Zakaj študirati jezike v dobi umetne inteligence? Kaj bodo še delali jezikoslovci? Zakaj bi plačevali jezikovne tečaje, ko pa se lahko jezika učimo brezplačno doma na kavču prek aplikacije na pametnem telefonu? Nobenih učbenikov, nobenih zapiskov, pa še sram nas ni, ko kakšno besedo napačno izgovorimo!
Ni tako enostavno in umetna inteligenca vseeno ni tako čudežna, da bi kar čez noč nadomestila učitelje jezikov, jezikoslovce in klasične jezikovne tečaje. Orodja umetne inteligence lahko prevedejo besede, ne morejo pa prevesti kulturnih odtenkov, skritega pomena, konteksta, čustev ali humorja, ki se skriva za zapisanimi besedami. Na pomembnem strokovnem srečanju v tujini se bomo počutili veliko bolj suvereni, če bomo tuji jezik resnično obvladali, ne pa poznali le nekaj vsakdanjih fraz s spletne aplikacije. Težko se bomo pogajali, če bomo prevajali z umetno inteligenco …
Jezikoslovce bomo še potrebovali
»Umetna inteligenca je zelo dobra pri iskanju oblik in prepoznavanju vzorcev v velikih besedilnih korpusih, vendar sama seveda ne nastaja iz ničesar,« o tem pove izredni profesor dr. Luka Repanšek, jezikoslovec in predstavnik oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje na ljubljanski filozofski fakulteti. Nadaljuje, da umetna inteligenca za sintezo podatkov potrebuje dostop do kakovostnih korpusov, slovarjev, terminoloških zbirk in podobno, ki pa jih sama ne more ustvariti. »Prav tako ni sposobna sama identificirati raziskovalnega problema in zastaviti raziskovalnega vprašanja, niti ni sposobna strokovno presoditi, kaj pridobljeni podatki pravzaprav pomenijo – za vse to je še vedno potreben človek.« Opozarja, da je to še toliko bolj v ospredju pri rokovanju s podatki tako imenovanih deprivilegiranih jezikov, pri katerih je bazen dostopnih informacij neprimerno bolj plitev kot pri bolj razširjenih, ali pa celo končen, kot velja za stare in izumrle jezike. Prav tako je umetna inteligenca nezadostna povsod, kjer je treba jezik oziroma jezikovne pojave razlagati v koordinatnem sistemu zgodovinskega, družbenega in kulturnega konteksta, kar pa seveda zaobjema samo bistvo jezikoslovnega dela. Po vsem tem sklene, da bodo jezikoslovci zato ostali neizogibno potrebni kot tisti, ki se o jezikovnih pojavih v prvi vrsti sploh sprašujejo ter jih nato opisujejo in uspešno pojasnjujejo.
Priznava pa, da umetna inteligenca spreminja delo jezikoslovcev. »Predvsem ga pospešuje, saj je naloge, za katere je bilo nekoč potrebnih več ur ali celo mesecev dela, kot so analiza oziroma pregled korpusov in velikih besedilnih zbirk, iskanje zgledov in podobno, mogoče opraviti bistveno hitreje, na enak način kot denimo pri pregledovanju nepreštevnega števila galaksij in kozmoloških pojavov. Kot v matematiki ali kemiji je uporabna tudi za reševanje problemov, kjer je udeleženo velikansko število kombinatoričnih možnosti, na primer pri dešifriranju še nerazvozlanih pisav. In seveda pri hitrem priklicu že dostopnih podatkov ali raziskav o obravnavanem jezikoslovnem problemu. To pomeni, da je strokovnjaku skoraj v celoti prihranjena rutinska obdelava podatkov, ki je predstopnja znanstvene analize in interpretacije.«
Prednosti znanja jezikov
O prednostih tistih, ki bodo tudi v dobi umetne inteligence in hitrih prevodov obvladali tuje jezike, ne dvomi. »V prvi vrsti bodo v prednosti zaradi neposrednosti in samostojnosti. Kdor jezik zares zna, namreč ni odvisen od posrednika in lahko sam presoja vse pomenske nianse, ki jih strojni prevod neizogibno splošči. Umetna inteligenca že perfektno opravi prevod nekompleksnih, vsakdanjih besedil in je tu človeku olajšala in pohitrila delo, a se je s tem hkrati povečala prednost vseh, ki posamezni jezik resnično obvladajo do potankosti. Stilistično vrhunsko prevajanje leposlovnih in filološko zahtevnih besedil na primer zahteva tudi ustvarjalnost, ki pa je umetna inteligenca ni sposobna. Kot torej umetna inteligenca ni in ne bo sposobna napisati božansko navdihnjene glasbe, saj lahko zgolj posnema že vzpostavljene vzorce, ne bo nikdar sposobna vrhunskega literarnega prevoda – kdor je kdaj prevajal leposlovje, namreč dobro ve, da ima literarno prevajanje skoraj vse elemente literarnega ustvarjanja, seveda z izjemo izvorne ideje,« zaključi sogovornik.
