Nakupovanje in plačevanje z umetno inteligenco je naslednja velika stvar, ki nam jo obljubljajo velika tehnološka podjetja. Pravijo, da nas bo razbremenila neprijetnih opravil, ne gre pa spregledati tudi nekaterih vprašanj. Zlasti glede varnosti, odgovornosti ter sprememb infrastrukture, ki je trenutno prilagojena ljudem, a v prihodnje morda ne bo več. Tehnologija je še v povojih, zato je še veliko neznank. O vprašanjih, kako stvar poteka z vidika varnosti plačil, je z nami govoril Brice van de Walle, izvršni podpredsednik Mastercard Europe za ključne plačilne storitve.
Kako se agenti umetne inteligence razlikujejo od velikih jezikovnih modelov?
Agenti umetne inteligence pogosto uporabljajo velike jezikovne modele, vendar gredo še korak dlje. Namesto da bi zgolj ustvarjali odgovore, lahko izvajajo ukrepe, komunicirajo s sistemi in opravljajo naloge v imenu uporabnika.
Ali je nakupovanje in plačevanje
prek agentov že mogoče?
V plačilni industriji se vedno pojavi vprašanje, kdo bo naredil prvi korak. Podobno je bilo pri brezstičnih karticah: trgovci niso želeli nameščati ustreznih terminalov, dokler potrošniki niso imeli brezstičnih kartic, banke pa niso imele razloga za njihovo izdajo, če jih trgovci ne bi mogli sprejemati.
Pri plačilih z umetno inteligenco smo že precej napredovali. Po naših podatkih smo za transakcije, ki jih sprožijo agenti, omogočili pripravljenost pri 99 odstotkih bank izdajateljic kartic. V Sloveniji smo izvedli pilotno agentsko transakcijo z NLB.
Na drugi strani smo skupaj s ponudnikom plačilnih storitev Worldline omogočili nakup, pri katerem je agent poiskal vstopnico za koncert orkestra Royal Concertgebouw Orchestra v Amsterdamu in jo kupil. Plačilo je bilo uspešno izvedeno. V tem primeru je šlo za banko ING.
Tehnično je torej že mogoče. Zdaj je treba predvsem poskrbeti za to, da bodo na takšno poslovanje pripravljeni tudi trgovci.
Kako je možno doseči,
da je plačevanje z agenti varno?
V ta namen smo razvili okvir Mastercard Agent Pay, ki določa pravila in tehnične standarde za prenos podatkov med agentom in trgovcem, potrebnih za izvedbo plačila. Drugi element je protokol Verifiable Intent, ki smo ga razvili skupaj z Googlom. Z njim zagotavljamo identifikacijo agenta, beleženje uporabnikove namere in dokazljivo soglasje za izvedbo transakcije. Agenti gredo tudi skozi postopek certificiranja in dobijo enolično identifikacijsko oznako. Tako je mogoče ugotoviti, kateri agent je izvedel transakcijo.
Hkrati beležimo, kaj je potrošnik naročil, ali je pooblastil agenta za nakup in kaj je trgovec dejansko prodal. Če pride do težave, lahko banka te informacije pridobi in preveri, ali je prišlo do napake na strani agenta ali trgovca.
Recimo, da agent po pomoti obišče lažno spletno stran in tam opravi nakup. Kdo je odgovoren – uporabnik, ki je plačilo odobril, ali agent,
ki je izbral napačno stran?
Prav zato je Verifiable Intent tako pomemben. Omogoča nam preveriti, kaj je potrošnik dejansko zahteval, katera dovoljenja je podelil in ali je bila transakcija izvedena v skladu s temi navodili. Potrošniki morajo biti prepričani, da bodo agenti delovali v okviru parametrov, ki so jih odobrili, ter da obstaja jasen in pregleden način za ugotavljanje, kaj se je zgodilo, če pride do napake. Vgradnja tega zaupanja in odgovornosti v ekosistem je temeljna za prihodnost agentskega poslovanja.
