V starem mestnem jedru Kopra se je za odpadajočim ometom dolgo let skrival pozabljen biser, čeprav so v parku pred njim leta posedali turisti s križark in z Belvederja opazovali pristaniški vrvež. Še sanjalo se jim ni, da sedijo pred palačo nekoč najbogatejšega Istrana. In pred sirotišnico obenem. Streha je puščala, del stavbe se je že posedel sam vase in vse je kazalo, da bo palača Sabini-Grisoni z enim najbolj nenavadnih dimnikov nekega dne pristala na odlagališču gradbenih odpadkov nekje v zaledju Istre. Nato se je zgodil mali čudež, Mestna občina Koper in Obalni dom upokojencev Koper sta se odločila stavbi znova vrniti nekdanje življenje. Še več, že med obnovo so jo razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena, saj so se pod ometi razkrile bogate stenske in stropne poslikave.
Obnova je trajala več let, a bolj kot ta pritegne zgodba omenjene palače. Njeni prvi obrisi so bili postavljeni v 15. stoletju, današnjo podobo pa je s prezidavami in dozidavami dobila v 18. in 19. stoletju. Najprej je pripadala družini Sabini, po letu 1736 pa jo je podedovala stara beneška družina Grisoni.
Mimogrede, Grisonijeve naj bi leta 1318 zaradi volilne goljufije izgnali iz Benetk, zato so si nov dom našli v Kopru. Kakor koli, zadnji član družine Francesco Grisoni (1772–1841) je bil najbogatejši, najslavnejši in hkrati tudi poslednji uradni prebivalec omenjene palače. Upravljal je številna družinska posestva od Trbiža, okrog 100 hektarjev solnih polj v Piranu do razkošne vile pri Novigradu. Leta 1805 se je poročil z grofično Mario Anno Catterino iz plemiške družine Pola. Imela sta dva otroka, ki pa sta umrla nesrečne smrti in tako sta zakonca Grisoni v globoki žalosti ostala sama v svoji koprski palači. Uteho sta iskala v dobrodelnosti, med drugim sta podpirala vrtec, mestne bolnišnice in z letnimi dotami skrbela za revna koprska dekleta in vdove.
Knjižnico župniku, stavbo sirotam
Zaradi visoke starosti in slabega zdravja je Grisoni le nekaj mesecev pred smrtjo koprskemu advokatu zaupal sestavo oporoke, s katero je želel razdeliti svoje veliko premoženje. Palačo Sabini-Grisoni je namenil za vzgojo in šolanje sirot iz Pirana, Novigrada in zlasti Kopra. Gospa Grisoni je v skladu z moževo željo v stavbi ustanovila sirotišnico. Po njeni smrti je prešla v upravljanje mesta Koper in delovala še vse do časa po drugi svetovni vojni. V oporoki je omenil tudi svojo bogato knjižnico in jo s knjižnimi policami vred prepustil duhovniku don Placidu Taglii, danes pa knjige hranijo v koprski knjižnici.
Obnova palače ni potekala brez presenečenj, odkrili so dve plasti bogatih stenskih in stropnih poslikav iz 18. in 19. stoletja, kar je spremenilo prvotne načrte. Obrnili so jih tako, da so lahko kar najbolj ohranili zanimive zgodovinske sledi. V prostorni veži je tako še vedno položen star kamniti tlak, del nekdanjih poslikav pa lahko v osveženi podobi znova vidimo na stropu glavnega stopnišča, v avli in na nekdanjem vhodnem portalu. Svežo podobo imajo tudi vsi dimniki, med katerimi posebej izstopa tisti na skrajnem severnem delu. S svojo spiralno obliko je eden najbolj neobičajnih koprskih dimnikov.
Da je bila v stavbi nekoč sirotišnica, še vedno pričata napisa nad vrati: reparto femminile in reparto maschile. Dekliški in fantovski oddelek.
Tudi po obnovi namenjena dobrodelnosti
Stavba, v kateri sta že dva njena zadnja dobrotnika blažila stiske šibkejših, to poslanstvo nadaljuje tudi z obnovljenimi in na novo poslikanimi zidovi. V njej ima danes prostore Slovensko združenje za duševno zdravje Šent, vsak dan jo obiščejo starejši, ki so vključeni v dnevno varstvo Obalnega doma upokojencev Koper, hkrati je tudi dom Svetovalnega centra Istre, kamor se lahko otroci in njihovi starši obrnejo za pomoč pri učnih, čustvenih, vedenjskih in družinskih izzivih.
