»Bilo je na neki način naključje,« začne Matea Benedetti, ena redkih svetovnih modnih oblikovalk trajnostne mode, pripoved o tem, kako je nastala prestižna trajnostna blagovna znamka Benedetti Life. »Sedela sem na kavi s prijateljico in se jezila na velike blagovne znamke, zakaj nič ne naredijo v smeri trajnosti. Toda najlažje se je jeziti in nič narediti, zato sem premik naredila sama.«
To je bilo pred več kot desetimi leti, ko je Matea Benedetti še delala kot kostumografinja. Toda v trajnostne oziroma ekološke materiale, ki so se na trgu pojavili šele leta 2014, je tako verjela, da je ves honorar, ki ga je prejela od Opere v Palermu, vložila v svojo prvo blagovno znamko. Od takrat se je tudi v družbi in svetu mode marsikaj spremenilo, raznolikost ekoloških tekstilij se je povečala, ozaveščenost javnosti dvignila, Mateine kreacije pa so zadnja leta stalnica na rdečih preprogah, od podelitve oskarjev do filmskih festivalov v Cannesu in Benetkah ter drugih dogodkov. Toda trajnostna moda še vedno predstavlja le 0,2 odstotka celotne modne industrije, ki je tretji največji onesnaževalec na svetu. »Trajnost je edini način bivanja na zemlji, da se človeštvo ohrani. Če se ne bomo zavestno odločili za tak način bivanja, to pomeni, da se ne bomo ohranili kot človeštvo,« je prepričana Matea Benedetti.
Dve smeri mode
Svoja trdna načela in vrednote, ko gre za naš odnos do okolja in ekosistema, je pravzaprav zgradila že v času študija pred 30 leti, ko je za diplomsko nalogo naredila kolekcijo multifunkcionalnih oblačil iz odpadnih pletenin in na industrijskem bienalu prejela tudi nagrado za idejno zasnovo. Takrat se o trajnosti ni govorilo, še sam koncept trajnosti ni obstajal. »V tujini se je sicer že začelo o tem razmišljati, vendar se še ni razumelo, kako velik vpliv ima moda na okolje. Ko sem bila na študentski izmenjavi na Nizozemskem, na Akademiji za umetnost v Utrechtu, je prišel urednik neke dizajnerske revije in napovedal, da bo šel trend v dve smeri. Ena je vrnitev k naravi, druga pa visokotehnološka, napredek in hitrost. To je že bila napoved današnjega časa, to je obdobja hiperprodukcije, poceni in netrajnostnih materialov ter na drugi strani trajnosti,« je spregovorila Matea Benedetti.
Po študiju je svojo kariero zgradila kot kostumografinja za gledališča in opere, toda to še ni pomenilo vstopnice v svet mode. »Ker sta umetnost in moda zelo drugačni, moda je posel, umetnost pa je umetnost. Gotovo si v svetu posla bolj cenjen kot v svetu umetnosti, sploh v Sloveniji,« odvrne.
Zaslužek iz dela na področju kostumografije je nato vlagala v svojo blagovno znamko, in ko se je ta začela osvobajati, je umetnost počasi spustila iz rok in se posvetila modi. »Nisem hči bogatega očka, nisem mogla kar presekati dela in se vreči v modo,« potrdi.
Blagovna znamka Benedetti Life je začela nastajati leta 2014 in to je bilo leto, ko je italijanski Vogue začel prvič pisati o trajnostni modi, opozori naša sogovornica, katere blagovna znamka je bila kmalu za tem na dogodku v Dubaju umeščena kot ena najbolj perspektivnih na tem področju.
Rdeča preproga
Danes se Matea Benedetti pojavlja na največjih svetovnih dogodkih. Ta preskok se je zgodil, ko je z njo stopila v stik Emmanuella Rienda, organizatorka prvega Vegan Fashion Weeka (veganskega tedna mode) v Los Angelesu, ki je delala raziskavo veganskih blagovnih znamk in jo našla prek njene kolekcije iz jabolk, to je materiala, ki nastane s predelavo jabolčnih olupkov. Takrat je bila Matea prvič v Los Angelesu. »Pred mano je sedela novinarka New York Timesa, in ko se je ime Benedetti Life pojavilo v časopisu, so me naslednje leto poklicali na Red Carpet Green Dress, to je predoskarjevski dogodek, gala večerja, kamor pridejo slavni.«
Dogodek organizira žena slavnega hollywoodskega režiserja Jamesa Camerona, Suzy Cameron. Matea je tam razstavila svojo obleko, nato pa je za rdečo preprogo na oskarjih leta 2022 oblekla še okoljevarstvenico, igralko in pisateljico Maggie May Baird, mamo svetovno znanih glasbenikov Billie Eilish in Finneasa, ki sta tisti večer prejela oskarja za skladbo v filmu o Jamesu Bondu Ni čas za smrt.
