Prizor bi lahko bil iz prestave iluzionista: na odru v rokah drži stekleno čašo, ki je na prvi pogled zelenkasta, ko jo obrne, pa z druge strani nenadoma zažari v rubinasto rdeči barvi. Res se vse skupaj zdi kot čarovnija, vendar so takšne čaše znali izdelovati že stari Rimljani. Kako jim je to uspelo, je znanstvenike begalo več stoletij. Zdaj so raziskovalci britanske univerze v Sheffieldu po številnih poskusih poustvarili steklo, ki ima enake nenavadne optične lastnosti kot znamenita 1600 let stara Likurgova čaša, poroča britanski The Guardian.
Dragocena čaša iz četrtega stoletja, ki jo hranijo v Britanskem muzeju v Londonu, velja za enega največjih dosežkov antičnega steklarstva. Visoka je slabih 16 centimetrov, njeno površino pa krasijo izjemno natančno izdelani reliefi, ki prikazujejo prizor iz grške mitologije. Toda njena največja posebnost ni umetelna izdelava, temveč steklo, iz katerega je narejena.
Ko svetloba pada na čašo od spredaj, je ta videti motno zelena. Če svetloba prihaja od zadaj in potuje skozi steklo, pa čaša zažari v živo rdeči barvi. Pojav se imenuje dikroizem in je posledica izjemno drobnih delcev zlata in srebra, ujetih v steklu.
Igra svetlobe
Prav ti delci so ključ do skrivnosti. So namreč tako majhni, da jih s prostim očesom ni mogoče videti. Njihova velikost in razporeditev vplivata na to, kako steklo prepušča, absorbira in razpršuje svetlobo. Ko svetloba potuje skozi steklo, se določeni deli barvnega spektra absorbirajo, zato prevladajo rdeči odtenki. Pri odbiti svetlobi pa je čaša videti zelena.
Znanstveniki so osnovno razlago tega pojava poznali že prej, precej težje pa je bilo ugotoviti, kako takšno steklo dejansko izdelati. Ni namreč dovolj, da staljenemu steklu preprosto dodamo nekaj zlata in srebra. Odločilne so tudi količine, temperatura, razmere v peči in način ohlajanja.
Raziskovalka Lisa Hollands z univerze v Sheffieldu se je zato lotila številnih poskusov. Spreminjala je sestavo stekla, količine kovin in pogoje taljenja ter poskušala doseči enak učinek, kot ga ima antična čaša. Pri tem so izhajali tudi iz podatkov o sestavi izvirnega rimskega stekla. Nazadnje jim je uspelo izdelati steklo, ki ob različni osvetlitvi prehaja iz zelene v rdečo barvo.
Dosežek je toliko zanimivejši, ker je bilo takšno steklo izjemno zahtevno izdelovati celo z današnjim znanjem in sodobno opremo. Kako natančno so postopek obvladovali rimski mojstri, še vedno ni povsem jasno. Morda so do posebnega učinka sprva prišli po naključju, pozneje pa so ga znali ponoviti.
Čaša z zgodbo o krutem kralju
Likurgova čaša ni zanimiva samo zaradi svoje barve. Na njej je upodobljen trakijski kralj Likurg, ki se je po grški mitologiji uprl bogu vina Dionizu. Njegova kazen je bila strašna: zapletel se je v vinsko trto, iz katere se ni mogel rešiti. Prav ta prizor so rimski mojstri z izjemno natančnostjo izrezljali v steklo.
Čaša je eden najbolje ohranjenih primerkov tako imenovanih mrežastih oziroma kletkastih čaš, pri katerih so steklarji iz debele steklene stene izrezovali zapletene okraske. Nekateri deli reliefa so s površino povezani le z drobnimi steklenimi mostički. Že sama izdelava takšne posode je bila izjemen tehnični dosežek.
Raziskovalci v Sheffieldu niso poskušali izdelati natančne kopije starodavne čaše, temveč so želeli obuditi njeno skrivnostno steklo. Iz njihovega materiala je britanski steklarski umetnik Elliot Walker ustvaril sodobno skulpturo, ki se prav tako spreminja iz zelene v rdečo barvo. Novembra jo bodo predstavili na razstavi v Sheffieldu, pozneje pa bo dobila stalno mesto v tamkajšnjem muzeju stekla.
Odkritje ni zanimivo zgolj za zgodovinarje in ljubitelje umetnosti. Razumevanje nastajanja in delovanja drobnih delcev v steklu lahko koristi tudi razvoju sodobnih optičnih materialov in posebnih vrst stekla za zahtevno industrijsko uporabo.
Zgodba o Likurgovi čaši tako dokazuje, da so antični mojstri včasih dosegali učinke, ki jih sodobna znanost še danes težko ponovi. In čeprav so znanstveniki zdaj poustvarili njeno osupljivo spreminjanje barve, ostaja del skrivnosti še vedno skrit v rimskih steklarskih delavnicah, ki so izginile pred več kot poldrugim tisočletjem.
