Če je Charles Ponzi, naš junak iz prvega dela, dokazal, da so ljudje pripravljeni verjeti v matematično nemogoče donose, se bomo tokrat premaknili natanko sto let v preteklost, v čas, ko so bile ambicije še nekoliko večje. Medtem ko je Ponzi je prodajal papirnato iluzijo v obliki poštnih kuponov, je naš današnji protagonist, Gregor MacGregor, prevarantsko umetnost dvignil na raven, ki do danes ostaja nepresežena. On je prodal celotno državo — ki pa sploh ni obstajala.
Prestavimo se v London v zgodnjih dvajsetih letih 19. stoletja. Zrak v britanski prestolnici je bil po zmagi nad Napoleonom pri Waterlooju poln optimizma. Britanski imperij je bil na vrhuncu svoje moči, industrijska revolucija je ustvarjala nove bogataše, v blagajnah se je nabiral presežek kapitala. Toda tu je nastala težava. Britanske državne obveznice so prinašale izjemno borne obresti. Investitorji so obupano iskali višje donose in oči so uprli čez ocean, v Latinsko Ameriko. Tam so se ena za drugo rojevale nove, neodvisne države, ki so se osvobajale izpod španske krone. Kolumbija, Čile, Peru, vsi so v Londonu iskali posojila, in londonski bankirji so jim ga z veseljem dajali v zameno za visoke obresti in obljube o južnoameriškem zlatu. V Londonu je vladala prava latinskoameriška mrzlica.
Njegova presvetla visokost
V ta svet finančne evforije in naivnega imperialnega entuziazma je oktobra 1822 vstopil moški v bleščeči, z zlatom obrobljeni vojaški uniformi, na prsih pa so se mu lesketala nešteta odlikovanja. Večino si je podelil sam. Predstavil se je kot »Njegova presvetla visokost Gregor I., Cazique (knez) kneževine Poyais«.
Gregor MacGregor se je rodil leta 1786 v Edinburghu na Škotskem, v stari osiromašeni veji slavnega klana MacGregor. Že od mladih nog je bil obseden s statusom, plemstvom in vojaško slavo. Ker pa mu narava ni podelila ne bogastva ne pravega vojaškega genija, si je oboje preprosto izmislil.
Njegova zgodnja kariera je bila mešanica kupljenih vojaških činov in nesramne drznosti. Leta 1811 je odplul v Južno Ameriko, da bi se pridružil Simónu Bolívarju v boju za neodvisnost Venezuele. Tam se je dejansko boril, celo poročil se je z Bolívarjevo sestrično, Josefo Antonio Andreo Aristeguieta, kar mu je dalo lažen občutek južnoameriške aristokracije. Čeprav je imel nekaj manjših vojaških uspehov, so ga njegovi nadrejeni pogosto prezirali zaradi njegove nečimrnosti, hvalisavosti in nagnjenosti k temu, da je ob prvih znakih resne nevarnosti junaško zbežal z bojišča.
Po nizu ne preveč uspešnih pustolovščin se je leta 1820 znašel na Obali komarjev, negostoljubnem in smrtonosnem kosu džungle v današnjem Hondurasu. Tam mu je lokalni plemenski vodja, ki so ga Britanci ljubkovalno oklicali za kralja Jurija Friderika Avgusta I., v zameno za nekaj steklenic ruma in nekaj cenenega nakita podpisal kos papirja. Ta mu je podeljeval pravico do več kot tri milijone hektarjev obalne džungle.
Za večino ljudi bi bil to zgolj ničvreden kos papirja v močvirju, polnem malarije. Za MacGregorja pa je bil to temeljni kamen največje prevare v zgodovini.
Izmišljena država
Ko se je vrnil v London, tega kosa zemlje ni predstavil kot smrdljivo močvirje. Ustvaril je izmišljeno državo Poyais. In pri tem ni varčeval s podrobnostmi. Razumel je nekaj, kar moderni tržniki imenujejo gradnja blagovne znamke. Če želiš, da ljudje verjamejo v tvojo laž, mora biti ta osupljivo podrobna in do potankosti logična.
