Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.

Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb. 

– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)

– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)

– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)

– Rejenec (avtor Franjo Frančič) 

– Soba 115 (Simona Koder)

– Čaj (Manca Bizjak)

– Ljudska modrost trden je most​ ​(Martin Kavčič).

– Neošiljene barvice​ (Edo Krnić)

– Dve fotografiji, ena vojna​ (Alenka Leskovšek​)

– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni​​ (Aleš Ferenc)

– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)

– Rejenec (avtor Franjo Frančič) 

– Soba 115 (Simona Koder)

– Čaj (Manca Bizjak)

– Ljudska modrost trden je most​ ​(Martin Kavčič).

– Neošiljene barvice​ (Edo Krnić)

– Dve fotografiji, ena vojna​ (Alenka Leskovšek​)

– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni​​ (Aleš Ferenc)

– Mala črna pocestnica​ (Tavi Šifrer)

– Pravi trenutek​ (Gaja Grajan)

Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Bojana Dragoš.

 

***

Hostesa

Ko je ob večerih še zadnja stranka zaprla vrata agencije, se je Boštjan prepustil svojim priljubljenim spletnim stranem. V nepreglednih vrstah ga je čakalo neskončno število lepotic. Nocoj pa je moral nujno sestaviti še oglas. Za tri vrstice je ob zajčicah porabil cele tri ure.

Te navdušujejo potovanja in nove kulture? Želiš biti del ekipe, ki širi pozitivno energijo? Iščemo nasmejano in energično hosteso za delo na sejmu – postani del navdihujoče turistične zgodbe! Prijave z opisom pošlji na: info@modri-horizont.turizem.

Ko je odhajal, se je ura bližala polnoči. Usedel se je v avto in zapeljal proti predmestju. Bil je zbit. Kot po navadi po prihodu domov je stopil do hladilnika in odprl pločevinko piva, se vrgel na sedežno, prižgal televizijo, nekaj časa bliskovito menjal kanale, nato pa začel gledati neko brezvezno akcijo kar sredi filma, kot da bi ob tej pozni uri potreboval še kakšno poživilo. Spraznil je pločevinko, se udobno zleknil in v trenutku zaspal.

-

»Naslednja, prosim, kar naprej,« se je zadrl Boštjan in stene so zavalovile.

Sedel je na visokem prestolu in z nogama bingljal dve pedi nad tlemi. Oblečen je bil v žametno opravo bordo barve z umetelnimi našitki, kot kakšen vojvoda. Nahajal se je v ogromni hali z neskončnim stropom, ki se je v spiralah izgubljal v megličasti svetlobi v drugo dimenzijo. Stene so rahlo plapolale, spreminjale zvok in barve glede na razpoloženje, zaznale so vsak premik. Svetloba se je razlivala z vseh smeri, topla in mehka. Tla so odsevala kot zrcalo. Zvoki so bili pridušeni, oddaljeni.

Po spiralastem stopnišču se je proti njemu spuščala naslednja. Na visokih petah je hodila počasi in plaho kakor srna, hkrati pa se mu je zapeljivo bližala v rumenem mini krilu. Noge je imela dolge kot poletni dan, obraz prikupen, ustnice poudarjene z rdečo šminko, okrog nje pa so kipeli lasje mavričnih barv. Zadržal je dih, ko je stopila pred njega, se razkoračila in z golima nogama tvorila enakokraki trikotnik. Na njegovem vrhu je kraljeval zlati bik znamke Lamborghini na črni podlagi.

»Haaaj! Prišla sem, kot si mi naročil,« je afnasto zapela.

V ustih je imela žvečilni gumi in naredila je balonček, ki je glasno počil. Stene so vihravo zadrhtele. Boštjan je živčno zabingljal in jo debelo gledal. Spregovoriti ni mogel niti besede, tako je bil prevzet. V tleh sta se zrcalili njeni dolgi nogi in tvorili nov lik, zlati bik pa se je podvojil. Poskušal je dognati, ali nosi spodnjice ali ne, vendar so bila tla stalno premikajoča, tako da ni videl prav ničesar od tistega, kar bi želel videti.

»Kaj buljiš?« je rekla. »Naj ti povem, da sem danes spodaj brez, če te slučajno zanima.«

Stene so zabobnele in zažvižgale, barve pa v laserskih žarkih švigale z enega na drug konec sobane. Boštjan pa nič. Ponujala se mu je mladenka, ki jo je naročil, on pa je sedel na prestolu kot navaden tepec. Hotel jo je poklicati, ji pomahati, ji pomežikniti, ji dati kakršenkoli signal, da je razumel njen namig, ampak brez uspeha. Dekle je stopilo korak proti njemu, on pa je bil popolnoma lesen, kot iz najtrše hrastovine. Hotel ji je reči, da jo bo najel za delo na sejmu, da se mu zdi idealna, perfektna, enkratna. Žal nič od tega. Stene so se umirile, dekle pa je ponovno poskusilo.

