»Če govorimo o dostojanstvu samo ob koncu življenja, smo zgrešili večino zgodbe,« pravi prof. dr. Joanna Lane. Dostojanstvo ni nekaj, za kar si prizadevamo šele v zadnjih poglavjih življenja. »Ali je vtkano v način, kako ravnamo z ljudmi vsak dan in vsako leto, ali pa ga ni, kjer ga potrebujemo.«
Dostojanstvo v starosti se zato ne začne v domu za starejše in ne ob koncu življenja. Začne se z odločitvijo, da bomo ljudi videli takšne, kot so, in ne takšne, kot jih določa njihova starost. Prav to je bilo eno ključnih sporočil ustanoviteljice in direktorice organizacije Stichting Health ClusterNET ter profesorice za zdravje in javne politike na Centru za zdravje in tehnologijo Univerze jugovzhodne Norveške, ki je predavala na mednarodni konferenci Vključujoča dolgoživa družba: dostojanstvo v staranju v Ljubljani.
Joanna Lane opozarja, da smo okoli staranja zgradili poenostavljen sistem z jasno razmejenimi življenjskimi fazami: rodimo se, delamo, se upokojimo, (o)pešamo in umremo. Toda življenje ni linearna pot. »Dva človeka, rojena istega leta, sta lahko fiziološko, kognitivno in čustveno povsem različna: eden je lahko pri 80 letih na vrhuncu svojih intelektualnih sposobnosti, drugi pa je lahko že pri 58 letih povsem izčrpan.«
Tudi po upokojitvi ostajamo različni; nekateri delajo, drugi se izobražujejo, skrbijo za druge, potujejo ali se ukvarjajo s svojimi interesi. »Predvsem pa identitete, ki jih človek gradi skozi življenje – medicinska sestra, umetnik, športnik, starš, podjetnik ali aktivist – ne izginejo samo zato, ker človek prestopi neko administrativno določeno starostno mejo,« poudarja sogovornica.
Težava nastane, ko sistem človeka začne obravnavati predvsem kot pripadnika določene kategorije. Še bolj problematično je, ko to kategorijo začne sprejemati tudi sam in se prilagajati predstavi o tem, kakšen naj bi bil »starejši človek«. »Raziskave o ponotranjenem ageizmu (starizmu) kažejo, da ima ta merljive posledice za telesno zdravje, kognitivne sposobnosti in dolgoživost,« opozarja strokovnjakinja.
Standardizirana oskrba, toge strukture in poenostavljene ocene tveganja so morda učinkovite na papirju, v praksi pa lahko človeka prikrajšajo za odločanje o lastnem življenju. »To nas pripelje do vprašanja, kako je v resnici videti dostojanstvo. Ne kot težnja, temveč kot družbena ureditev.«
»Videti mene, ne moje starosti«
Joanna Lane o tem ne govori le kot raziskovalka, temveč tudi iz osebne izkušnje. Pred leti je med kolesarjenjem doživela hudo prometno nesrečo in šest tednov ostala v komi. Ko se je zbudila, ni več slišala na levo uho, spremenil se je njen smisel za humor, brez zapiskov pa ni več mogla izpeljati dolgih predavanj, kot jih je nekoč. »Zbudila sem se kot nekoliko drugačna oseba. Še vedno sem bila jaz, vendar nekoliko drugačna.«
Pred dvema letoma je doživela še eno kolesarsko nesrečo, v kateri si je zlomila kosti na levi strani telesa. Okrevanje je trajalo 18 mesecev. A tudi po vseh teh spremembah je ostala ona in danes je še bolj prepričana o tem, kaj je zanjo v življenju pomembno. »Še vedno sem radovedna. Še vedno se učim. Še vedno sem – v vseh pomembnih pogledih – jaz.«
»Stara sem 65 let in čez nekaj dni bom stara 66. Sem del generacije, ki vse to, o čemer govorimo, doživlja na lastni koži. Ne kot miselni eksperiment, ampak kot življenje.« Raziskovalka in svetovalka z bogatimi izkušnjami sebe ne vidi kot problem, ki ga je treba rešiti, niti kot demografski podatek, ki ga je treba izmeriti. »Nisem breme za sistem. Nisem kartoteka. Nisem protokol za obvladovanje tveganj. Nisem del statistične skupine. Vsaj sama sebe ne vidim tako. Sem človek, ki že zelo dolgo živi življenje po svojih lastnih pravilih.« In ko bo nekoč potrebovala pomoč – kot pravi, jo to verjetno –, želi, da bo ta pomoč videla njo, »ne moje starosti. Ne moje kategorije. Mene.«
Prav v tem vidi bistvo problema: družba človeka hitro razvrsti po starosti, medtem ko človek samega sebe praviloma ne doživlja kot pripadnika neke kategorije »starejših«. »Razlika med tem, kako družba nekoga kategorizira, in tem, kako človek v resnici doživlja samega sebe, ni opomba k tej razpravi o dostojanstvu v starosti – je bistvo celotnega pogovora na to temo.« Ko zdravnik pred seboj zagleda 78-letno žensko, ne bi smel videti »le« 78-letne ženske. Pred njim sedi človek s spomini, izkušnjami, željami, strahovi in načrti – starost je le eden od podatkov o njem. Videti človeka takšnega, kot je, in ga sprejemati takšnega, kot je, je izhodiščna in ključna točka razprav o dostojanstvu starejših.
