Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Mala črna pocestnica (Tavi Šifrer)
– Pravi trenutek (Gaja Grajan)
– Hostesa (Bojana Dragoš)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Sonja Koranter Bojana Dragoš.
***
Weorep oprw
Dvopasovnica je bila zatrpana do zadnjega centimetra cestišča, zato smo se peljali – to smo že vsi doživeli – kot kolona naveličanih in obenem besnih voznikov. Do doma je bilo še dobre pol ure, zato sem v tem dragocenem času, ko sem bila sama z avtom, ki ničesar ne sprašuje, samo kašlja, popolnoma pomirjena. Nisem opazila, da pred menoj pelje tovornjak, pa tudi – zakaj bi bilo to pomembno. Do trenutka, ko je nekaj padlo z njega na tla, skoraj pred moj avto. Je bila to vreča ali človek ali samo smeti, nisem takoj prepoznala.
Sunkovito sem ustavila. Še pomislila nisem, da za menoj pelje neki naveličan in prenapet mladenič.
»Baba nora!« je zakričal. »Pazi, kaj delaš!« Sunkovito je stopil pred moj avto in še bolj sunkovito zahteval, naj pogledam njegov avto. Da je treba vzdrževati varnostno razdaljo, ga res ni zanimalo.
Jaz pa sem, kot da se me vse skupaj sploh ne tiče, mirno odvrnila: »Aha, vaš avto? A res?«
Krilil je z rokami, stokal in skoraj jokal, da je njegov avto nekaj posebnega, če že ne živega.
Ugasnila sem motor, izstopila in se odpravila pogledat, kaj je na tleh. A mladenič mi ni dal miru. Potegnil me je za rokav, še prej pa je iz mojega avtomobila izpulil ključe, češ da si bom morala končno ogledati še njegov ubogi avto.
Ko sem stopila do vreče, ki je padla s tovornjaka, me je pošteno streslo. Iz nje je visela krvava roka, ki je rahlo trzala. Glas, ki ni bil ne jok ne smeh, le neko grozno stokanje, se je stegnil k meni, me zgrabil za hlače in me paraliziral, da se nisem mogla premakniti.
»Hudiča,« je zaslišal mladenič, ki je ves bled stal za menoj.
»Weorep oprw,« se je oglasilo iz vreče.
»Vau,« je začudeno vzkliknil mladenič, še vedno bled, a že pošteno tresoč.
Tudi meni ni bilo vseeno, saj je glas, ki ni bil ne človeški ne živalski, vzbujal strah in nelagodje.
»Najbolje bo, da pokličeva pomoč,« je tokrat mirno in zbrano dejal mladenič. »Marsikaj se nama lahko zgodi,« je prestrašeno dodal.
»Le kje je voznik tovornjaka,« me je zanimalo. »Poglejva,« sem rekla.
»Saj sem vedel, da so babe nore!« je vzkliknil. »Kakšen tovornjak neki? Že zdavnaj je odpeljal, kaj nisi videla?«
Popravil si je svojo visoko frizuro in pomahal naslednjemu vozniku, ki je v svojem avtu očitno preklinjal, naj se pomakne naprej. Za nama se je nabrala skoraj stoječa kolona avtomobilov – predvidevam, da predvsem radovednežev, ki so po navadi najbolj moteči ob takšnih primerih.
»Nekaj bo treba storiti,« sem rekla in spet stopila do krvave vreče. »Poklicala bom policijo, naj oni to uredijo.« Ko sem vse razložila, so mi – kaj pa drugega – rekli, naj počakava na mestu.
Kakor da bi malo pozabila na vrečo: jaz zaradi strahu, ker vedno opozarjajo, da se ponesrečencev ne sme premikati, mladeniča pa je tako ali tako skrbel samo njegov avto.
»F2 mega shoot, ex minus,« je spet šepnilo iz vreče. Krvava roka je mahala kot okrvavljeni meč.
»Dovolj imam,« sem rekla. Razprla sem vrečo, močno potegnila za roko in iz nje je poskočil deček, skoraj še otrok.