»A naj naredim kolo? Ali mogoče špago?« ga je zapeljevala.

Stene so tokrat zaigrale avizo iz televizijskega kviza Kolo sreče.

Ja, prosim, oboje, kolo in špago! je Boštjan vneto ponavljal sam pri sebi, a iz ust ni spravil niti najmanjšega zvoka.

»Pa nič!« je rekla, mu poslala poljub in se gibko obrnila. Zdaj je gledal le še njeno zadnjico.

Zajela ga je nepopisna groza, da bo izgubil dekle svojih sanj. Spustil je tako glasen krik, da je sam sebe prestrašil.

Zbudil se je in pogledal na uro. V bližnji cerkvi je odbilo tri. Začutil je erekcijo. Sanje so ga prestavile v drugo dimenzijo. Dojel je, da je sanjal, hkrati pa ni mogel dojeti, da je samo sanjal, saj je bilo vse tako resnično, kot da bi bila dolgonoga tu, ob njem. Do skrajnosti ga je dotolkla tista uboga pločevinka. Ves pomečkan se je prestavil v posteljo in omahnil v globok spanec.

-

Stavim, da bo prišla na razgovor, si je zjutraj požvižgaval v nov sončen dan. Poln je bil neke svojevrstne energije. Prežemale so ga sanje – zvoki, svetloba, light show. In dekle, kako je bila predrzna! Prešinilo ga je, da mora dolge noge postaviti za kriterij številka ena – saj jih je sanjal, a ne? Ali naj najame kratke nožice? Nehote se je skremžil. Stranke bi jo komaj opazile v tisti njeni majhnosti. Namesto da bi jo že od daleč opazili, kako se kakor žirafa uglajeno premika med posterji, na katerih se bohotijo ostali eksoti. Da si kar zaželiš iti na potovanje v južne kraje, četudi nisi hotel nikamor. Ja, dolge noge, ni kaj! si je zadovoljno brundal v brk.

Na oglas je prispelo sedem prijav. Javil se je tudi en predstavnik moškega spola. Čakaj malo, a nismo lepo napisali »hostesa«? Kaj naj dela na sejmu s tipom, četudi ima dolge noge? Ko je izločil še dve, ker nista ustrezali kriterijem, so mu v roki ostale štiri. Odgovoril jim je in določil termin razgovora.

Na razgovor so prišle tri, vendar nobena ni ustrezala njegovemu glavnemu pogoju. Ko se zadnja ob dogovorjeni uri ni prikazala, jo je kakor rešilno bilko čakal do sedmih in v slepem upanju podaljšal do osmih. Okleval je, nato pa ji je napisal kratek SMS in se pozanimal, ali ima namen priti. V dveh minutah je priletel odgovor: Se opravičujem, žal ne utegnem, Vita. Bil je poparjen. Odločiti se je moral za dekle, ki mu je sicer ustrezalo po vseh drugih kriterijih.

-

Njihov sejemski prostor se je nahajal nedaleč od tistega, ki ga je najemala agencija ŽurTour. Diagonalno gledano je imel odličen pregled nad njihovo ponudbo. Opazil je hosteso in se odločil sprehoditi do lastnika – poznala sta se že vrsto let, vendar se njune poti običajno niso križale. Za razstavnim pultom je stalo dolgonogo dekle v mini krilu in mu s širokim nasmehom zaželelo dobro jutro.

»O, Boštjan, kakšno presenečenje!« mu je že segal v roko kolega. »Vita, čas je za eno dobro kavo.« 

Obrazložitev komisije

»Zgodba Hostesa je med prispelimi deli izstopala zaradi duhovitega pristopa, izvirne pripovedne domislice in prepoznavnega prikaza sodobnega človeka ter njegovih predstav o svetu. Avtorica z veliko mero humorja in ironije prikaže, kako lahko pričakovanja, želje in predsodki vplivajo na naše odločitve, pogosto tudi bolj, kot smo pripravljeni priznati. Posebna odlika zgodbe je spretno prepletanje resničnosti in sanjskega sveta, pri čemer meja med obema ni vedno povsem jasna. Prav ta igrivost daje besedilu dodatno privlačnost in bralca vodi skozi pripoved z radovednostjo in nasmehom. Lik glavnega junaka je predstavljen življenjsko in prepričljivo, zato v njegovih razmišljanjih hitro prepoznamo tudi lastne zmote, pričakovanja in stereotipe. Jezik je tekoč, dialogi živahni, zaključek pa domiselno zaokroži zgodbo ter ji doda humorno poanto. Hostesa je zgodba, ki zabava, hkrati pa na nevsiljiv način odpira vprašanja o videzu, predstavah in resničnih vrednotah. Prav zaradi te kombinacije humorja, berljivosti in sporočilnosti si zasluži mesto med zgodbami, objavljenimi v Nedeljskem dnevniku.«

V naslednjih številkah Nedeljskega dnevnika bomo objavili še nekaj izjemnih zgodb, ki so v zadnjih mesecih priromale na naš poštni naslov.

Priporočamo