Potem ko je z legendarnim Stevom McQueenom v njegovem porscheju drvel s skoraj 250 kilometri na uro, je sanjal, da bi postal dirkač. Več kot pol stoletja pozneje se je 82-letni Michael Douglas za revijo People po newyorških ulicah zapeljal z redkim kabrioletom aston martin iz leta 1962. Tokrat precej počasneje. Vožnja ga je spomnila na McQueena in življenje, ki ga danes sam opisuje kot pravi vrtiljak.
Prav zato je svojim obsežnim spominom dal naslov One Helluva Ride. Pri knjigi, ki je nastajala dve leti, sta mu pomagala Shane Salerno in Michael Fleming Jr., Douglas pa v njej odpira tudi poglavja, o katerih je desetletja večinoma molčal.
Njegovo otroštvo je močno zaznamoval slavni oče Kirk Douglas. Starša, Kirk in igralka Diana Dill, sta se ločila, ko je bil še otrok, zato je Michael odraščal med Hollywoodom in ameriško vzhodno obalo. V Los Angelesu je spremljal očeta na snemanjih in srečeval zvezdnike, kot so Frank Sinatra, Burt Lancaster in Gregory Peck, v New Yorku pa naj bi kot otrok celo za las ušel poskusu ugrabitve.
Prav zaradi očetove pogoste odsotnosti je dolgo vztrajal pri tem, da sam nikoli ne bo postal igralec. Zgodilo se je ravno nasprotno. Pri 31 letih je kot producent filma Let nad kukavičjim gnezdom že osvojil prvega oskarja, drugega pa je dobil za nepozabnega Gordona Gekka v filmu Wall Street.
Kirk Douglas je bil zanj dolgo nedosegljiva figura. »Bil je Superman,« se spominja sin, ki priznava, da se je s pritiskom slavnega priimka spopadal tako, da se je zapiral vase. Njun odnos se je spremenil šele po letu 1991, ko je Kirk preživel helikoptersko nesrečo in pozneje možgansko kap. Michael je takrat v očetu prvič izraziteje začutil ranljivost in sočutje. Kirk Douglas je umrl leta 2020, star 103 leta.
Od kokaina in razpadlega zakona do diagnoze, ki je spremenila prioritete
Douglas v spominih ne skriva niti precej temnejšega obdobja svojega življenja. Odkrito piše o uživanju kokaina, spominja se tudi noči, ko je zaspal s slamico v nosu. Droga je bila po njegovih besedah sprva del kulture nekega obdobja, toda sčasoma je vse postajalo precej temačnejše.
Pritisk uspešne kariere, težave v prvem zakonu z Diandro Luker in sin Cameron, ki se je tudi sam spopadal z odvisnostjo, so položaj še poslabšali. Douglas danes meni, da je bilo uživanje kokaina eden pomembnih razlogov za propad njegovega prvega zakona in poznejši odhod na zdravljenje.
Posebej boleče je poglavje o Cameronu, ki je zaradi kaznivih dejanj, povezanih z drogami, sedem let preživel v zaporu. Oče priznava občutke krivde ob misli, da ga je sin morda opazoval prav v njegovih najslabših obdobjih.
Douglas je spregovoril tudi o romantičnem razmerju s Kathleen Turner, s katero je igral v filmu Lov za zelenim diamantom, in Jeanne Tripplehorn, soigralko iz Prvinskega nagona, v obdobju, ko je njegov prvi zakon že razpadal. Preden je zgodbi vključil v knjigo, naj bi obe igralki poklical in ju prosil za dovoljenje. Kot pravi, teh epizod ni vključil zato, da bi se hvalil z osvajanji, temveč zato, ker sta bili del njegovega življenja.
Še večjo prelomnico je prineslo leto 2010. Takrat so mu diagnosticirali raka jezika v četrtem stadiju. Med kemoterapijo in obsevanjem je, kot pravi, spoznal, kako veliko podporo ima v svojih otrocih in ženi Catherine Zeta-Jones. Po bolezni so se njegove življenjske prioritete spremenile.
Z Zeta-Jonesovo je poročen skoraj 26 let, skupaj imata sina Dylana in hčer Carys. Prav družina je danes v ospredju njegovega življenja. Od serije Franklin iz leta 2024 ni posnel večjega projekta in zaradi tega ni nesrečen, pravi. Z zadovoljstvom spremlja uspehe žene in otrok, zase pa je našel precej manj glamurozno družinsko funkcijo – postal je njihov neuradni turistični agent, ki načrtuje skupne počitnice.
Dolga leta ni želel napisati spominov. Premislil si je šele po vstopu v osemdeseta, ko je začutil, da želi za seboj pustiti zgodbo dveh generacij družine Douglas in kariere, povezane s približno 170 filmi, predvsem pa nekaj, kar bodo nekoč lahko prebrali njegovi vnuki.
