Če sta nas prvi dve zgodbi te kronike naučili – prva je tukaj, druga pa tukaj –, kako hitro se lahko zrušita iluziji o vsemogočnosti civilnega letalstva in genialnosti moderne arhitekture, nas tretji del pelje v temnejše in bolj srhljivo območje. Vstopamo namreč v domeno popolnega uničenja, v osrčje hladne vojne, kjer je človeštvo zgradilo orožje za svoj lastni konec in ga nato zaupalo strojem, žicam ter — navadnim ljudem.
Zgodba se je odvila v mrzli januarski noči leta 1961 na nebu nad ameriško zvezno državo Severna Karolina in nas bržkone zelo dramatična opomni, da smo preživeli hladno vojno zaradi enega samega, nekaj par vrednega kovinskega preklopnika.
Vrhunec paranoje
V začetku šestdesetih let je bila paranoja med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo na vrhuncu. Ameriško strateško letalstvo, ki je bolj znano pod kratico SAC, je pod poveljstvom generala Thomasa Powerja izvajalo operacijo, ki se je zdela logična samo v tistem blaznem zgodovinskem trenutku. To je bila operacija Chrome Dome.
Ta doktrina je narekovala, da mora biti v vsakem trenutku, 24 ur na dan, 365 dni v letu, v zraku določeno število strateških bombnikov B-52 stratofortress. Vsak izmed njih je bil do roba napolnjen z gorivom in oborožen s termonuklearnim orožjem ter pripravljen, da ob prvem znaku sovjetskega napada poleti neposredno proti Moskvi.
Te gromozanske osemmotorne jeklene zveri so neprestano krožile nad Severno Ameriko, Arktiko in Evropo. Letela so tako dolgo, da so jih morali oskrbovati z gorivom v zraku. Za posadke je bila to izčrpavajoča, monotona rutina. Vendar so nosili tovor, ki ni dopuščal napak.
23. januarja 1961 je z letalske baze Seymour Johnson v Severni Karolini vzletel bombnik B-52 z oznako keep 19. Njegova naloga je bil rutinska: dvanajsturni patruljni let vzdolž atlantske obale. V bombnem jašku te zverine sta v popolni temi počivali dve termonuklearni bombi tipa mark 39.
To sta bili človeški dosežek za popolno uničenje. Vsaka je tehtala prek tri tisoč kilogramov in imela eksplozivno moč 3,8 megatone. Vsaka posamezna bomba na tem letalu je bila več kot 250-krat močnejša od tiste, ki je izbrisala Hirošimo in v hipu umorila več deset tisoč ljudi. V letalu keep 19 se je torej nahajala moč za uničenje celotne ameriške vzhodne obale.
Malo po polnoči
Malo po polnoči, torej že 24. januarja, se je letalo približevalo zračnemu tankerju za rutinsko oskrbo z gorivom. Ko sta se letali približali, je operater na tankerju v temi opazil nekaj grozljivega. Iz desnega krila bombnika je v curkih lilo dragoceno letalsko gorivo. Uhajanje je bilo tako močno, da je takoj postalo jasno, da gre za kritično nevarnost. Oskrba je bila takoj prekinjena, posadka je dobila ukaz, naj nemudoma izpusti odvečno gorivo v morje in poskusi zasilno pristati v bazi.
Toda poškodba desnega krila – kasneje so ugotovili, da je šlo za utrujenost materiala – je bila prehuda. Ko je posadka letalo usmerila proti kopnem in se začela spuščati skozi turbulentne plasti zraka, je preobremenjeno desno krilo preprosto popustilo. Odtrgalo se je od trupa.
Predstavljajte si: letalo, v katerem se je nahajalo 37 ton smrtonosnega tovora in osem članov posadke, je na višini treh kilometrov eksplodiralo in se začelo neusmiljeno trgati na kose. Piloti in posadka so se borili z brutalnimi silami in obupano poskušali zapustiti razpadajočo se zverino. Petim se je uspelo katapultirati in odpreti padala, trije so umrli.
Toda tisto, kar je resnično pomembno za našo zgodbo, je usoda bomb. Ko je centrifugalna sila raztrgala trup, sta se obe bombi odtrgali z nosilcev in poleteli v temno nebo nad spečim mestom Goldsboro.
Orožje uničenja je zasnovano z določenimi birokratskimi in inženirskimi predpostavkami. Tiste bombe so bile pametne samo do mere, kolikor so bili pametni mehanizmi. Da bi preprečili naključno detonacijo, je vojska vgradila strog večstopenjski varnostni postopek, ki naj bi se sprožil zgolj v primeru, če bi bombo namerno odvrgel pilot nad sovražnikovim ozemljem. Vključeval je šest ločenih varnostnih korakov.
