Desetletja po koncu hladne vojne in razpadu Sovjetske zveze obsežna prostranstva ruske arktične obale skrivajo smrtonosno in pozabljeno dediščino. Tam je na stotine zapuščenih jedrskih svetilnikov. Te osamljene navigacijske naprave, ki so bile nekoč ključne za varno plovbo po strateško pomembni Severni morski poti, so zaradi pomanjkanja nadzora, rjavenja in vandalizma postale resna grožnja.
Da bi zagotovila delovanje signalnih stolpov ob več kot 24.000 kilometrov dolgi in negostoljubni obali – kar predstavlja več kot polovico zemeljskega obsega – se je sovjetska vlada zanašala na radioizotopne termoelektrične generatorje. Ti majhni reaktorji so izkoriščali toploto, ki nastaja ob radioaktivnem razpadu, in jo pretvarjali v električno energijo. Tehnologija, ki jo med drugim za napajanje sond voyager v globokem vesolju uporablja tudi ameriška vesoljska agencija Nasa, je omogočala nemoteno delovanje svetilnikov do dveh desetletij brez človeškega posredovanja.
Cenejši stranski produkti
Vendar pa so sovjetski inženirji iz ekonomskih razlogov ubrali drugačno pot kot Združene države Amerike. Medtem ko so ZDA za podobne namene uporabljale dražji plutonij-238, je Sovjetska zveza generatorje polnila s cenejšimi stranskimi produkti jedrskih odpadkov, predvsem s stroncijem-90, pa tudi s cezijem-137 in cerijem-144. Čeprav je posamezni generator proizvedel zgolj okoli 80 vatov električne moči – kar je komaj dovolj za napajanje močnejše žarnice – je njihova radioaktivna vsebina izjemno nevarna in ostaja smrtonosna še desetletja po tem, ko navigacijske luči ugasnejo.
Sistem je deloval, dokler ga je država strogo nadzorovala. Politični in gospodarski zlom ZSSR leta 1991 je to obsežno omrežje pustil brez vzdrževanja, ustreznega varovanja in celo brez natančnih evidenc. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo samo v regijah Murmansk in Arhangelsk na severozahodu Rusije postavljenih okoli 200 tovrstnih naprav, medtem ko je natančno število svetilnikov na skrajnem vzhodu Sibirije še vedno neznano.
Največje grožnje danes ne predstavlja ostra arktična klima, temveč tatovi in nabiralci odpadnih kovin. Brez stražarjev in ključavnic so radioaktivna jedra postala lahka tarča. Pri odstranjevanju dragocenih kovin in svinčenih ščitov so tatovi večkrat prebili zaščitne ovoje ter s tem nezaščiteno okolico in prebivalstvo izpostavili smrtonosnemu sevanju.
Naključne najdbe
Posledice teh dejanj so bile pogosto tragične in so večkrat opozorile na pomanjkljiv nadzor nad jedrskim materialom. Leta 1999 so denimo ukraden generator odkrili v bližini avtobusnega postajališča v mestu Kingisepp blizu estonske meje, kjer je v okolico oddajal visoke ravni sevanja. Še resnejši incident se je zgodil leta 2001 v Gruziji, ko so trije drvarji v gozdu naleteli na nezaščitena radioaktivna jedra in ob njih postavili tabor, prepričani, da gre za navadne tople kovinske zaboje. Zaradi hude sevalne bolezni in opeklin sta dva izmed njih končala na dolgotrajnem bolnišničnem zdravljenju.
Na grožnjo nezavarovanih jedrskih virov na svojih mejah se je prva odzvala mednarodna skupnost, predvsem Norveška. Oslo je že leta 1997 sprožil in financiral program odstranjevanja teh nevarnih naprav. V desetletju je bilo na polotoku Kola uspešno demontiranih okoli 60 generatorjev, ki so jih zamenjali s sodobnimi, okolju prijaznejšimi alternativami, kot so sončne celice in nikelj-kadmijeve baterije. Vendar pa celovita sanacija ruske obale ostaja nedokončana zaradi nepopolnih seznamov in težke dostopnosti terena.
Žalosten opomin na to obdobje predstavlja svetilnik Aniva, ki stoji na skalnatem otoku blizu Sahalina. Objekt, ki so ga v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgradili Japonci, je bil z jedrskim jedrom opremljen šele v devetdesetih letih. Deloval je do leta 2006, ko so nevarno gorivo končno odstranili. Danes od njega ostaja samo še rjaveča in opustošena lupina, ki jo bičajo vetrovi Tihega oceana, nemi spomenik propadlemu infrastrukturnemu eksperimentu.