Toda ali bo uporabnik sploh videl
vse podrobnosti spletne strani,
na kateri agent opravlja nakup?
Ali lahko preveri naslov, varno
povezavo HTTPS in druge znake,
po katerih bi prepoznal prevaro?
O tem se trenutno pogovarjamo z razvijalci agentov. Z razvojem agentskega poslovanja bodo potrošniki potrebovali ustrezen vpogled v to, kako se v njihovem imenu sprejemajo odločitve, ter zaupanje, da agenti delujejo v okviru pooblastil, ki so jim jih podelili. Hkrati je pomembno, da obstaja jasna odgovornost, kadar agent deluje zunaj teh parametrov. To so nekatera ključna vprašanja, s katerimi se industrija ukvarja v okviru razvoja teh izkušenj.
Kaj pa bo potrošnik pridobil s tem, da bo nakup namesto njega opravil agent?
Agenti so lahko pri primerjanju ponudb precej bolj sistematični kot ljudje. Na nas vplivajo oglasi, televizija, radio, priporočila prijateljev in številni drugi dejavniki. Če agenta prosimo, naj poišče čevlje ali hlače, lahko primerja ponudbe, pregleda ocene drugih kupcev, preveri pogoje poslovanja in drobni tisk ter primerja cene. Za človeka bi takšna analiza lahko pomenila ure dela.
Potrošniki bi tako lahko dobili več informacij in se na njihovi podlagi bolje odločali. Seveda bo zaupanje ključnega pomena. Potrošniki morajo biti prepričani, da agenti delujejo v skladu z njihovimi željami in da so odgovori transparentni glede tega, kako nastajajo priporočila. Če bodo uporabniki menili, da agent ne deluje v njihovem najboljšem interesu, ga verjetno ne bodo več uporabljali. Sčasoma pričakujemo, da bodo uspešne tiste izkušnje, ki bodo najbolj zaupanja vredne in transparentne.
Toda s tem se odpira tudi nov prostor za oglaševanje. Če trgovci ugotovijo, kako agenti razvrščajo ponudbe, bodo lahko svoje izdelke prilagodili njihovim algoritmom, podobno
kot danes optimizirajo spletne
strani za iskalnike.
To je zelo zanimiva ugotovitev. Trgovci danes veliko vlagajo v trženje, da bi potrošniki prepoznali njihove blagovne znamke in obiskali njihove spletne strani. Agenti odpirajo nov prodajni kanal, podobno kot so ga nekoč spletne tržnice, prek katerih lahko tako manjši kot veliki trgovci dosežejo več kupcev.
Trgovci bodo morali podatke o izdelkih in storitvah – od cen in zalog do dobavnih rokov – urediti tako, da jih bodo agenti lahko razumeli in preprosto pridobili. Če bo agent lahko učinkovito dostopal do teh informacij in bodo potrošniki zadovoljni z izkušnjo, se bodo lahko k istim trgovcem vračali tudi pri prihodnjih nakupih. Trgovci zdaj iščejo najboljše načine za vključitev v ta novi kanal.
Vendar se vsi trgovci ne bodo želeli odpreti zunanjim agentom. Amazon je denimo omejeval dostop agentov podjetja Meta do svojih strani. Ali obstaja nevarnost, da bo spletno nakupovanje postalo skupek zaprtih ekosistemov in bomo potrebovali posebnega agenta za vsako platformo?
Za dokončno oceno je še prezgodaj, saj se trg šele oblikuje. Trgovci imajo svoje strategije, vsaka večja spletna platforma pa ima tudi interes za razvoj lastnih rešitev.
Menim, da ne bomo imeli samo enega agenta. Že danes jih je več, ki tekmujejo za uporabnike. Njihov uspeh bo odvisen od tega, koliko koristi bodo prinesli potrošnikom.