Ko sta izpadli iz letala, je sistem prve bombe deloval presenetljivo po pravilih. Sprožil se je njen padalski mehanizem, njeno veliko rdeče-belo padalo se je odprlo in jo relativno nežno poneslo proti tlom. Obvisela je na vejah drevesa, njen nos pa se je rahlo zapičil v zemljo. Bila je varna in neaktivirana.
Zgodba njene sestre pa je grozljivka.
»Neumna« bomba
Padalo druge bombe se ni nikoli odprlo. Več kot tri tone težka jedrska smrt se je v prostem padu bližala močvirnatim tlom Severne Karoline. In medtem ko je z neverjetno hitrostjo padala skozi noč, so fizika leta in delci razpadajočega se letala okoli nje zbegali notranje senzorje. Bomba je mislila, da je bila namerno odvržena nad Sovjetsko zvezo.
V tistih nekaj kratkih sekundah se je v notranjosti sprožila smrtonosne mehanike.
Ko se je bomba odtrgala, je to povleklo varnostne zatiče. Prvi varnostni mehanizem je odpovedal. Barometrična stikala, ki so merila višino, so zaznala, da bomba pada, in so se aktivirala. Vklopil se je vžigalni mehanizem. Drugi in tretji varnostni sistem sta bila premagana. Baterije so začele dovajati visokonapetostni tok v detonatorje, ki bi morali sprožiti klasičen eksploziv za kompresijo plutonijevega jedra. Četrti in peti mehanizem sta se sklenila in omogočila popolno pripravljenost orožja.
Ko je z nepredstavljivo silo treščila v blatna tla kmetijskega polja pri vasi Faro in se zarila globoko v zemljo, se je aktiviral še zadnji sprožilec, torej udarni senzor. Signal za detonacijo je potoval po žicah proti jedru. Od popolne jedrske eksplozije bi nas morala ločiti samo še stotinka sekunde.
Zaradi brutalne sile udarca se je bomba razletela na koščke, toda plutonijevo jedro je ostalo nedotaknjeno. Eksplozije ni bilo. Severna Karolina ni postala radioaktivni krater, Washington, ki je oddaljen slabih 400 kilometrov na sever, pa ni občutil smrtonosnega dežja jedrskega prahu.
Ko so nekaj ur kasneje na kraj nesreče prispeli elitni vojaški strokovnjaki za razstavljanje eksplozivnih sredstev in se prebili do ostankov zarite bombe, so med pregledovanjem komponent spoznali, kako blizu katastrofe smo bili tisti dan.
Dokumenti o tem incidentu so ostali strogo zaupni več kot petdeset let.
Majhno stikalo
Od šestih zapletenih, dragih in sofisticiranih varnostnih mehanizmov, ki bi morali preprečiti jedrsko eksplozijo, jih je pet popolnoma zatajilo ali pa jih je proces prostega pada prelisičil in aktiviral. Edina stvar – absolutno edina, miniaturna fizična ovira – ki je preprečila, da bi se električni tok prebil do jedra in sprožil 3,8 megaton močno eksplozijo, je bilo preprosto ročno stikalo na kontrolni plošči, tako imenovano stikalo »pilot safe«.
To je bilo preprosto nizkonapetostno električno stikalo, skoraj identično tistim, ki jih imamo v svojih domovih za prižiganje luči. Lahko bi že zaradi same sile udarca ali kratkega stika zlahka preskočilo iz položaja »safe« (varno) v položaj »arm« (oboroženo). Toda iz povsem neznanega razloga, po čisti, nepojmljivi fizični sreči, se to ni zgodilo.
Leta 1969, v strogo zaupnem internem memorandumu ameriške vlade, ki je bil javnosti razkrit šele nedavno, je eden glavnih vladnih strokovnjakov za jedrsko varnost, Parker F. Jones, hladnokrvno in cinično zapisal takole: »Eno samo preprosto, z dinamom gnano nizkonapetostno stikalo je stalo med Združenimi državami in veliko katastrofo. Bilo bi zelo slabo za mednarodne odnose, če bi z jedrskim orožjem izbrisali nekaj svojih lastnih zveznih držav.«
Dele prve bombe je vojska hitro pobrala z drevesa. Druga bomba, tista, ki bi skoraj spremenila tok zgodovine, pa se je zarila tako globoko v močvirno zemljo, da vojski ni uspelo izkopati vseh njenih delov. Prisiljeni so bili odkupiti parcelo od lokalnega kmeta in območje trajno ograditi. Nekje globoko pod tistim blatom v Severni Karolini, obdano s podtalnico, še danes leži delno jedro urana in spomin na noč, ko smo za las ušli koncu sveta.
