V londonski Westminstrski opatiji, kjer so stoletja kronali britanske monarhe in pokopavali najpomembnejše osebnosti kraljestva, se skriva tudi precej nenavadna arheološka uganka. Leta 1820 so na območju opatije prvič odkrili starodavni kamniti sarkofag, med gradbenimi deli leta 1869 pa so ga ponovno našli in podrobneje raziskali. V njem so ležali človeški posmrtni ostanki. Na prvi pogled nič posebnega za kraj s tako dolgo zgodovino. Toda kmalu se je izkazalo, da se starost krste in pokojnika nikakor ne ujemata.
Sarkofag je bil namreč izdelan že v času rimskega imperija, človek v njem pa je živel več stoletij pozneje, v srednjem veku. Kdo je bil in zakaj so ga pokopali v tako staro kamnito krsto, je ostalo skrivnost več kot 150 let.
Zdaj so raziskovalci podjetja Pre-Construct Archaeology ponovno preučili arheološke dokaze, zgodovinske zapise in okoliščine odkritja. Njihove ugotovitve nakazujejo, da bi lahko posmrtni ostanki pripadali enemu od dveh opatov, ki sta Westminstrsko opatijo vodila v 11. stoletju.
Rimska krsta za srednjeveškega pokojnika
Sarkofag je prvotno pripadal Rimljanu z imenom Valerius Amandinus. Njegovo ime je bilo vklesano v kamen, zato raziskovalci vedo, da je bila krsta izdelana že v rimski dobi, najverjetneje v tretjem ali četrtem stoletju. Toda ko so jo odprli, v njej niso našli rimskega pokojnika. Okostje je bilo precej mlajše. Po novih analizah naj bi šlo za odraslega moškega, ki je umrl v 11. stoletju.
Na pokrovu sarkofaga je bil vklesan tudi križ, ki ni izviral iz rimskega obdobja. To kaže, da so starodavno kamnito krsto v srednjem veku ponovno uporabili za krščanski pokop.
Takšna ponovna uporaba starejših sarkofagov sicer ni bila povsem neobičajna. Kamnite krste so bile dragocene in trpežne, obenem pa so lahko poudarjale ugled pokojnika. Toda v tem primeru je bilo posebej zanimivo mesto pokopa.
Sarkofag so našli na območju, ki je bilo povezano z zgodnjo zgodovino opatije, še preden je postala ena najpomembnejših cerkva v Angliji.
Je bil v njem opat?
Arheološke ugotovitve so primerjali z zgodovinskimi zapisi o predstojnikih Westminstrske opatije. Ugotovili so, da bi skrivnostni pokojnik lahko bil eden od dveh opatov iz 11. stoletja: Aelfwig ali Wulfnoth.
Oba sta povezana z zgodnjim obdobjem opatije, ko je ta že imela pomembno vlogo v verskem in političnem življenju Anglije. Raziskovalci menijo, da se čas pokopa in okoliščine najdbe ujemajo z možnostjo, da so v starodavni rimski sarkofag položili enega od teh dveh cerkvenih dostojanstvenikov.
Toda dokončnega odgovora še nimajo. Na okostju ni napisa ali drugega neposrednega dokaza, ki bi nedvoumno razkril pokojnikovo identiteto. Prav tako niso ohranjeni dovolj natančni zgodovinski zapisi, da bi lahko z gotovostjo določili, komu je bil grob namenjen.
Kljub temu nova raziskava pomembno zožuje krog možnih kandidatov. Vse kaže, da v rimskem sarkofagu ni bil pokopan naključen prebivalec srednjeveškega Londona, temveč človek, ki je imel v takratni cerkveni skupnosti pomemben položaj.
Uganka, ki še ni povsem rešena
Westminstrska opatija je skozi stoletja doživela številne prezidave, zato je razumevanje njenih najstarejših grobov še posebej zahtevno. Današnja mogočna gotska cerkev je nastala predvsem v 13. stoletju, na mestu starejšega samostanskega kompleksa.
Odkritje zato ponuja zanimiv vpogled v čas, ko London še ni bil današnja svetovna metropola, opatija pa je šele pridobivala ugled. Čeprav znanstveniki skrivnostnega pokojnika še ne morejo dokončno poimenovati, so po več kot stoletju in pol vendarle precej bližje odgovoru.