Pri agentu, ki ga razvije trgovec sam, obstaja tudi očitno tveganje: lahko je programiran tako, da povečuje dobiček podjetja, ne pa koristi kupca. Že danes se denimo uporablja UI za dinamično določanje cen, pri katerem se cene spreminjajo glede na povpraševanje. Ali bi lahko agenti tovrstno manipuliranje še okrepili?
Dinamično določanje cen obstaja že vrsto let. To je poslovna strategija trgovcev. Toda če bodo potrošniki z agenti lažje analizirali cene in primerjali ponudbe, bi se lahko spremenil tudi način, kako trg deluje danes.
Če bodo agenti iskali izdelke,
se pogajali in plačevali namesto nas, ali ne obstaja nevarnost, da se bo spletna infrastruktura prilagodila predvsem komunikaciji med stroji,
ne pa ljudem?
Pri elektronskem poslovanju z agenti vidimo tri glavne scenarije. Prvi je podprti nakup: agent pomaga uporabniku, ki je še vedno vključen v postopek. Drugi je avtonomni nakup, pri katerem uporabnik agentu vnaprej prepusti pooblastilo. Lahko mu na primer naroči, naj kupi določene čevlje, ko njihova cena pade pod 100 evrov. Agent jih kupi, ko je pogoj izpolnjen.
Tretji scenarij so plačila med stroji oziroma agenti. To se že dogaja. Če želim s claudom izdelati spletno stran, ga lahko prosim, naj pripravi stran, pri čemer lahko sodeluje z drugimi agenti za pridobivanje slik, nakup spletne domene, prevajanje vsebine ali najem prostora za shranjevanje podatkov.
Za takšne primere smo razvili okvir Agent Pay for Machines. Podjetjem in uporabnikom omogoča, da določijo, kateri agent lahko deluje v njihovem imenu, katera pooblastila ima in koliko denarja lahko porabi. Pri tem želimo zagotoviti preglednost in ohraniti zaupanje. Takšne transakcije bodo postajale vse pogostejše, zlasti v poslovnem okolju.
V Sloveniji imamo sistem Flik za takojšnje prenose denarja med uporabniki različnih bank. Ali bodo manjši in lokalni plačilni sistemi težje dostopali do agentov kot Mastercard?
V plačilni industriji sta pomembna predvsem čas in obseg. Prednost družbe Mastercard je globalna interoperabilnost: kartico lahko uporabljate po vsem svetu, trgovci pa vedo, kako obdelati transakcijo.
V številnih državah so se razvili lokalni plačilni sistemi in druge alternative. Če potrošnikom prinašajo vrednost, so lahko uspešni. Agenti in trgovci bodo presojali, katere možnosti so na voljo in katere so zanje koristne.
Podobno se je dogajalo pri spletnih trgovcih, ki so sprva sprejemali predvsem mednarodne kartice, nato pa so postopoma vključili tudi lokalne načine plačevanja, ker so jih kupci želeli uporabljati. Toda za globalno tehnološko podjetje bi bilo zahtevno, da bi že na začetku integriralo vsak lokalni način plačila na vseh trgih. To je preprosto poslovna realnost.
Vendar je prav v tem težava. Zlasti za male trge. Če se potrošniki vse bolj zanesejo na agente velikih ameriških podjetij in mednarodne plačilne sisteme, lahko lokalne možnosti izgubijo pomen. Ob političnih sporih in sankcijah pa se lahko pokaže tudi odvisnost od ponudnikov iz druge države. To se je že pokazalo z ameriškimi sankcijami sodnikom Mednarodnega kazenskega sodišča. To ima resne posledice.
Odpornost in medsebojna povezljivost sta bistvena za plačilni ekosistem. Naša vloga je zagotoviti zanesljivo globalno omrežje, ki potrošnikom in podjetjem omogoča varno izvajanje transakcij na različnih trgih ter hkrati spodbuja izbiro in inovacije.
