Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Mala črna pocestnica (Tavi Šifrer)
– Pravi trenutek (Gaja Grajan)
– Hostesa (Bojana Dragoš)
– Weorep oprw (Sonja Koranter)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Nataša Bauman.
***
Pariz
Večina ljubezenskih zgodb se zgodi poleti na morju, med počitnicami, na dopustu, pod temnim zvezdnatim nebom z mehkim slankastim pišem morskega vetra, ali na bučni zabavi, kjer se nič ne sliši in se je treba primakniti s celim telesom k sogovorniku in mu glasno vpiti na uho, dokler se ne sporazumeta, da bi bilo edino pametno umakniti se na samo. Ko ostane bobneči trušč le še back up, spregovori tišina …
Najina se je začela na seniku. Pa da ne boste mislili, da sem kakšno kmečko dekle. Ne, prava blokovska frajla sem bila.
Na dišečem, suhem senu, ki pusti marogaste sledi in rdečkaste izpuščaje na koži. Drobni delci senenega prahu se zasidrajo med dlačice, kar grize do neznosne srbečice. Toda mene takrat ni nič motilo. Ne vem, morda sem pozabila, da me je, ali pa sem imela toliko opraviti z bruhajočimi občutki v svojem telesu in okoli sebe. Skratka, na senu sva krstila najino ljubezen. Ta je imela že zgodovino. Od spogledovanja v osnovnošolskih klopeh do zadrgnjenih rdečic ob občasnih srečanjih na avtobusu, ki je prevažal toliko srednješolskega življa, da bi lahko zgodbice zlagal v prikolico. Pa vse do današnjega žegnanja na to sveto nedeljo. Nisem sicer vernica, čeprav bi mi babica to skoraj uspešno potisnila v zibelko, a se ji je oče – zapriseženi komunist – zoperstavil. A žegnanje in pohod na to nedeljo v kraju mojih starih staršev sta mi že od otroštva veliko pomenila. Zdaj, ko se kot študentka iz Ljubljane vračam le še ob vikendih, mi te stvari pomenijo toliko več.
Mestna frajla in zaprisežena tabornica, ljubiteljica narave in šotorjenja, entuziastka, sem bila naravnost ustvarjena za seanso na senu. Nisem se zavedala, kako usodna je bila zame ta noč.
Tristan me ni nehal požirati z očmi in zavest sem izgubila že ob prvem dotiku njegovih prstov na svojem ramenu. Najprej me je nežno pobožal, nato pa se spremenil v neustavljivega raziskovalca. Kot da bi delal raziskovalno iz fine motorike, so bili njegovi prsti povsod. A počasi in spoštljivo, se mi je zdelo, in s tem me je najbolj očaral. Njegove žametne roke na bokih, na hrbtu in mravljinčasto proti vratu na zatilje … na vse strani. Moji dolgi, gladki pšenični lasje so svileno objemali obe telesi in se usklajevali z njunim gibanjem, dokler se niso zlepljeni na kožo umirili.
»Mami, mami!« Ta mali je pridirjal izza vogala in mi skočil okoli vratu. Spontano mi je pritisnil poljubček na lice, jaz pa sem se zdrznila, in kot da bi me odbilo od njegovih ustec, umaknila glavo. »Kaj pa je?« me je vprašal mali nagajivček. »A se me bojiš?« je vreščal skozi škrbinaste zobe. Nabral je ustnice v šobico in se črmljasto podil za mojim obrazom, da bi me spet in spet poljubil. Jaz sem se ob dotikih odmikala in pačila, on pa je pokal od smeha.
Mama je na mizo prinesla kavo zame in zanjo in potem še neko škatlo. Z nje je najprej snela pokrov počasi in pazljivo, nato pa z rokama segla po vsebino. To je počela tako posebno gestikulativno, da je že sama priprava na dejanje, ki je sledilo, imela priokus posebnega. Sedla je zraven naju in si na kolena položila moj poročni album. »Vidiš, Nejc, to pa je tvoja mami, ko se je poročila,« je rekla malemu srebru v mojem naročju. »S kom pa? S kom se je poročila?« je radovednost trosil Nejc. »Ja, s tvojim očkom vendar.«
»Pozen si,« sem morala spet reči, ker se od prejšnjič, ko sva imela tak pogovor, ni nič spremenilo.