Ustanovil je uradno poslaništvo in pisarno za priseljevanje v Londonu ter kasneje še v Edinburghu. Toda njegova prava mojstrska poteza je bila knjiga. Pod psevdonimom kapitan Thomas Strangeways je napisal in izdal zajetno, 350-stransko knjigo z naslovom Skica Obale komarjev, vključno s teritorijem Poyaisa.
Ta knjiga je bila vrhunec literarne prevare. V njej je bil Poyais opisan kot raj na zemlji, ki samo čaka na pridne evropske roke. Podnebje? Čarobno milo in popolnoma primerno za Evropejce, brez nevarnosti tropskih bolezni, ki so sicer pestile Karibe. Zemlja? Tako rodovitna, da si v njej posadil karkoli in je obrodilo trikrat na leto, in to skoraj brez obdelave. Voda? Čista, hladna in osvežujoča.
Še več, Strangeways (oziroma MacGregor) je trdil, da so rečne struge tam dobesedno polne zlata. V knjigi je zapisal: »Koščki čistega zlata se pogosto najdejo v rekah in potokih, ki se stekajo z gora, in domačini jih z lahkoto pobirajo po močnem deževju. To je dežela, kjer narava sama ponuja svoje bogastvo brez potrebe po napornem rudarjenju.«
Venar se avtor ni ustavil pri naravnih danostih. Izmislil si je celotno infrastrukturo in družbeno ureditev. Trdil je, da ima glavno mesto, poimenovano St. Joseph, široke tlakovane avenije, operno hišo v treh nadstropjih, veličastno katedralo, britanske banke in parlament. Natančno je opisal uniforme poyaiske vojske (vsak polk je imel svojo barvo in gumbe). Dal je natisniti poyaiski denar, zasnoval je državno zastavo (zeleni križ na belem polju) in grb, prodajal pa je celo plemiške nazive in vojaške čine.
Začel je prodajati še posestva po ceni treh šilingov in treh penijev za akr – kar je bilo dovolj poceni, da je privabilo srednji razred, in dovolj drago, da je delovalo legitimno. Kmalu je zaslužil pravo bogastvo s prodajo zemlje, ki je bila v resnici neprehodna džungla.
Slava, bogastvo, spoštovanje
Njegov absolutni vrhunec predrznosti pa je bil finančni trg. Oktobra 1822 mu je uspelo prepričati ugledno londonsko banko Sir John Perring & Co., da je zanj na londonski borzi izdala državno obveznico za neverjetnih 200.000 funtov (kar bi danes zneslo več deset milijonov evrov). Vlagatelji so obveznice razgrabili. MacGregor je postal slaven, bogat in spoštovan. Londonska smetana je prirejala bankete v njegovo čast. Vsi so se želeli družiti s knezom iz Poyaisa.
MacGregor je bil psiholog prav toliko kot prevarant. Za tarčo svoje prevare ni izbral naključnih ljudi, temveč svoje sonarodnjake – Škote. Zakaj? Škoti so v tistem času še vedno celili rane slavnega in katastrofalnega Darienskega načrta s konca 17. stoletja, ko je Škotska poskušala ustanoviti svojo kolonijo v Panami in pri tem bankrotirala. MacGregor je igral na karto škotskega nacionalnega ponosa in odrešitve. Obljubljal jim je škotsko utopijo v novem svetu, deželo, kjer bodo lahko obdržali svojo kulturo, vodili svoje posle in postali novi aristokrati, daleč od angleške nadoblasti.
Njegova trženjska kampanja v Edinburghu je bila agresivna. Na stotine čevljarjev, zdravnikov, kmetov, uradnikov in obrtnikov je prodalo vse svoje premoženje, hiše in posel, da bi kupili zemljo in ladijske vozovnice za Poyais. MacGregor je osebno intervjuval nekatere kandidate in s teatralno strogostjo zavrnil tiste, ki, kot se je izrazil, »niso bili dovolj moralno trdni za gradnjo nove civilizacije«, s čimer je zgolj povečal občutek ekskluzivnosti.
Septembra 1822 in januarja 1823 sta iz pristanišča Leith pri Edinburghu res izpluli dve ladji. Na krovu je bilo več kot 250 navdušenih kolonistov. Vzdušje je bilo praznično. Imeli so celo svojega uradnega poyaiskega bančnika, poyaiskega čevljarja in poyaiske vojaške častnike (ki so drago plačali za svoje čine). Med plovbo so peli, pili in kovali načrte o operni hiši, ki jih čaka v St. Josephu, in o lahkem življenju veleposestnikov, medtem ko bodo prijazni domorodci zanje nabirali zlato in pobirali pridelke.
