Ko zapustimo obljudene poti pod mogočno južno steno Ojstrice, se pred nami odpre skrivnosten in divji svet, ki povezuje globoke alpske doline s planotami. Malce si poglejmo to zanimivo območje. Glavni greben se v vzhodnem ali Kocbekovem grebenu Ojstrice spušča v reliefno vrzel, kjer se precej nižje z njim za hip konča na vrhu Žvižgovca. Čezenj pelje naravni prehod iz Robanovega kota na sončno uravnavo Dleskovške planote (Veže). Če ga gledamo z zahodne strani, imamo občutek, da gre za eno skalno goro s podolgovatim slemenskim vrhom.
Tako je ljudstvo že od nekdaj gledalo na ta kompaktni skalni zid. Zato pri Haudeju in Knezu iz Robanovega kota pravijo temu delu gorstva na kratko Veža. Povsem drug videz kaže z vzhoda. S te strani prepoznamo, da ta del grebena ni nič drugega kot najvišji del roba Dleskovške planote.
Planšarska tradicija
Veža stoji med Robanovim kotom, Savinjo, Podvolovljekom in Lučko Belo. Njen severni rob poteka vzporedno z Robanovim kotom, kamor prepada Križevnik. Proti zahodu pa se greben prek Velike Zelenice (2014 m) spusti na Moličko peč (2028 m), za nekatere je to najvišji vrh Poljskih devic, ki sicer stoji med Veliko Zelenico in Križevnikom. Dleskovška planota je zaradi gostega ruševja in kraškega terena precej težko prehodna. Čeznjo vodijo redke pastirske stezice, v poletni sezoni pa jih precej napravi še živina. Markiranih poti je na tem območju razmeroma malo; tečejo le po pobočjih ali plitvih dolinah, na vrhove pa običajno vodijo neoznačene poti.
Dleskovška planota je zanimiva za raziskovalce, a v trenutku nepazljivosti se lahko hitro izgubijo in zaidejo v težko prehodno ruševje. Planota je zaradi kraškega terena bogata s podzemnimi jamami in brezni. Med bolj znane sodi jamski sistem Molička peč, ki leži pod Velikim vrhom in sodi med globlje jame v Sloveniji. Zaradi prepustnosti kamnine, gre za apnenec, je hidrološka mreža slabo razvita. Stalnih vodnih tokov ni. Voda se zadrži le v jezeru Vodotočnik in v Inkretovem studencu. Na planoti je še nekaj manjših jezer oziroma mlak, ki imajo vodo le ob dežju ali taljenju snega.
Dleskovška planota je tudi zatočišče nekaterih redkih in ogroženih živalskih vrst, kot so planinski orel, divji in veliki petelin ali ruševec, gorski ali snežni jereb oziroma belka, planinska kavka, svizec, gams. Omeniti je treba, da je na planoti več planin: Podvežak, Ravne, Vodotočnik, Vodole, Dolga trata, Zelena trata in Korošica. Večina jih ima dolgo planšarsko tradicijo. Poleti se ponekod še vedno pase govedo, čeprav je planšarstvo precej manj razširjeno kot nekoč.
Korošica je ena največjih visokogorskih planin na planoti. Nekdaj je bila pomembno pašniško območje. Do leta 2017 je planincem nudil Kocbekov dom na Korošici (1808 m) zavetje, žal je tisto leto pogorel. Sedaj pri pogoreli koči stoji manjše zavetišče, kjer pohodniki dobijo pijačo in nekaj hrane, manjše število jih lahko tudi prespi.
Dolga in prijetna pot na vrh
Opisali bomo enega najlepših in najlažjih dostopov na Veliki vrh, to je s planine Podvežak, ki traja 2 uri in 20 minut, če so razmere ugodne, seveda. Štajersko avtocesto zapustimo v Šentrupertu in se peljemo v smeri Logarske doline. V Lučah zavijemo levo za dolino Podvolovljek. Pri oznaki ceste med 11 in 11,5 kilometra gremo desno. V vseh drugih križiščih sledimo oznakam za planino Podvežak, kjer tudi parkiramo. Od tam sledimo markacijam, ki nas v 15 minutah pripeljejo na planino. Od tu nadaljujemo po potki, ki vodi v gozd. Naša pot se večinoma zložno vzpenja, občasno tudi malce spušča, pomembno je, da smo ves čas pozorni na oznake, ki nas vodijo proti Molički planini in kapelici svetega Cirila in Metoda (tudi proti Korošici). Nadaljujemo naravnost po široki in prijetni poti, ki nas po nekaj minutah nadaljnje hoje pripelje na preval Prag (1870 m), kjer je naslednje razpotje.
Nadaljujemo ostro desno v smeri planine Ravne in Velikega vrha (naravnost Molička planina) po poti, ki preči pobočja Velikega vrha proti jugovzhodu. Po nekaj minutah nadaljnje hoje bomo ob poti opazili manjšo leseno tablo z napisom Veliki vrh, ki nas usmeri levo na nekoliko slabše vidno stezico, ki se vzpne skozi pas rušja. Sledi precej strma pot, ob kateri so nam za lažjo orientacijo nekaj časa v pomoč možici. Naprej sledimo slabše vidni stezici, ki iz strmega, deloma skalnatega dela preide v bolj zložna travnata pobočja. Slabše vidna stezica, ki se počasi obrača proti desni, pa nas po nekaj minutah nadaljnje hoje pripelje na Veliki vrh, na katerem opazimo velikega kamnitega možica. Sestopimo po poti vzpona.
