Ko beseda nanese na Sejšele, naš um običajno takoj odtava k podobam luksuznih letovišč, kristalno čistega turkiznega morja in belih peščenih plaž, na katerih se sproščajo petični turisti z vsega sveta. Vendar pa najnovejša znanstvena raziskava razkriva povsem drugačno, divjo in neokrnjeno podobo tega arhipelaga. Kot smo poročali, so znanstveniki med obsežnim terenskim popisom v strogem naravnem rezervatu, na atolu Aldabra, odkrili neverjetnih 180.000 prostoživečih aldabrskih orjaških želv.
Čeprav gre pri najnovejšem odkritju za zgodbo o uspehu in so danes ene najpomembnejših prebivalk atola, kjer s svojim prehranjevanjem, gibanjem in raznašanjem semen pomembno vplivajo na podobo narave, pa še pred nekaj stoletji usoda teh starodavnih velikanov še zdaleč ni bila tako spodbudna.
Kruta usoda velikank v rokah pomorščakov
Še pred nekaj stoletji so bile aldabrske orjaške želve za pomorščake predvsem priročen vir hrane na dolgih oceanskih plovbah, spominja britanski Guardian. V osemnajstem in devetnajstem stoletju se je zdelo, da je usoda orjaških želv zapečatena, edina pot pa jih je vodila v neizbežen propad.
Zakaj? Ker so atol tedaj redno obiskovali pomorščaki, pirati in kitolovci, ki so na dolgih oceanskih plovbah nujno potrebovali obilo svežega mesa. Ker orjaške želve nimajo naravnega strahu pred človekom in se premikajo izjemno počasi, so predstavljale povsem lahek plen. Mornarji so jih množično nalagali na lesene ladje, saj so želve lahko preživele več mesecev v podpalubju brez hrane in vode, kar je pomenilo stalen vir svežega mesa med prečkanjem oceanov. Populacija je bila drastično zdesetkana in tik pred popolnim izumrtjem.
Do preobrata je prišlo šele z močnim mednarodnim posredovanjem znanstvenikov in kasnejšo razglasitvijo atola Aldabra za Unescovo območje svetovne naravne dediščine. Po dolgih desetletjih izjemno stroge zaščite in popolne prepovedi vsakršnega lova si je populacija izjemno opomogla in znova prevzela popoln nadzor nad svojim naravnim okoljem.
Kako so prešteli toliko želv?
Ocena velikosti populacije na odmaknjenem koralnem atolu je zahtevna naloga, saj štetje sto osemdeset tisoč orjaških plazilcev na več deset kvadratnih kilometrov velikem koralnem atolu predstavlja pravo logistično nočno moro. Raziskovalne ekipe so se ves čas soočale tudi z ekstremnimi tropskimi temperaturami in težko prehodnim terenom, kar ima uničujoč vpliv na drago raziskovalno opremo in zaščitno obutev.
Da so popisali populacijo orjaških želv na atolu, so znanstveniki uporabili kombinacijo klasičnih terenskih metod označevanja oklepov in najsodobnejše zračne tehnologije. S pomočjo brezpilotnih letalnikov oziroma dronov so sistematično preletavali otok in iz zraka skrbno mapirali velike skupine želv, ki so se pogosto skrivale v gosti senci dreves pred neusmiljenim ekvatorialnim soncem. Zbrani podatki so nato prek zahtevnih računalniških in statističnih modelov razkrili to neverjetno visoko številko, ki vsemu svetu dokazuje pomembno dejstvo. Narava se lahko popolnoma obnovi in zaceli svoje rane, če ji človek le da na voljo dovolj časa in predvsem prepotreben mir.
Ekosistem, kjer so plazilci glavni inženirji narave
Atol Aldabra, ki je več sto kilometrov stran od glavnih in poseljenih otokov Sejšelov, je eno najbolj negostoljubnih in izoliranih območij na našem planetu. Sestavljen je iz izjemno ostrih koralnih apnencev, gostega grmičevja in neizprosne pripeke, kar ga dela povsem neprimernega za kakršno koli človeško naselitev. Vendar pa je to nedotaknjeno okolje za orjaške želve pravi biološki raj.
Znanstveniki in biologi opozarjajo, da te želve na atolu ne zasedajo le mesta največjih in najstarejših prebivalcev, temveč delujejo kot nekakšni glavni ekosistemski inženirji. Na območjih celin, kjer so prisotni veliki rastlinojedi sesalci, kot so sloni ali nosorogi, ti oblikujejo pokrajino, na tem koralnem otoku pa to vlogo v celoti prevzemajo orjaški plazilci. Z nenehnim iskanjem hrane neprestano oblikujejo lokalno vegetacijo, saj s svojo težo in premikanjem krčijo poti skozi gosto grmičevje in ustvarjajo tako imenovane želvje trate. Prav tako so ti plazilci ključni prenašalci semen številnih endemičnih rastlin, ki jih z iztrebki redno raznašajo po vsem otoku in tako skrbijo za nenehno obnavljanje tamkajšnje edinstvene flore. Raziskovalci, ki so na terenu preučevali njihovo vedenje, poročajo o izjemnih in veličastnih prizorih, ko se na stotine želv ob oseki zbere na odprtih ravnicah in družno muli travo, kar močno spominja na velike črede afriških pašnih živali v savani.
