Še bolj presenetljivo je, da so fosilno lobanjo krokodila našli že pred skoraj stoletjem, vendar so jo ves ta čas pripisovali napačni živalski skupini. Šele sodobna tehnologija je razkrila, da so imeli znanstveniki pred nosom povsem drugo žival.
Zgodba se je začela v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so raziskovalci v egiptovskem pogorju Mokatam v bližini Kaira odkrili več fosilov, med njimi skoraj popolno krokodiljo lobanjo. Stara je bila približno 45 milijonov let, kar pomeni, da je pripadala živali, ki je živela v času, ko o faraonih, piramidah in sfingi še ni bilo ne duha ne sluha.
Takratni znanstveniki so fosil pripisali rodu Tomistoma, kamor spada tudi današnji malajski lažni gavial, krokodilu podobna žival z izjemno dolgim in ozkim gobcem, ki živi v jugovzhodni Aziji. Tako je egiptovski krokodil skoraj stoletje nosil napačno oznako. Nihče ga sicer ni nalašč zamenjal, toda znanost je bila pred stoletjem precej drugačna kot danes. Raziskovalci so se morali zanašati predvsem na zunanje značilnosti fosilov, sodobnih naprav za pogled v njihovo notranjost pa še niso imeli.
Kot so sporočili z University College London (UCL), je mednarodna skupina paleontologov iz Velike Britanije, Švedske, Nemčije in Egipta staro najdbo znova vzela pod drobnogled. Raziskavo, objavljeno v znanstveni reviji Royal Society Open Science, so opravili s pomočjo sodobne računalniške tomografije oziroma CT, tehnologije, ki jo poznamo tudi iz medicine.
Skeniranje jim je omogočilo podroben pogled v notranjost lobanje, ne da bi dragoceni fosil poškodovali. Pokazalo se je, da se egiptovska žival v več pomembnih anatomskih značilnostih razlikuje od krokodilov, med katere so jo doslej uvrščali. Raziskovalci so tako prepoznali doslej neznan rod in vrsto, ki sta dobila ime Herugavialis cairensis.
Kaj imata skupnega krokodil in sfinga?
Najbolj zabavna podrobnost odkritja je povezana z znamenito veliko sfingo v Gizi. Fosil krokodila izvira iz geološke formacije Mokatam, iz katere so tudi kamnine, povezane z izklesanostjo sfinge. Toda to še ni vse. Krokodilji lobanji manjka konica gobca. In kaj manjka sfingi? Nos, seveda!
Znanstvenikom se je naključje zdelo tako posrečeno, da so ga upoštevali pri poimenovanju živali. Ime Herugavialis se nanaša na egiptovskega boga Heruja oziroma Horusa, drugi del imena, cairensis, pa označuje povezavo s Kairom. Kot je pojasnil profesor Philip Mannion z londonske univerze, eden od vodij raziskave, so se raziskovalci zaradi zanimivega naključja odločili, da novega krokodila poimenujejo po Heruju. Tako sta po več deset milijonih let zgodovino na prav poseben način povezala dva nosova, ki ju ni več.
Ko je bilo pri Kairu morje
Današnji Kairo je veliko mesto sredi sušne pokrajine, kjer si človek težko predstavlja krokodile, ki plavajo po morju. Toda pred 45 milijoni let je bilo območje severnega Egipta precej drugačno. Velike dele današnje pokrajine je prekrivalo plitvo, toplo morje, v katerem so živeli morski psi, ribe, zgodnji kiti in različni krokodili.
Med njimi je bil tudi na novo odkriti Herugavialis cairensis. Spadal je med gaviale, skupino krokodilov, za katere so značilni dolgi, ozki gobci, prilagojeni lovljenju rib. Takšna oblika gobca je pri lovu v vodi zelo uporabna. Žival lahko z njim hitro zamahne vstran in zgrabi spolzek plen, ne da bi morala premagovati tolikšen vodni upor kot krokodil s širokim gobcem.
Danes živita le še dve vrsti gavialov, obe v Aziji in obe sta kritično ogroženi. V davni preteklosti so bili njihovi sorodniki veliko bolj razširjeni. Fosilne ostanke so našli na različnih celinah, tudi v Evropi, Afriki in Južni Ameriki. Egiptovski krokodil zato ni zgolj zanimivost zaradi podobnosti s sfingo. Pomaga tudi pojasnjevati, kako so se te živali skozi milijone let razvijale in širile po svetu.
Stare kosti, nova odkritja
Za pomembno znanstveno odkritje raziskovalcem sploh ni bilo treba izkopati novega fosila. Lobanja je bila znana že desetletja. Čakala je le na drugačen pogled. Prav zato paleontologi vedno znova opozarjajo, kako dragocene so muzejske zbirke. V njih se skrivajo številni primerki, ki so jih raziskovalci odkrili pred desetletji ali celo stoletji, a jih z današnjimi metodami lahko preučijo veliko natančneje.
Z računalniško tomografijo, tridimenzionalnimi modeli in primerjavami anatomskih značilnosti je mogoče odkrivati podrobnosti, ki so bile nekdanjim raziskovalcem nedostopne. Včasih se zato zgodi, da fosil, ki je desetletja veljal za povsem običajen primerek že znane vrste, nenadoma postane predstavnik povsem nove živalske skupine. Prav to se je zgodilo egiptovskemu krokodilu.