Marca 1823 je prva ladja končno dosegla Obalo komarjev in ozemlje v bližini ustja reke Rio Tinto. Kolonisti so se zgrnili na krov, pričakujoč čudovito obalo in bleščečo arhitekturo St. Josepha. Tisto, kar so videli, je bil šok, ki se je hitro spremenil v čisti teror.
Milijarda komarjev
Ni bilo pristanišča. Ni bilo tlakovanih ulic. Ni bilo operne hiše. Ni bilo britanske banke, ni bilo nasadov, ni bilo infrastrukture, ni bilo ničesar, kar bi vsaj spominjalo na človeško civilizacijo. Pred njimi se je razprostirala nepredirna, zelena, vlažna stena tropske džungle, polna nevarnih živali, vročine, vlage in milijard komarjev.
Na obali so srečali samo nekaj lokalnih domorodcev plemena Miskito in par napol divjih ameriških drvarjev, ki o kakršnemkoli knezu MacGregorju ali poyaiski vladi niso imeli pojma. Še huje, domorodci so jim jasno povedali, da ta zemlja pripada njihovemu kralju in da MacGregor ni imel nobene pravice karkoli prodajati.
Kapitan ladje, ki se je zavedal katastrofe, je panično zapustil potnike na obali in odplul s skoraj vsemi zalogami ter orožjem. Kmalu za njim je prispela še druga ladja, kar je pomenilo, da je bilo zdaj na peščeni in blatni obali ujetih več kot dvesto Evropejcev s komaj kakšnimi zalogami in brez zavetja.
Začel se je boj za preživetje v najhujših možnih razmerah. Tropsko deževje jim je uničevalo zasilne šotore iz jader. Bili so popolnoma neopremljeni za takšno življenje. Evropska oblačila so gnila na njihovih telesih. Niso znali loviti, niso znali prepoznati užitnih rastlin. Kmalu sta udarila tista najhujša in najbolj neusmiljena sovražnika, ki so se ju bali kot hudič križa — malarija in rumena mrzlica.
Ljudje so začeli umirati kot muhe. Smrtnost je bila grozljiva. Eden izmed preživelih, Edward Lowe, je kasneje opisal agonijo tistih mesecev: »Bili smo prepuščeni na milost in nemilost naravi, prevarani s strani demona v človeški podobi. Naši otroci so umirali v naših rokah, mi pa nismo imeli moči niti, da bi jim izkopali poštene grobove. Bili smo živi mrtveci na robu sveta.«
Uradni poyaiski bankovci, za katere so kolonisti zamenjali svoje pravo, težko prigarano premoženje, in s katerimi so načrtovali gradnjo imperijev, so imeli na koncu samo eno uporabno vrednost. Uporabljali so jih kot toaletni papir in za kurjenje skromnih ognjev, na katerih so kuhali korenine. Obup je bil popoln.
Rešitev je prišla prepozno za mnoge. Maja 1823 je mimo povsem po naključju priplula ladja Mexican Eagle, ki je bila na poti v Britanski Honduras (današnji Belize). Posadka je bila zgrožena, ko je na obali našla taborišče duhov, sestradanih, napol norih in na smrt bolnih preživelih.
Odpeljali so jih s seboj, kolonialni guverner Edward Codd pa je takoj odredil reševalno operacijo in prepovedal nadaljnje odhode ladij, ki bi morebiti še priplule iz Evrope v ta izmišljeni raj. Kljub oskrbi v Belizeju je od 250 ljudi, ki so se odpravili na potovanje, več kot 180 umrlo. Zgolj peščica zlomljenih duš se je vrnila v Veliko Britanijo kasneje tistega leta.
Tu bi človek pričakoval, da se bo zgodba končala s spektakularnim sojenjem in MacGregorjem na vislicah. Toda zgodovina prevar pozna nenavaden psihološki pojav, ki so ga moderni psihologi kasneje poimenovali kognitivna disonanca, stanje, ko se ljudje krčevito oklepajo svojih zmot, ker bi bilo priznanje, da so bili naivno prevarani, zanje preveč uničujoč.
