»Kaj naredi Usain Bolt, če prepozno vstane in mu na postajališču mestni avtobus odpelje pred nosom? Počaka ga na naslednji postaji.« Take in podobne šale, ki niti niso bile daleč od resnice, so krožile na vrhuncu kariere in priljubljenosti jamajškega tekača na kratke proge, ki še vedno velja za najhitrejšega zemljana v zgodovini, potem ko je leta 2009 na svetovnem prvenstvu pretekel 100 metrov v času 9,58 sekunde in dosegel še vedno veljavni svetovni rekord. Še vedno je rekorder tudi v teku na 200 metrov in v štafeti 4 x 100 metrov.
Vrača se k teku
V teh dneh, ko je slavni tekač s polnim imenom Usain St. Leo Bolt, ki se je rodil 21. avgusta 1986, ravno praznoval 40. rojstni dan, je po svetovnem spletu zakrožila novica, da je na drugem kitajskem prvenstvu humanoidnih robotov še hitreje kot Bolt pretekel 100 metrov humanoid, ki je za to potreboval le 9,32 sekunde. Čeprav je s tem kitajski robot presegel največjo hitrost, ki jo je zmogel njegov človeški vzornik (robotu so kitajski izdelovalci kajpak nadeli ime Lightning, torej drugo angleško besedo za strelo, kar je tudi sopomenka priimka Bolt), se seveda kitajski stroji nikakor ne morejo meriti z eleganco 195 centimetrov visokega atleta, ki je svoje sprinte tik pred ciljem praviloma celo upočasnil in se predrzno oziral za tekmeci daleč zadaj.
O pomanjkanju elegance strojev brez duše pričajo tudi necenzurirani posnetki, ki razkrivajo, da imajo nič kaj privlačne brezglave mehanske kreature silne težave z ustavljanjem, zato so jih po trku v blazino na koncu izteka vselej morali pobirati, včasih pa celo gasiti z gasilnimi aparati.
Bolt se s poskusi rušenja njegovega rekorda seveda niti najmanj ne obremenjuje. Lani je medijem priznal, da od upokojitve leta 2017, ko je na svetovnem prvenstvu osvojil le bron na sto metrov in s poškodbo mečne mišice končal svoj zadnji nastop, sploh ni več gledal atletike. To se je spremenilo šele v zadnjem času, ko so ga vključili kot promotorja atletskega svetovnega prvenstva v Pekingu prihodnje leto. Pravi, da namerava takrat na prvenstvo pripeljati tudi svoje otroke, šestletno Olympio Lightning Bolt ter petletna sinova dvojčka Saint Lea in Thunderja Bolta. Prav v Pekingu na olimpijskih igrah leta 2008 se je začela njegova legenda, saj je tam osvojil prvi zlati olimpijski medalji (jamajška štafeta je bila diskvalificirana), v Londonu 2012 in Riu 2016 pa je dodal še šest zlatih medalj za trojček s štafeto vred.
»Navdušen sem, da lahko pripeljem svoje otroke in jim rečem: 'Poslušajte, tukaj se je vse zgodilo.' Otrokom sem pokazal videoposnetke in podobne stvari. Stari bodo šest in sedem let in nekako bodo razumeli trenutek, jaz pa jim lahko razložim, kaj je njihov oče počel skozi leta,« je povedal za The Guardian nekdanji atlet, ki se lahko pohvali še z enajstimi naslovi svetovnega prvaka. »Običajno se zbudim ravno pravočasno, da pospremim otroke v šolo, potem pa je odvisno od tega, kaj moram početi. Če nimam kaj početi, se samo sprostim. Včasih telovadim, če sem dobre volje. Samo pogledam kakšno serijo in se sprostim, dokler otroci ne pridejo domov. Nekaj časa preživim z njimi, se družim, dokler me ne začnejo jeziti, potem pa odidem. Potem preprosto ostanem doma in gledam filme ali pa se ukvarjam z lego kockami,« je opisal svoj tipični dan Bolt, ki si je pred dvema letoma strgal ahilovo tetivo in odtlej niti ne teče več.
Zadihan na stopnicah
»Večinoma le vadim v telovadnici. Nisem ravno navdušenec, ampak mislim, da moram zdaj, ko sem že nekaj časa odsoten, dejansko začeti teči. Ker ko hodim po stopnicah, mi zmanjka sape. Mislim, da bom moral, ko bom spet začel na polno delati, verjetno preteči nekaj krogov, samo da bom pravilno dihal,« je pred časom povedal zvezdnik, ki si je kar štirikrat prislužil nagrado laureus za najboljšega športnika na svetu. V avtobiografiji je razkril, da je zaradi skolioze oziroma ukrivljenosti hrbtenice njegova desna noga dober centimeter krajša od leve, zato so se znanstveniki kar nekaj časa brez pravega odgovora ubadali z vprašanjem, ali mu to celo kaj pomaga pri pridobivanju hitrosti.
Kot otrok se je sprva ukvarjal z nogometom in kriketom, potem pa so opazili njegovo neverjetno hitrost in ga usmerili v atletiko, kjer je pri 15 letih takoj osvojil medaljo na srednješolskem prvenstvu. Kmalu so sledili še naslovi na svetovnem mladinskem prvenstvu, čeprav je šele tik pred startom teka na 200 metrov opazil, da si je čevlja obul na napačni nogi, in se ni imel časa preobuti. Na njegovih prvih olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 in prvem svetovnem prvenstvu leto kasneje so mu uspeh preprečile poškodbe, potem pa so se stvari z bolj resnim pristopom k treningom začele postavljati na pravo mesto.
Po končani atletski karieri se je poskusil še kot nogometaš v avstralski prvi nogometni ligi, a je bil zaradi pomanjkljive tehnike praviloma hitrejši od žoge in je po dveh mesecih prekinil pogodbo. Čeprav je pred tremi leti postal žrtev goljufije in so mu z računa pobrali 12 milijonov dolarjev, zaradi številnih sponzorskih pogodb še vedno živi lagodno in udobno življenje skupaj z jamajško manekenko Kasi Bennett, materjo njegovih otrok. Bolt velja za najbolje plačanega atleta v zgodovini, saj je zgolj v letu 2016 zaslužil 33 milijonov dolarjev, precej pa še vedno zasluži kot ambasador Pume in tudi s pomočjo družbenih omrežij, kjer je eden redkih atletov med največjimi zaslužkarji iz vrst športnikov.
Ko so Bolta vprašali, zakaj nova generacija sprinterjev kljub napredku v tehnologiji obutve in atletskih stez ni tako hitra kot njegova, je odvrnil: »Hočete pravi odgovor? Preprosto smo bili moški atleti tedaj bolj nadarjeni. To se vidi tudi po tem, da med ženskami sedanje sprinterke tečejo vedno hitreje in brez težav popravljajo stare rekorde,« je Bolt brez dlake na jeziku. Ob dobrem nadaljnjem delu pa pripisuje lepe obetu 18-letnemu avstralskemu tekaču Goutu Goutu, novemu mladinskemu rekorderju na 200 metrov.