»Davnlovdej, ex prima, na 8 giga!« je kričal. Okrvavljen je pričel skakati kot nor, se pogovarjati sam s seboj v meni popolnoma nerazumljivem jeziku.
»Kdo si, kaj se je zgodilo?« sem ga skušala ustaviti.
»Ne nori, norec neumni,« je dodal mladenič.
A otrok se ni mogel ali pa ni znal umiriti. Skakal je in skakal, da so mimoidoči avtomobili spet vozili po polžje.
»Pogledala bom roko, umiri se. Saj vidiš, kako krvaviš.« Ko sem hotela poviti njegovo roko, je zarenčal: »Weorep oprw.«
»No, pa nič,« sem se vdala. »Počakajmo na policijo.«
Takrat je otroče šele pričelo vpiti, kriliti z rokami, skakati kot pobesnela opica, ko je končno ves zadihan zakričal: »Weorep oprw! Cyber link, ex prima …«
»Ta pa je nor,« je dodal mladenič.
Od daleč sva zaslišala policijsko sireno, takoj za njo pa je že drvelo reševalno vozilo.
Naenkrat sta pred menoj stala policist in – kakor je povedal neznan moški – voznik tovornjaka, ki je kričeče bitje odvrgel. Reševalec je povijal otročaja, ki se je besno branil in kričal neke neznane besede, zato mu je vbrizgal injekcijo.
»Tako, opravljeno,« je rekel policistu, ko je zaspanega otroka odnesel v reševalno vozilo.
Midva z mladeničem sva začudeno opazovala potek dogodkov, ko je voznik tovornjaka predlagal, da se vsi odpeljemo na policijo.
»Vajina avtomobila naj ostaneta ob robu ceste,« je ukazal policist. »Najprej bomo obiskali preiskovalno sodnico,« je grobo zavrnil voznika tovornjaka.
»Ampak,« sem hitela, »jaz moram domov. Moj otrok je sam.«
»Tudi to bomo uredili,« je zatrdil policist. Mladeniča, ki je ves bled in na trnih stal malo stran, pa je prav grdo pogledal, ko je rekel: »Ne veš, kajne, kaj je varnostna razdalja?«
»Kaj sta imela s sinom? Zakaj ste ga poškodovali? Ga zavili v vrečo in vrgli na cesto? Lahko bi se ubil,« je strogo spraševala preiskovalna sodnica. »Pojasnite, prosim.«
»Znorel sem, popolnoma sem znorel. Hotel sem ga imeti ob sebi, že zato, ker je ta moj pob visel samo na računalniku. Ni več znal reči 'dober dan', 'hvala', o šoli pa se že dolgo nisva pogovarjala. Enostavno – ni se več znal pogovarjati drugače kot v računalniškem jeziku in nekih nemogočih šifrah. Nisem zmogel več prenašati teh njegovih norosti.«
»Zakaj pa je bil zavit v vrečo, ves porezan?« je spet vprašala sodnica.
»Zahteval je, da ga zvežem v vrečo, tako kot imam zvezano robo, ki jo prevažam. Bila je šala – vsaj tako sem mislil. Potem pa se je pričel spet predirati, namenoma se je porezal z majhnim nožičem, češ, vsi bodo mislili, da sem ga hotel ubiti. Nisem mu namreč dovolil vzeti računalnika na potovanje. Iz tovornjaka ga tudi nisem vrgel, da veste,« je zaključil.
»Prav nič vam ne verjamem,« je bila odločna sodnica. »Vse to bomo razjasnili jutri, do takrat ostanete v priporu, sin pa v bolnišnici.« Treskoma je zaprla mapo in odšla.
»Kaj pa midva?« sem vprašala policista.
»Prosta sta. Če vaju bomo potrebovali, vemo, kje vaju najdemo. Vas bom odpeljal domov,« je rekel. »Mladenič pa se bo že znašel.«
»Mami … mami!« je kričal moj sin, ko sem izstopila iz avta. »Popraviti mi moraš računalnik, igrica Weorep oprw spet ne dela. Pa taka mega kul ful dobra je bila.«
Oh, ne! Moj sin je tudi okužen.