O tem, ali se modnemu oblikovalcu po takih dogodkih odprejo vsa vrata, jasno odgovori: »V svetu mode je tako, da lahko danes prodaš vso kolekcijo, naslednje pa ne prodaš in moraš zapreti podjetje. Moda je zelo tvegan posel, stalno so izzivi, lahko garaš 20 let, pa ti ne bo uspelo. Eni vidijo, da sem bila na rdeči preprogi, in mislijo, uspelo ji je. Drugi, ki vidijo moje finančno stanje, bodo rekli, da mi ni uspelo, tretji, ki vidijo obleke, pa bodo rekli, lahko bi bilo boljše. Vse je stvar percepcije, kako nekdo gleda na nekaj, toda jaz se s tem ne ukvarjam, ampak enostavno sledim svoji viziji in sem zelo zvesta svojim občutkom.«
Zgodbe živali
Ker Matea Benedetti to, kar dela in govori, tudi živi. In pri tem pač ni polovičarstva. Njena oblačila so narejena iz veganskih, biorazgradljivih in recikliranih materialov, iz nekaterih najbolj inovativnih tekstilnih tehnologij na svetu. Gre za tekstil iz na primer prehranskih odpadkov, kot so ananas, olive, alge, jabolka. Iz evkaliptusovega lesa, ki ga pridobivajo v trajnostno upravljanih gozdovih. Iz ekološkega bombaža in celo recikliranih plastenk, iz katerih je mogoče narediti najbolj ekstravagantne obleke. Taka je bela obleka, ki jo je nosila Helena Blagne ob 40-letnici svoje kariere v ljubljanskih Križankah, kasneje pa jo je Matea Benedetti razstavila v evropski prestolnici kulture Novi Gorici. Obiskovalci so si jo lahko ogledali tudi na razstavi v okviru Festivala trajnosti v celjskem Tehnoparku. V njenih kreacijah se velikokrat pojavita naša plezalka Janja Garnbret in češka manekenka Petra Němcová, nekoč pa je kreirala tudi zeleno večerno obleko iz elektronskih elementov. »Želela sem pokazati, da lahko iz elektronskih odpadkov nastane obleka za rdečo preprogo. Nosila jo je južnoafriška igralka in voditeljica Tarina Patel na beneškem filmskem festivalu.«
Toda Matea Benedetti si preprosto želi, da bi imeli njeni izdelki čim večji doseg. Računa takole: navadna bombažna majica pomeni okoli sedem kilogramov izpustov ogljikovega dioksida in 2500 litrov porabljene vode, njena majica iz ekološkega bombaža ali evkaliptusa pa pri enakem dizajnu ne porabi skoraj nič vode in odda pol kilograma izpustov. Če to pomnožimo z osmimi milijardami ljudi, je razlika ogromna. Toda trajnosti je v modi le okoli 0,2 odstotka, razlog pa ni v ljudeh, ki jih to ne bi zanimalo, temveč v odločevalcih. »Če umetniškega direktorja ali oblikovalca ekologija ne zanima, je v kolekciji ne bo. V podjetju, kjer štejeta le kalkulacija in cena, kjer želijo izdelek narediti čim ceneje in prodati čim dražje, trajnosti ne bo.«
Zaveda se, da ustvarja modo višjega cenovnega razreda, toda trajnostno modo je mogoče živeti tudi na drug način, tako da kupujemo iz druge roke in popravljamo oblačila.
»Ko govorimo o trajnosti, so to zelo osnovna vprašanja: ali želimo živeti v svetu, ki ima čisto vodo ali onesnaženo vodo, kjer imamo poletja, kot je bilo letošnje, in kjer izumirajo živali, ali v svetu bujne narave. Toda problem je, da se ljudje ne sprašujejo več, da živijo iz dneva v dan in stremijo h kopičenju,« je kritična.
Sama ima močne vrednote na področju trajnosti, toda zgolj te niso dovolj, da kot trajnostni dizajner tudi uspeš. »Nemogoče. Zaradi same trajnosti skoraj nihče ne kupi izdelka, produkt mora biti lep, privlačen in blagovna znamka mora biti dobro pozicionirana, šele nato prideta trajnost in prodaja.«
Obenem pa moraš biti pogumen in zelo verjeti v to, kar delaš, če se lotiš oblikovanja trajnostnih oblačil, je še prepričana. »Področje trajnosti je namreč zelo občutljivo, kajti s tem, ko delaš nekaj plemenitega in dobrega, avtomatsko vzbujaš v ljudeh, ki tega ne počnejo, slabo vest. Zato poskušam trajnost razlagati skozi zgodbe živali, da se ljudje čustveno umaknejo od občutka krivde.«
Letošnjo sezono je tako posvetila kitom, eno od preteklih pa papagajem. »Se spomnite risanke Rio? Takrat so želeli vsi otroci modre papagaje in zgodilo se je, da so to vrsto iztrebili iz naravnega okolja, tudi zaradi nezakonite trgovine. Sedaj se dogaja, da petje kitov izginja, ker je v morju vse manj planktona, ki je njihova hrana. Da, prek zgodb živali se je lažje dotakniti ljudi in jih ozavestiti,« je ugotovila Matea Benedetti.