Ko so se prvi obubožani preživeli vrnili v London in so časopisi začeli objavljati šokantne zgodbe o prevari, se je zgodilo nekaj nepredstavljivega. Več kot petdeset preživelih kolonistov je podpisalo in objavilo uradno deklaracijo, v kateri so branili MacGregorja.
Pot v Pariz
V njej so zapisali, da ni bil prevarant, temveč da so bili za tragedijo krivi vodje odprave in kapitani ladij, ki niso izpolnili kneževih navodil. Trdili so, da je bila zemlja dejansko čudovita, a da jih je presenetila nesrečna kombinacija vremena in slabe logistike. Bilo je preveč boleče priznati.
Toda MacGregor se na to lojalnost ni zanašal. Medtem ko se je v Londonu pripravljal javni škandal, je on spakiral kovčke, preostanek denarja in pobegnil. In kam gre človek, ki je pravkar izpeljal eno največjih prevar v zgodovini, ki je povzročila smrt skoraj dvesto ljudi? Ali se skrije v kakšno odročno vas in živi v ilegali? Seveda ne. Gregor MacGregor je pobegnil v Pariz in znova poskušal izvesti popolnoma enako prevaro.
Leta 1825 se je v Franciji predstavil tamkajšnji eliti in začel prodajati posestva ter delnice fiktivnega podjetja Compagnie de la Nouvelle Neustrie, ki naj bi znova koloniziralo neobstoječi Poyais. Francozi, čeprav nekoliko bolj cinični od Britancev, so vseeno začeli kupovati njegovo iluzijo. MacGregor pa je znova tiskal lažni denar in novačil koloniste.
Vendar pa francoska birokracija ni bila tako popustljiva kot britanska. Ko je začel izdajati preveliko število potnih listov za državo, o kateri francosko zunanje ministrstvo ni imelo nobenega uradnega zapisa, so oblasti postale sumničave. Oblikovali so posebno komisijo in hitro odkrili, da ladja, ki naj bi odplula z novimi francoskimi kolonisti, sploh ne obstaja.
MacGregor je bil aretiran v Parizu. Na sojenju leta 1826 se je poskušal izgovoriti in krivdo zvaliti na svoje sodelavce, in čeprav je nekaj časa preživel v francoskem zaporu, mu zaradi spretnih odvetnikov in pomanjkanja mednarodnega sodelovanja niso mogli dokazati celotne razsežnosti prevare v Londonu. Bil je celo oproščen glavnih obtožb.
Kolonisti in investitorji seveda niso bili neumni. Bili so zaslepljeni s svojimi lastnimi ambicijami. Želeli so verjeti v pravljico, ker je bil resnični svet – z nizkimi obrestnimi merami, težaškim delom, razredno neenakostjo in slabim vremenom – preprosto preveč dolgočasen in naporen. MacGregor pa je to prepoznal.
Po vrnitvi v Veliko Britanijo je sicer ugotovil, da je njegovo ime tam vendarle postalo preveč zloglasno za nove prevare. Nekaj let je živel v anonimnosti, se celo poskušal vrniti k svoji ženi in družini, ki jo je bil povsem zanemaril, in leta 1838 ugotovil, da nima več niti centa. Oči je znova uprl v Južno Ameriko, k edinim ljudem, ki jim ni bil dolžan denarja.
Preselil se je v Venezuelo. Tamkajšnja vlada in prebivalstvo, obremenjeni s svojimi lastnimi političnimi pretresi, so večinoma pozabili (ali pa sploh nikoli slišali) za njegovo katastrofo v Poyaisu. Spominjali so se ga zgolj kot generala iz vojne za neodvisnost, čeprav precej neučinkovitega. Uspelo mu je vlado prepričati, da mu izplačajo vojaško pokojnino, in celo podelili so mu državljanstvo kot znak hvaležnosti za njegove davne borbe pod Bolívarjem.
Človek, ki je v smrt poslal stotine rojakov in uničil tisoče življenj s prodajo iluzije, je umrl naravne smrti v svoji postelji v Caracasu decembra 1845.
Venezuela mu je priredila državniški pogreb in ga pokopala v katedrali z vsem pompom, ki pritiče vojnemu heroju. Njegov grob krasi spoštljiv epitaf.