Kaj pa učenje jezikov?
V zadnjih letih so za učenje jezikov postale popularne aplikacije, kot je duolingo, ki ga uporablja več kot 300 milijonov ljudi po vsem svetu. Druga zelo podobna tovrstna aplikacija je babbel. Pa lahko takšne aplikacije nadomestijo klasične jezikovne tečaje?
Jezikoslovci jim pripisujejo nekaj prednosti, saj uporabnik z njimi vadi tako branje, poslušanje, pisanje kot govorjenje. Z njimi se bomo naučili vsakdanjih fraz, vadili izgovorjavo in večkrat ponovili tisto, kar nam ne gre najbolje. Obstajajo pa seveda tudi pomanjkljivosti. Z znanjem jezika iz duolinga zagotovo ne bomo postali teoretiki in poznavalci slovničnih pravil jezika. Prav tako z njim ni mogoče osvojiti strokovnega jezika, ki ga potrebujemo v svojem poklicu. Strokovnjaki so si glede tega, ali je učenje jezikov prek spletnih aplikacij učinkovito, precej enotni. Menijo, da je to lahko dobrodošla dopolnitev klasičnim tečajem oziroma odlična vaja za ohranjanje znanja za tiste, ki že imajo nekaj predznanja. In da so jezikovne aplikacije lahko dober začetek. Za poznavanje slovnice, boljšo izgovorjavo in suverenost v poglobljenih pogovorih pa bi morala biti po njihovem mnenju še vedno prva izbira klasični jezikovni tečaj in predvsem veliko prakse.
Te teme se je v svoji raziskavi lotila tudi dr. Beatriz González-Fernández, predavateljica uporabnega jezikoslovja na Univerzi v Sheffieldu. Raziskovala je učinkovitost učenja jezikov prek aplikacij (na primeru duolinga) v primerjavi s tradicionalnim poukom v razredu. V študiji je sodelovalo 337 odraslih špansko govorečih udeležencev, ki so se učili angleščine – 221 prek aplikacije in 116 v razredu. Ugotovitve so pokazale, da je duolingo v nekaterih vidikih presegel klasični pouk, poleg tega so bili uporabniki aplikacije bolj motivirani in so motivacijo ohranjali skozi celotno obdobje raziskave. Klasični pouk pa se je izkazal za boljšega pri razvoju slušnega razumevanja. Njena osrednja teza je, da aplikacij ne bi smeli obravnavati kot tekmecev tradicionalnemu poučevanju, temveč kot dragoceno dopolnilo.
Podobno je v svoji raziskavi ugotovil tudi Shawn Loewen, profesor tujih jezikov na državni univerzi v Michiganu. Spremljal je devet udeležencev, ki so se z duolingom učili turščine, nato pa opravili državni izpit iz znanja tujega jezika. »Dobro je bilo to, da smo se vsi naučili več, kot smo znali na začetku,« je povedal Loewen. »Na začetku nihče ni znal niti besede turško. Na koncu je vsak nekaj znal. Toda nihče ni bil sposoben jezika uporabljati v živi komunikaciji,« je zaključil.
