Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Mala črna pocestnica (Tavi Šifrer)
– Pravi trenutek (Gaja Grajan)
– Hostesa (Bojana Dragoš)
– Weorep oprw (Sonja Koranter)
– Pariz (Nataša Bauman)
– Stopinje v snegu (Barbara Kopač)
– Seksologija (Sanja)
– Ljubezen po pomoti (Magdalena)
– Priredna zveza (Krečanova)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Marta Kralj.
***
Veliki pobeg
Ana in Breda sta strmeli v šolsko tablo, kot bi gledali v počasni posnetek konca sveta. »Če slišim še eno besedo o integralih, se bom spontano vžgala,« je zašepetala Ana. Breda je samo pokimala: »Moja zadnja možganska celica je pravkar spakirala kovčke in odšla na dopust. Greva?«
In sta šli. Brez načrta, brez vesti in – kot se je izkazalo kasneje – brez denarja.
Na postaji sta skočili na prvi avtobus, ki je odprl vrata. »Kam gre ta stvar?« je vprašala Breda, ko sta se sesedli na zadnje sedeže. »Piše Vrhnika. Sliši se eksotično. Kot kakšna slovenska Riviera, samo brez morja in z več megle,« je odvrnila Ana.
Ko sta izstopili, ju realnost ni pričakala s koktajli, ampak z rezkim vetrom. »Okej, Vrhnika. Kaj zdaj?« je vprašala Breda in pogledala na uro. »V šoli bi imeli zdaj malico. Tisti suhi sendvič z razmočeno kumarico se mi nenadoma zdi kot Michelinova zvezdica.«
»Preveri finance,« je ukazala Ana. Breda je po kopanju po žepih na plan potegnila zmečkan bankovec. »Imava natanko pet evrov. In dva žvečilna gumija, ki sta se sprijela s kovancem za dva centa.«
Vonj po svežem kruhu ju je kot v risanki privlekel do majhne pekarne. Stopili sta noter, odločeni, da bosta uporabili ves svoj najstniški šarm. »Oprostite, gospod pek,« je začela Ana z najbolj žalostnim obrazom, kar jih je premogla. »Sva žrtvi … sistema. In lakote. Bi se našla kakšna stara žemlja za dve izgubljeni duši?«
Robusten pek z moko na nosu ju je premeril čez očala. »Izgubljeni duši, pravita? Videti sta bolj kot dve, ki bi morali sedeti pri matematiki. No, ker sem dobrega srca, vzemita tole.«
Podal jima je dve topli žemlji. »Ampak zastonj je samo nasmeh, delo pa plača pot.«
Pek jima je namignil in iz kota izvlekel njuno najhujšo moro: metlo in krpo.
»Najprej pospravita skladišče,« je ukazal. Delo se je začelo obetavno, dokler Breda ni poskusila prestaviti odprte vreče moke.
»Ana, pomagaj mi, tole tehta kot celoletno gradivo za zgodovino!« je zastokala Breda.
Ravno ko je Ana prijela za rob, ji je spodrsnilo na razlitem olju. Rezultat? Vreča je počila, moka pa je eksplodirala v zrak kot bela bomba.
»Čestitam,« je rekla Ana, ko je obrisala moko z obrvi. »Izgledava kot dva postarana duha, ki sta ravnokar padla v mešalnik za torto.«
Da bi se oddolžili za belo katastrofo, ju je pek postavil za pult. »Samo prodajajta, nič ne razbijajta,« je zamrmral.
V pekarno je vstopila gospa v elegantnem plašču. »Imate morda polnozrnati kruh brez glutena, kvasa in oreščkov?« je vprašala.
Breda jo je debelo gledala. »Gospa, mi prodajamo kruh, ne pa užitnega papirja. Imava pa tole žemljo, ki je preživela najin padec v moko. Je unikatna.«
Gospa ju je zgroženo pogledala in odvihrala ven.
»Mislim, da naju ne bodo zaposlili v marketingu,« je ugotovila Ana, medtem ko je s krpo neuspešno lovila muho po vitrini in pri tem skoraj prevrnila pladenj s kremšnitami.
Ko sta končno prejeli tistih nekaj evrov za pot domov – pek jima je odštel dva evra za »čiščenje moke z njegovih obrvi« –, sta se odvlekli do postaje. Izgledali sta, kot da bi ravnokar preživeli peščeni vihar v mlinu.
»Ana, ljudje naju gledajo,« je zašepetala Breda in poskušala sesti na avtobus, ne da bi za sabo pustila belo sled kot Janko in Metka.
»Naj gledajo. Reci, da je to nova moda,« je zamrmrala Ana in se s težko glavo naslonila na okno.
Ko sta končno izstopili v Ljubljani, sta ju pričakala mrak in spoznanje, da ju doma čaka še domača naloga.
»Torej,« je rekla Ana, ko sta se ustavili pred blokom. »Se je splačalo? Svoboda, veter v laseh in vrhniška avantura?«
Breda je pogledala svoje pobeljene superge in rdeče dlani, nato pa globoko zavzdihnila. »Veš kaj sem ugotovila? V šoli te nihče ne sili, da prenašaš gajbice s krofi, ko si lačen kot volk. In profesorji … Profesorji so pravzaprav super. Oni samo govorijo. Ti pa lahko gledaš skozi okno in sanjaš. Nihče ti ne porine metle v roke in ne zahteva, da z njo dosežeš pajka v velikosti tvoje pesti.«
»Res je,« je dodala Ana in si iz las izpulila košček posušenega testa. »Jutri imamo prvo uro kemijo. Še nikoli se je nisem tako veselila. Sedela bom v prvi klopi, tiho kot miška, in hvaležno strmela v periodni sistem elementov. Ker v periodnem sistemu ni metle. In ni pekov, ki bi te gledali, kot da si ravnokar uničila njihovo življenjsko delo.«
Breda je pokimala: »Šola je zakon. Vsaj dokler ne pride petek. Ampak do takrat … grem spat. Sanjala bom o kruhu, ampak samo o tistem, ki je že narezan in v vrečki.«
Tiho sta se razšli, vsaka s svojim žuljem in trdnim sklepom: naslednjič, ko bosta hoteli špricati, bosta raje ostali v postelji. Šola je morda naporna, ampak pekarne … Pekarne so za profesionalce.