»Pravica« do padca
Kaj torej zahteva dostojanstvo? Med ključnimi načeli Joanna Lane izpostavlja avtonomijo, identiteto in enakopravnost. Pri tem je pomembno razlikovati med avtonomijo in samostojnostjo. »Samostojnost je fizično stanje, zmožnost opravljanja stvari brez pomoči. Avtonomija pa je nekaj globljega: je pravica, da sami usmerjate svoje življenje, tudi takrat, ko za to potrebujete podporo.«
To pomeni, da naj se oskrba prilagaja človeku in njegovemu spreminjajočemu se zdravstvenemu stanju, ne pa človek sistemu. Sem spada tudi »dostojanstvo tveganja« oziroma pravica, da starejši človek sprejema preudarna tveganja: »Pravico do hoje brez spremstva, čeprav obstaja nevarnost padca. Pravico do samostojnega bivanja, čeprav bi izvajalci oskrbe raje videli, da tega ne bi počel. Kajti alternativa – življenje, ki ga zaznamujeta pretirana skrb za varnost in nadzor – ni življenje, preživeto v dostojanstvu. Je življenje, skrbno 'ukrojeno' za mirno vest nekoga drugega.«
Denar sledi problemu
V svetu, v katerem se razprava o dolgotrajni oskrbi pogosto konča pri številkah in finančnem bremenu, prof. dr. Joanna Lane Lane opozarja, da se lahko tudi vlaganje v dostojanstvo in samostojnost povrne. Po podatkih, ki jih navaja, se vsak evro, vložen v preventivno socialno oskrbo, osredotočeno na posameznika, povrne s 6,20 evra nižjih stroškov zdravljenja: manj je hospitalizacij in nujnih sprejemov ter manjša potreba po dolgotrajni in kompleksni oskrbi.
Če želimo, da ljudje tudi v starosti živijo bolj zdravo in samostojno, se delo ne more začeti šele takrat, ko zbolijo in potrebujejo oskrbo. Začeti se mora veliko prej, opozarja sogovornica, tudi dobra poznavalka britanskega zdravstvenega sistema NHS. Toda zdravstveni in socialni sistemi so pogosto organizirani tako, da denar sledi problemu, ko se ta že pojavi: plačujejo zdravljenje, hospitalizacije, zdravila in obravnavo bolezni, manj vidna pa je korist vlaganja v ukrepe, ki bi težave lahko odložili ali preprečili. Zato zagovarja zgodnejše vlaganje v zdravje, preventivo in podporo – še preden človek potrebuje akutno zdravljenje.
A ne gre samo za več denarja. Če želimo spremembo, je treba spremeniti tudi način, kako razmišljamo o zdravju, staranju, oskrbi in dostojanstvu.
Človek pred kategorijo
Sporočilo Joanne Lane je preprosto: dostojanstvo starejšega človeka se ne začne takrat, ko ta potrebuje pomoč. Začne se veliko prej – v tem, kako ga vidimo. Če ga vidimo predvsem kot starostnika, bolnika ali bodočega uporabnika dolgotrajne oskrbe, ga s tem zožimo na eno samo značilnost. Če ga vidimo kot človeka, ki se še vedno spreminja, odloča, načrtuje, dela, ustvarja, pomaga drugim in ima svoje predstave o tem, kako želi živeti, je slika povsem drugačna.
Morda je to najpomembnejša sprememba v razumevanju dostojanstva v starosti: nehati verjeti, da so starejši ena sama skupina, in zgraditi sistem, ki zna najprej videti človeka – šele nato njegovo starost.
