Odkar je Zdenka Jan leta 2023 prevzela vodenje Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS), je v vsakodnevnem ritmu hitro spoznala, da njena vloga ni le še ena birokratska funkcija v vrsti mnogih, ampak predvsem globoko človeško poslanstvo. Hitro je ugotovila, da upokojenci od nje in organizacije ne pričakujejo zgolj boja in govorjenja o njihovih socialnih pravicah. »Želijo, da jih kdo sliši. To pa je velika odgovornost, a hkrati tudi največja motivacija za delo,« poudarja predsednica eno ključnih spoznanj svojega dosedanjega mandata.
Ob nastopu funkcije pa jo je najbolj presenetila in hkrati močno navdihnila izjemna količina energije, inovativnih idej in nesebične pripravljenosti pomagati, ki jo v sebi nosijo starejši državljani, kar jo je takoj spodbudilo k odločnemu rušenju vseh predsodkov. V slovenski družbi se namreč prepogosto misli in poudarja, da upokojenci zgolj brezciljno sedijo pred televizorjem in predvsem polnijo čakalnice pri zdravniku. »Ta stereotip je še vedno precej živ – in je zelo daleč od resnice,« odločno in brezkompromisno zavrača tovrstna krivična posploševanja.
Če bi kdo obiskal njihova društva, pregledal športna igrišča ali se udeležil kulturnih prireditev, bi iz prve roke zelo hitro videl popolnoma drugačno in živahno sliko. Člani po vsej Sloveniji namreč neumorno organizirajo izlete, telovadijo, redno tekmujejo, pojejo, plešejo, ustvarjajo in prostovoljno pomagajo drugim v stiski, s čimer aktivno ohranjajo družabno življenje v mnogih manjših krajih, kjer bi sicer zavladala tišina. Najbolj zgrešeno pa se ji zdi, da se starejše državljane v družbi vidi zgolj skozi njihove potrebe po pomoči, po urejenem zdravstvu ali dolgotrajni oskrbi. »Seveda vse to potrebujejo. Toda starejši niso samo prejemniki pomoči. So tudi ljudje z znanjem, izkušnjami, energijo in časom, ki ga lahko namenijo družbi,« opozarja na njihov prispevek in dodaja, da želijo biti starejši še kako dejavni, vključeni in prisotni pri soodločanju. Kaj torej lahko v resnici naredijo za današnjo družbo? »Ogromno!« z eno besedo odgovarja Zdenka Jan.
Stiske, ki jih ne moreš pustiti
Kljub navdihujočemu in aktivnemu življenju mnogih posameznikov pa se predsednica vsakodnevno srečuje tudi z izjemno težkimi življenjskimi zgodbami ljudi, ki jim sistem ni prizanesel. Osebno jo izjemno boli, ko vidi, da ljudje po vseh dolgih letih poštenega dela na stara leta nimajo niti za najbolj osnovno varnost in dostojno življenje, ki bi si ga absolutno zaslužili. »Takšne zgodbe človeka ne morejo pustiti ravnodušnega. Ne znam jih vedno preprosto pustiti v pisarni. In mislim, da tudi ni prav, da bi jih,« iskreno in čustveno priznava. Težkih in pogosto krutih situacij se je delno sicer morala navaditi že v času svoje pretekle delovne dobe, ko je opravljala zahtevno delo kriminalistke in preiskovalke na mučnem področju nasilja v družini.
Ko v pogovoru nanese beseda na daleč najbolj žgoče sistemske težave slovenskih upokojencev, takoj izpostavi hudo in neusmiljeno dvojno krizo. »Prazna denarnica in nedostopnost zdravstva!« je neposredna v svoji diagnozi stanja. Skoraj 20.000 upokojencev se je namreč znašlo brez svojega osebnega zdravnika, hkrati pa jih digitalizacija storitev v družbi pospešeno in neusmiljeno prehiteva po levi in desni. Zato je nujno, da se za vsako ceno ohrani klasični osebni, telefonski ali vsaj enostaven e-poštni dostop do zdravnikov, saj mnogi preprosto nimajo pametnih telefonov ali pa nikakor ne obvladajo zapletenih aplikacij, kot je zVem. ZDUS v luči reševanja tega problema skupaj s Simbiozo že več let uspešno pripravlja izobraževanja po vsej državi, da si upokojenci med seboj pomagajo, medtem ko nekateri, na primer v Ljubljani prek portala Iris, to tehnologijo seveda že zelo uspešno obvladujejo.
