. Stresel je z glavo.

»Dmitro, moliva Boga, da bodo tvoje ali moje enote kmalu tu. Ni važno, kdo. Če bodo moje, bom jamčil zate. Ti stori isto. Do takrat pa si pomagajva preživeti.«

Deset metrov agonije. Dmitro se odriva bolj z nogami kot z rokami. Ko se nasloni na ranjeno stran, zatuli in se za trenutek ustavi. Aleksej ima moč v rokah, noge so mrtve kot polena. Ob premikih globoko diha, rana na hrbtu začne krvaveti, ker se telo ogreva s fizičnim naporom. Začuti toploto krvi na zadnji strani telesa. Polivinil, ki ga vleče za sabo, se barva rdeče. Postanki med premiki so vse daljši. Razdaljo do jarka premagata v uri. Jarek je globok približno dva metra, širok slabega pol in dolg okrog šest metrov. Na robu zajameta sapo in se odrineta v globino. Aleksej pristane na trebuhu, ob padcu zatuli od bolečine. Dmitro poskuša padec ublažiti tako, da se oprime travnate ruše na robu in stokajoč pristane na kolenih. Razgledata se po ozkem jarku. Malo naprej leži truplo. Roka je odtrgana od telesa. Dmitro ob njem zagleda torbo.

»Aleksej, torba, naš bolničar. Morda notri medicina.«

Aleksej se splazi do torbe. Odpre jo in zagleda neuporabljeno granato, čutarico, nekaj gaz in … čokoladico Snickers!

»Dmitro! Hrana.«

S tresočimi se rokami odpre zavitek, odtrga košček, ga ponudi Dmitru, drugega vtakne sebi v usta. Dmitru sladkoba napolni ustno votlino, začuti arašide v karamelnem oblivu in okus čokolade. Zapre oči. Ponese ga, zdi se zelo daleč nazaj, ko sta z Alino obiskala njenega strica v Kijevu in sta ob postanku avtobusa na bencinski črpalki kupila prav takšno čokoladico in si jo podelila. Kako brezskrben čas je bil to. Tako drugačen. Kot da sploh ni obstajal.

»Aleksej, to – to najboljši obrok v mojem življenju.«

On se ne odzove. Dmitro šele tedaj opazi lužo krvi na polivinilu. Odpre torbo, ki jo Aleksej še vedno drži v roki. Seže po čutarici, odvije pokrovček in nagne. Požirek vodke mu ogreje grlo. Iz torbe vzame gaze, seže pod sotrpinovo jakno in z njimi prekrije njegovo rano. Preostanek vodke zlije Alekseju v usta, ostanek gaz pa pritisne ob svoj ranjeni del telesa. Polivinil je že popolnoma prekrit s snegom. Alekseja alkohol prebudi iz omotice. Podajata si čutarico in vsak naredi še nekaj požirkov. Zdaj nista več sovražnika. Smejeta se kot dva pivska brata in uprizarjata oglas za Snickers: »Lačen si ful drugačen!«

Prepevajoč pesem Oj, u luzi červona kalyna, se končno zazibata v spanec.

Ko se Aleksej drugo jutro prebudi, opazi, da je sneg na polivinilu ustvaril nekajcentimetrsko odejo. Zebe ga tako, da telesa sploh ne čuti. Na rahlo pomiga s prsti na rokah in nogah. Zaboli ga, kot da bi mu jih odrezali.

»Dmitro, zbudi se. Preživela sva noč. Rešili so naju karamela, arašidi in vodka. Dvigni glavo, brat.«

Dmitro se ne premakne, sape ni čutiti iz njegovih ust. Njegovo telo je ledeno mrzlo in trdo kot voščena lutka. Aleksej ga kliče in joče na njegovih prsih: »Brat, prosim te! Ne umri zdaj. Ne pusti me samega. Zbudi se, Dmitro, daj!«

Iz njegovega žepa s težavo potegne zmečkano fotografijo ter mu jo položi med prekrižane roke na prsih.

»Kaj je bilo tega treba, brat? Zakaj leživa tu, ranjena in prekrita s snegom? Kot leseni lutki sva in nekdo vleče niti. A te niti se zdaj trgajo, ker oba dihava isti zrak, oba ljubiva enako močno in oba je enako strah smrti. Med nama ni razlike. Kri je rdeča v mojih in tvojih žilah.«

V daljavi se zaslišijo bližajoči koraki vojske, ki se prebija skozi ruševine in trupla. Aleksej ne ve, čigava vojska je to, in vseeno mu je. Iz žepa potegne fotografijo in si jo položi na prsi, iz torbe vzame granato, sprosti zatič ter zapre oči. 

Obrazložitev komisije

»Zgodba Dve fotografiji, ena vojna je med prispelimi deli izstopala zaradi močne čustvene pripovedi in izjemno aktualnega razmisleka o posledicah vojne na posameznika. Avtorica skozi navidezno preprost motiv dveh fotografij ustvari pretresljivo zgodbo o spominu, izgubi, človeški vzdržljivosti in nevidnih brazgotinah, ki jih za seboj puščajo zgodovinski dogodki. Posebna odlika besedila je, da se velikim temam približa skozi osebno izkušnjo, zaradi česar vojna ni prikazana kot oddaljen zgodovinski dogodek, temveč kot nekaj, kar usodno zaznamuje človeška življenja. Pripoved je uravnotežena, brez pretirane patetike, vendar z dovolj občutljivosti, da bralca nagovori in gane. Jezik je jasen, zadržan in učinkovit, simbolika fotografij pa zgodbi daje dodatno globino. Besedilo odpira vprašanja o spominu, odgovornosti in ohranjanju človečnosti v času najtežjih preizkušenj. Dve fotografiji, ena vojna je zgodba, ki bralca ne pusti ravnodušnega, saj na prepričljiv in dostopen način združuje osebno usodo z univerzalnim sporočilom o miru, izgubi in upanju.«

V naslednjih številkah Nedeljskega dnevnika bomo objavili še nekaj izjemnih zgodb, ki so v zadnjih mesecih priromale na naš poštni naslov. Verjamemo, da bodo lepo popestrile poletne in jesenske tedne.

Priporočamo