»Ja, in? A se ti zdi, da se te to tiče?« je ostro odrezal.
»Zdi se mi, da se me.«
»A res? Od kdaj pa lahko eno prfukano babo zanima, kje in kako dolgo hodi njen tip? Neznosna si! Vsak jebeni dan mi težiš s tem. A se ti ne zdi, da si kot histerični gestapovec, ki zalezuje svojega moža in mu ne pusti dihat. Jebi se! Dost' te 'mam!«
»A res? A ti to resno? Vsak sleherni dan v službi, doma, z Nejcem in z delavci na bajti … Ko prihajaš pozno ponoči in te pokozlanega preoblačim, umivam in spravljam v posteljo, ti perem, kuham, pospravljam in hodim na policijo zagovarjat tvoje prekrške, da ti ne vzamejo vozniške … a, misliš, da se me res nič ne tiče?«
»Ah, razvajena si, Manca, veš, prav razvajena. A poznaš katero žensko, ki bi jo mož tako razvajal? Glej, po rokah te nosi, po kolenih se plazi za tabo. Kje še kakšen dedec svoji nosi rože kar tako, brez pravega razloga, še na obletnice pozabljajo … Nehaj! Res si razvajena! Če se ga pa kdaj nacuka in je malce glasen, mu pa ja lahko pogledaš skozi prste.« Molče sem srebala kavo in se spraševala, kako mi bo kdo verjel, če mi niti moja najboljša prijateljica iz otroštva ne.
Gledam Nejca, kako je že odrasel fantiček in kako se podi za žogo. Presrečen bi bil, če bi ga s tribune gledal tudi očka. Ne oglaša se mi. Ne odpiše. Spet je čudaški.
»Manca, a boste v nedeljo prišli na kosilo?« »Hvala, mama, ne bi,« sem odgovorila kratko in hotela že odložiti slušalko, pa me je prehitelo mamino vprašanje: »Pa, dobro. Kaj je tebi? Zadnje čase si čisto odsotna. Kot da to nisi ti. Se mi zdi, da se me izogibaš. Kaj ti je? Sem ti kaj naredila?« »Ne, nisi, mama, nisi,« sem bila spet čisto kratka. »Kaj pa je potem? Nekaj ni v redu in ne boš me odpravila kar tako!« je vztrajala mama. »V staležu sem in ne preveč razpoložena.« »Jezusmarija, kaj pa je narobe?« je zaskrbelo mamo. »Nič, nič, vse bo v redu, ne skrbi,« sem jo skušala pomiriti. »Dobro, dobro, saj ti Tristan pomaga, kajne?« Tristana ni. Že štiri dni ga ni. Stolkel me je, mama. Stolkel na tla, potem me je zbrcal in živalsko vpil: »Na, tu imaš, prasica pofukana. Bom jaz tebe naučil, kaj se to pravi odpuščat.« Potem je pljuval vame. Me povlekel za roke in me porinil na stol, da sem napol visela z njega vsa v solzah in v krvi. Tam me je fockal, da je glava opletala z leve na desno in moji pšenični dolgi lasje so sledili gibanju moje glave. Omahnila sem na tla in dobila še nekaj močnih brc, mama, kot bi bila nogometna žoga, veš. Iz sobe je bilo zaslišati Nejca in takrat je Tristan še zadnjič pustil pest na moji čeljusti in izginil, mama. A tega ti ne bom razlagala. Ne boš mi verjela, vem. To bi me še bolj bolelo. Zato ti rečem samo še: »Vse je v redu, mami, samo počivati moram, mi je svetoval zdravnik. Te pokličem …«
»Zanimivo. Po štirih mesecih se vračaš domov? No, tokrat ti povem, da nimava več skupnega doma!«
»Mami, a bi lahko prišla zvečer po naju z Nejcem?«
»Lahko, kam pa?«
»V varni hiši sva. Hvala!«
