Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Tavi Šifrer.
***
Mala črna pocestnica
Mrzel veter mi je kuštral uhlje, medtem ko je moj trebuh vse bolj divje zavijal. Strašansko lačna sem bila.
»Šla bom k rdečelasi gospe,« sem po premisleku sklenila. »Spet se bom naredila nebogljeno in ljubko ter zagotovo dobila kaj za pod zob.« Stekla sem v smeri njenega stanovanja.
Po mačjih stezicah sem hitro prispela do znanih verandnih vrat. Stisnila sem se ob mrzlo steklo in premerila prostor. Prazno. Le kod se potika?
Odločila sem se poskusiti še pri sosedih.
Tudi tu ni kazalo, da bi bil kdo doma, a po dolgem času se je le pojavil moški. Na prvi pogled ni deloval prijazen, še manj ljubitelj živali. Vseeno sem poskusila. S tačko sem nežno podrsala po steklu in zamijavkala svoj najmehkejši »mijav«. Opazil me je, stopil proti meni in jezno zamahnil z rokami. Zbežala sem. Kakšen prostak! Zdaj sta mi tako jeza kot lakota bučali po telesu. »Ne bo šlo drugače,« sem razmišljala. »Morala bom v menzo potepuških mačk.«
Ta kraj je bil tako zoprn kot njegovo ime, a vsake toliko je vseeno prišel neznansko prav.
Na poti tja sem v enem izmed oken imenitne stare vile zagledala belega mačkona. Zleknjen na veliki blazini me je meril z vzvišenim pogledom. »Razumem. Ti si že zajtrkoval; kot vsako jutro,« sem pomislila. Predstavljala sem si občutek varnega zavetja doma; občutek, ki sem ga brezglavo lovila, odkar sem zapustila nezaželeno mačje leglo. Zapihala sem proti mačkonu, stresla svojo gladko črno dlako, dvignila glavo ter nadaljevala pot.
Po nekaj ovinkih me je vonj mačje hrane opomnil, da sem na cilju. Zanikrn kotiček pod balkonom starega bloka je privabljal vse vrste kosmatincev. Ti so bili pogosto nekoliko prismuknjeni, a mirni in vljudni. Le redko sem se tu zadržala, še manj s kom poklepetala. Tokrat pa sem bila na srečo sama. Poiskala sem svojo skledico, iz nje polizala koščke cenene mačje hrane in jo mahnila naprej.
Zajtrk, čeprav še zdaleč ne gurmanski, mi je povrnil dobro voljo. Odzibala sem se po robu visokega zidu, ki se je vil nad ulicami mestnega jedra. Majhne trgovinice, galerije in kavarne. Jesensko sonce jih je barvalo v zlate, rumene in oranžne odtenke. Iz svoje mačje perspektive sem imela na vse to kraljevski razgled. Zahotelo se mi je spesniti kak verz ali dva o tej lepoti, a hitro sem se spomnila, da sem navadna potepuška mačka. Le kako bi pesnila.
Namesto tega sem se odpravila nazaj k svojemu brlogu.
Ta je bil del napol podrte vile, ki je bila stisnjena med dve bleščeči sosedi. Marsikdo bi rekel, da kazi celo ulico. A če si si vzel čas in bolje pogledal, si lahko, vsaj za hip, uzrl njen nekdanji sijaj. Polna ornamentov na balkonih, oknih in vratih je bila kot iz pravljice vzeta. Na eni strani se ji je ugreznila streha, večji del pa je imela prekrit z bršljanom. »Moja mala bršljanka,« sem ji ljubkovalno rekla.
Vstopila sem skozi razbito šipo ter se po stopnicah odpravila do podstrešja. Tu je sameval velik, obrabljen fotelj, nad katerim se je nevarno nagibala streha. Na njem je bilo nekaj cunj, ki sem jih nabrala v hiši in okolici. Skočila sem v mačje gnezdo, se zvila v klobko in trdno zaspala.
Iz dolgega spanca me je prebudil hlad. Pretegnila sem se. Zunaj je deževalo. Prav nič me ni mikalo iti ven, a želodec je spet zahteval svoje. Izvila sem se iz fotelja in odšla ven, v sivino.
Držala sem zavetja streh, da bi ostala suha. Ljudje niso bili nič drugačni. Kot roji mušic so brzeli izpod strehe pod streho. Z mačje potke sem zavila na pločnik; takrat pa je nekaj švignilo mimo in mi povozilo tačke in rep. Kriv je bil poblazneli kovček, ki je ušel izpod nadzora in odfrčal vame. Lastnici ga je uspelo ujeti, tik preden bi končal na cesti. Leže sem vse to spremljala, nato pa začutila nežen dotik. Ob meni je čepela deklica. Njene temne oči so me gledale z zanimanjem in skrbjo in zazdelo se mi je, da se je čas za trenutek ustavil.
Lastnica kovčka, gospa srednjih let, se je zdaj hitro napotila v najino smer. Bila je dekličina mama. Deklica me je dvignila in privila k sebi. Dvoje parov ljubečih oči je zdaj strmelo vame. Deklica je nekaj prigovarjala mami, ta pa je negotovo zmajevala z glavo. Na koncu sta se le zedinili. Na moje začudenje ni sledilo slovo, ampak smo skupaj krenile po ulici navzdol in se ustavile pred velikim avtomobilom. Deklica je z menoj v naročju sedla v avtomobil, mama je vžgala motor, ki je tiho zabrnel, in odpeljale smo se.
Spomnim se, da sem bila v pričakovanju nečesa prelomnega. Nisem vedela, ali bo moje malo mačje srce to sploh lahko preneslo.
Ustavili smo se na dvorišču v bližnji ulici. Sedaj si je nekaj sončnih žarkov utrlo pot skozi oblake. Obsijalo je ljubko hišo, pred katero sta žarela dva ginka. Preden mi je uspelo zajeti celotno očarljivo podobo, smo že vstopale v predsobo. To je bil lepši in prijetnejši prostor, kot sem si kdaj lahko zamišljala.
Varno stisnjena k deklici sem se zdaj ozrla proti ulici. Še vedno sem lahko videla skozi priprta vrata. Mokra cesta se je svetila, preletavala jo je jata ptic. Na vrtni zid je prilezel martinček in me postrani pogledal. Zdelo se mi je, da me izziva. Trznila sem, na vso moč sem si zaželela planiti po njem. Mali plazilec še zdaleč nima tako čudovitega doma; ptice tudi ne. Imajo pa svobodo. Ob tej misli mi je kri pognalo po telesu. Nič več nisem razmišljala, samo še delovala. Začela sem se izvijati iz dekličinega prijema, vrata pa so se medtem hitro zapirala. Žal mi je za to, kar sem nato storila, a druge rešitve nisem videla. Tačka mi je sprožila kremplje in z vso silo sem zamahnila proti dekličinemu vratu. Ta je predirno zacvilila in rešena sem bila njenega objema. Kot puščica sem švignila skozi priprta vrata na ulico.
Tekla sem. Tekla kot še nikoli do tedaj. Sonce je sijalo in pred menoj se je razpiralo vse moje življenje, ves moj čas, vsa moja usoda. In videla sem jasno kot še nikoli. Tekla sem, tekla dalje in še dlje. Plašila ptice, preskakovala korenine in gredice. Plezala po drevesih, pihala na fine hišne muce in bila spet jaz. Mala črna pocestnica.
