Nenavadno najdbo so odkrili na območju nekdanjega otoka Antirhodos v vzhodnem pristanišču Aleksandrije. Danes je otok skupaj z ostanki palač in drugih antičnih zgradb pod morsko gladino, nekoč pa je bil del razkošne kraljeve četrti, v kateri so živeli in vladali egiptovski vladarji iz dinastije Ptolemajcev.
Podvodne raziskave vodi francoski arheolog Franck Goddio z Evropskega inštituta za podvodno arheologijo (IEASM), ki že desetletja raziskuje potopljeno dediščino Egipta. Med letošnjimi izkopavanji so potapljači naleteli na bronasti pečatni prstan. Na njem je reliefna podoba zgradbe, ki jo je mogoče prepoznati kot znameniti aleksandrijski svetilnik, znan tudi pod imenom Faros.
Po navedbah egiptovskih arheoloških oblasti gre za prvo znano upodobitev tega svetilnika na tovrstnem pečatnem prstanu. Podobne upodobitve so sicer že poznali z rimskih kovancev iz drugega stoletja našega štetja. Prav primerjava s kovanci je raziskovalcem pomagala prepoznati motiv. Natančna starost prstana in identiteta njegovega nekdanjega lastnika pa za zdaj še nista znani.
Eno od sedmih čudes sveta
Aleksandrijski svetilnik je bil zgrajen v tretjem stoletju pred našim štetjem, v času vladavine Ptolemaja II. Stal je na otoku Faros ob vhodu v aleksandrijsko pristanišče in je bil eden najvišjih objektov, kar jih je do tedaj zgradil človek. Njegova višina naj bi presegala sto metrov, po nekaterih ocenah pa je segal še precej višje. Za antične pomorščake, ki so se približevali egiptovski obali, je bil izjemno pomembna orientacijska točka. Podnevi je izstopal s svojo velikostjo, ponoči pa je ladjam pomagal najti varen vhod v pristanišče.
Svetilnik ni bil zgolj uporabna pristaniška naprava. Bil je tudi simbol bogastva in moči Aleksandrije, mesta, ki ga je ustanovil Aleksander Veliki in je pozneje postalo eno najpomembnejših kulturnih, trgovskih in znanstvenih središč Sredozemlja.
Njegova slava je bila tolikšna, da se je uvrstil med sedem čudes antičnega sveta, skupaj z egiptovskimi piramidami, visečimi vrtovi Babilona in drugimi znamenitimi stvaritvami.
Toda tudi največji gradbeni dosežki niso večni. Svetilnik je skozi stoletja prestal več močnih potresov, ki so ga postopoma poškodovali. V srednjem veku je bil že večinoma porušen, v 15. stoletju pa so na njegovem mestu zgradili trdnjavo Kajtbej. Pri gradnji so uporabili tudi kamenje nekdanjega svetilnika.
Je prstan pripadal upravniku svetilnika?
Otok Antirhodos je bil nekoč del kraljevega kompleksa. O njem je pisal že grški geograf Strabon, ki je Egipt obiskal v prvem stoletju pred našim štetjem. Njegovi opisi so arheologom pomagali razumeti, kakšna je bila nekoč podoba aleksandrijskega pristanišča.
Franck Goddio meni, da najdba odpira možnost, da so bili v nekdanji palači tudi upravni prostori, povezani z delovanjem svetilnika. Pečatni prstani so namreč v antiki pogosto služili več kot zgolj okrasu. Z njimi so lahko potrjevali dokumente, označevali lastništvo ali v vosek vtiskovali osebni oziroma uradni znak.
Zato se postavlja zanimivo vprašanje: je prstan pripadal človeku, ki je imel kakšno vlogo pri upravljanju znamenitega svetilnika? Mogoče. Toda raziskovalci poudarjajo, da je za takšen sklep še prezgodaj. Sam prstan ne dokazuje, kdo ga je nosil ali za kaj ga je uporabljal. Je pa dragocen namig, da je bila palača na Antirhodosu morda v upravni rabi tudi v rimskem obdobju.
Mesto, ki ga je pogoltnilo morje
Aleksandrija skriva pod morsko gladino precej več kot en sam prstan. Zaradi potresov, posedanja tal in sprememb obale so deli njenega nekdanjega pristanišča skozi stoletja končali pod vodo. Arheologi tam odkrivajo ostanke templjev, palač, kipov, ladij in vsakdanjih predmetov, ki pripovedujejo zgodbo o življenju v enem najpomembnejših mest antičnega sveta.
Letošnja raziskovalna odprava preučuje štiri območja vzhodnega pristanišča, med njimi Izidin tempelj, ostanke palače na Antirhodosu in območje, povezano s palačo rimskega vojskovodje Marka Antonija. Poleg prstana so našli še keramične in steklene predmete iz različnih obdobij, od četrtega stoletja pred našim štetjem do četrtega stoletja našega štetja. Vsaka takšna najdba pomaga dopolniti podobo mesta, ki je bilo stoletja stičišče egiptovske, grške in rimske kulture.
Bronasti prstan je med njimi morda eden najmanjših predmetov, a nosi izjemno veliko zgodbo. Svetilnik, ki je nekoč s svojo višino osupnil ves antični svet, je izginil. Njegova podoba pa je preživela na predmetu, ki ga je nekdo pred skoraj dvema tisočletjema nosil na prstu.