Finančna stiska najranljivejših pa je še bolj oprijemljiva in matematično neizpodbitna. Skoraj polovica starostnih upokojencev se mora namreč preživljati s pokojnino v višini do zgolj 1000 evrov, prag tveganja hude revščine pa ob tem znaša natanko 1021 evrov za posamezno samsko osebo. Dokler imata zakonca dve pokojnini, kljub odrekanju to še nekako gre. »A ko zakonec ostane sam, je zelo hudo,« resno svari Janova, zato je dolgotrajna zahteva ZDUS po dvigu tistega dela vdovske pokojnine z 11,7 odstotka na 23,4 odstotka najnižje osnove več kot le upravičena; je vprašanje golega preživetja.
Ne potrebujemo rivalstva
Upokojenci so s kar 650.000 pripadniki ogromen in nezamenljiv del te družbe, a imajo kljub številčnosti pogosto utemeljen občutek, da jih politika jemlje in izkorišča le kot tiho volilno telo. »Žal nas ne slišijo dovolj, pa nas je kar 650.000 upokojencev in tudi volilcev hkrati. Vedno nam veliko obljubljajo,« ugotavlja z očitnim razočaranjem in dodaja, da je izkupiček čudovitih obljub iz koalicijskih pogodb v resničnem življenju izjemno majhen. V ZDUS zato trenutno strateško in povezano pripravljajo aktivnosti z mladimi, dijaki in tudi študenti, da bi se njihov združen glas končno slišal v zelo zaprti in močni strukturi Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), kamor jih kot pomemben del civilne družbe absolutno ne vključujejo. Ta zastarel medsebojni dogovor iz davnega leta 1994 namreč nujno in nemudoma zasluži novo presojo in ustrezno poživitev sistema.
Povezovanje z organizacijami mladih je po njenem trdnem prepričanju namreč ključno za napredek, saj sama ostro nasprotuje vsakršnemu umetnemu ustvarjanju prepada med generacijami v Sloveniji. »Mladi bodo nekoč starejši, današnji starejši pa so bili nekoč mladi in so s svojim delom ustvarjali družbo, v kateri živimo danes,« spominja vse prisotne na neizpodbitno dejstvo, da zato absolutno potrebujemo veliko več sodelovanja in bistveno manj nepotrebnega rivalstva. Solidarnost kot vsesplošna družbena vrednota in zavedanje, da je dejanska kakovost življenja ene generacije nerazdružljivo povezana z drugo, nam v Sloveniji žal še vedno precej in skrb zbujajoče manjkata.
Tudi obremenjena predsednica seveda po dolgih in napornih urah dela nujno potrebuje svoj popoln odklop od skrbi in z nasmeškom prizna, kako sploh najraje preživi svoj redek prosti dan. »Najbolj mi ustreza dan, ko mi ni treba gledati na uro in na telefon, preprost miren dan brez občutka, da moraš kam hiteti,« zaupa preprost, a izjemno učinkovit recept za umiritev duha. Čas namreč najraje preživlja popolnoma zunaj, daleč v naravi in doma na svoji kmetiji, kjer ji prav tisto vsakodnevno in rutinsko delo okoli hiše predstavlja najboljšo sprostitev od uradnih obveznosti. Za precej dodatnega gibanja pa redno in vestno poskrbi še njihov zvesti kuža Lord, a tista resnična in daleč največja življenjska radost jo kljub vsemu lepemu šele dobro čaka. V kratkem je namreč postala ponosna babica, zato so njene intimne in tople misli povsem logično in razumljivo pogosto usmerjene prav k temu čudovitemu prihajajočemu dogodku.
Ob zaključku pogovora je Zdenka Jan z vsem svojim bogatim nabojem življenjskih izkušenj usmerila pogled tudi nekoliko dlje in podala močno sporočilo mlajšim generacijam, predvsem tistim zelo zaposlenim v 30. in 40. letih, s preprostim, a globokim življenjskim nasvetom. »Najprej bi jim rekla: ne čakajte na starost, da boste začeli živeti,« modro svetuje in jim polaga na srce, naj vendarle bolj skrbijo za svoje lastno zdravje, skrbno negujejo pristne odnose z ljubljenimi in predvsem, naj ne dovolijo, da jim naporna služba vzame vse njihovo življenje. Poudarja pa tudi neizmerno pomembnost stalnega ohranjanja radovednosti, nenehnega učenja in pa seveda neprestanega druženja, saj za nove stvari in spoznanja ni prav nikoli zares prepozno. Vse te drobne življenjske resnice ob koncu brez obotavljanja in z veliko mero topline strne v en sam, izjemno močan in resnično pomemben nasvet, ki velja prav za vse: »Skrbite za prihodnost, vendar ne pozabite živeti sedanjosti. Kajti nekoč bo tudi današnji dan vaša preteklost.«
