Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Mala črna pocestnica (Tavi Šifrer)
– Pravi trenutek (Gaja Grajan)
– Hostesa (Bojana Dragoš)
– Weorep oprw (Sonja Koranter)
– Pariz (Nataša Bauman)
– Stopinje v snegu (Barbara Kopač)
– Seksologija (Sanja)
– Ljubezen po pomoti (Magdalena)
Tokrat objavljamo zgodbo pod psevdonimom Krečanova.
***
Priredna zveza
»Zakaj si tudi ti danes tu?« so vilice z ukrivljenim zobom ošvrknile svojega partnerja na drugi strani krožnika.
»Ali ne bi smel biti ali kaj? Saj praktično vedno delava skupaj,« so užaloščeno v prostor zarezale noževe besede.
»Danes bomo delale same,« so nekoliko vzvišeno odgovorile vilice.
»Prav, ampak potem se je nedvomno nekdo zmotil in me kot običajno postavil na pogrinjek,« je nož, obrnjen z rezilom stran od krožnika, poklapano pripomnil. »In zakaj imate en zob zvit?«
»Ker_ je_ danes_ nekaj_ posebnega_ na_ jedilniku,« so po polžje povedale vilice.
Na pogrinjku okoli njih se je kar vrstilo različnih orodij in pribora: skodela za odpadke, krožniček za kruh, kozarec, celo kvačka za polže … in seveda nebodigatreba nož. Elegantno so bile postavljene na levo stran krožnika, a dejansko bi zaradi današnje polžje pojedine lahko bile tudi na desni. Na mestu noža. Verjetno je mizo pripravljala najstniška hči, ki polžev najbrž še nikoli ni jedla.
Čeprav vilice niso pripadale razkošni družinski srebrnini, ki so jo člani družine čuvali samo za najpomembnejše dogodke, so se bleščale kot nove, saj so jih malo prej vzeli iz pomivalnega stroja. Pomembne so se počutile. Kot tudi njihovih pet sester. Toda tega, kar se je zgodilo potem, niso pričakovale. Poglavar družine je vsake posebej vzel v roke, položil na kuhinjski pult, jih pritisnil obenj in jim s kleščami počasi, a temeljito zvil zunanji zob.
Vilice so na vrsto prišle zadnje. Spremljale so mukotrpno ukrivljanje svojih sotrpink, sprva moškemu namreč ni šlo tako dobro, pri njej kot zadnji pa je zvijanja postal vešč. Hitro je minilo in ni je preveč bolelo. Bile so iz nesmrtnega nerjavečega jekla, trpežne in v dobri formi. Novi podobi so se hitro privadile, navsezadnje so bile rade v koraku s časom.
Zdaj so obležale na levi strani krožnika in čakale. Razen tega, da se je okoli mize nabralo šest ljudi in se je glasnost v prostoru povišala za nekaj decibelov, se ni zgodilo še prav nič. Ležale so kot vedno zleknjene na hrbtu, rahlo usločene, kot da se ponujajo zadnjim sončnim žarkom.
Nož je sem in tja pogledoval k njim, občudoval njihovo novo frizuro in jim to tudi povedal:
»Všeč mi je ta vaša nova frizura, novi umetelni koder vam prav lepo pristaja.«
»Hvaaala,« so se vilice nejevoljno raznežene odzvale.
»No … tu sem, če me boste potrebovale,« je hitro dodal zvesti pomočnik.
Vilice so še naprej ležale in uživale v trenutku.
Vedno so bili neke vrste »partners in crime«, a tokrat se jim je zdelo, da ga ne potrebujejo. Sredi njihovega neslišnega pogovora se je nenadoma sredi mize znašel pekač s šestimi vdolbinami, v katerih so v svojih razkošnih hiškah domovali sami avtohtoni polži. Od njih je zavelo po pravi tržaški omaki, malo sladke mlete paprike je pričaralo rdečico na njihova lica. Vilice so začutile, da je okoli mize vzdrhtelo od pričakovanj.
Najprej so zagledale roko, ki se vzdiguje iznad krožnika, se steguje proti pekaču in z nekakšnimi zaobljenimi kleščami iz pekača dviguje polževo hiško. Ko je hiška pristala na krožniku, so na sebi začutile veliko potno dlan, ki se jih je oprijela in jih dvignila. Kljub spolzkemu terenu bi rekle, da so dobro sedle v roko.
Kar nenadoma jih je hitri gib roke zavihtel nad krožnik in z zašiljenim kodrom so naslednji trenutek pristale v čvrstem elastičnem polževem mesu. Rahla zakrknjenost ni uničila njegove mehkobe in z lahkoto so ga nabodle in izvlekle. Prav otožno je visel z njihovega roglja, ko sta se približali na široko odprti bledo rožnati odprtini. Za trenutek so na sebi začutile moker dotik ustnic, polž je zdrknil skozi ustno votlino, one pa so se z naslednjim zamahom vrnile na svoje mesto in tam obležale kot mrtve.
Ker se nekaj časa ni zgodilo nič, hrup v prostoru pa je nakazoval velik nemir, so le čakale na naslednje dejanje. A po naslednji zalogaj se niso vrnile. Niso le one obležale kot mrtve, mrtev je obležal tudi jedec, ki mu je polž očitno zdrsel po napačni poti.
Nož je z desne opazoval dogajanje. Vajen vsakodnevnega sekljanja, lupljenja, rezanja ter mazanja paštete in lešnikovega namaza jih je s svojimi besedami takoj cepil: »Oho, tole ste pa zelo prefinjeno izvedle. Kakšen vratolomen podvig.«
Samo izčrpano so ga pogledale. Res so si želele nekaj novega, nov izziv, dogodivščino, želele so sebi in svetu dokazati, da zmorejo. Na koncu pa so bile le utrujene.
»Hitre vilice, hitra smrt,« je nož še podmazal svoje besede.
Vilice so ga le prebodle s pogledom, potem pa so kar tako vsaksebi obležali vsak na svoji strani krožnika. Vilice in nož. Nož in vilice.
Nož, ki je bil vajen preživetja v najbolj nenavadnih okoliščinah, je z leti sicer otopel, a kljub temu ohranjal ostrino svojih besed. Nič žalega ni hotel s tem, konec koncev je bil le orodje za rezanje in vsak dan znova je živel svoje poslanstvo.
Sem – tja – sem – tja – sem – tja.
Vilice pa so ves čas nabadale, dvigovale, prenašale, držale … pogosto kose, ki jih je nož že pripravil.
Gor – dol – gor – dol – gor – dol.
Veliko več opravil so imele (vsaj tako se jim je zdelo). Ko se jim je tokrat pokazala priložnost, da se lotijo zelo prefinjene jedi in se uprejo vsakodnevni rutini, so zgrabile priložnost. In za lepoto in osvoboditev celo malce potrpele.
Dlan, ki se jih je kar naenkrat oprijela, jih je iztrgala iz razmišljanja. Dvignile so se, zarezale skozi zrak v prostoru in se znašle obrnjene na bok v temnem rešetkastem prostoru. Dobro so ga poznale in vedele so, da se jim bo kmalu pridružil tudi nož, čeprav danes ni opravil nobenega umazanega dela.
»Veš, ta vaš zaviti pramen las mi je neznansko všeč,« so poleg sebe vilice zaslišale nožev skrhani glas. »Močne in samostojne ste, cenim to, a vedi, da sem vedno pripravljen delati z vami in vam pomagati.«
Nežno so ga pogledale, neslišno zavzdihnile in že težko čakale, da večerna prha z njih spere vso nesnago tega dne.
