Z gradbeništvom se bo po novem ukvarjalo posebno akcijsko telo, vladna stran bo celo preučila možnost, da bi vzpostavila direktorat za gradbeništvo. Govorili so tudi o povezovanju gradbenih podjetij v konzorcije, tudi podjetij iz gradbenega inženiringa, projektantov. Sodelovanje je sicer stvar dogovora podjetij, ki se doma srečujejo s pomanjkanjem projektov, podjetja padajo v insolvenčne postopke, s čimer se izgubljajo projekti, pojasnjuje Renar. Razpravljali so tudi o državnih garancijah, s katerimi bi gradbeniki sploh lahko kandidirali za projekte. A mnenja znotraj vlade so menda deljena, zadržani so tudi bančniki. Sestankov na temo gradbeništva še ni konec, na rezultate pa bo očitno treba še počakati.
Kaj se z reševanjem gradbeništva sploh rešuje
V dveh letih in pol, kar je nastopila resna kriza, so bankrotirali štirje od šestih gradbenih velikanov in še kopica drugih, ki so še leta 2008 ustvarili slabo milijardo evrov čistih prihodkov od prodaje in zaposlovali več kot tri tisoč ljudi (s hčerami vred še enkrat toliko). Za seboj so pustili na stotine milijonov evrov dolgov in bistveno manj premoženja, tako da bodo visok davek plačali zlasti podizvajalci in dobavitelji.
O resnosti krize, v katero je zapadla gradbena panoga, ki je še med leti 2005 in 2008 cvetela, priča podatek, da se je vrednost opravljenih del konec lanskega leta še znižala in bila za skoraj polovico nižja v primerjavi z obdobjem pred krizo. Medtem je imel kar vsak četrti gradbinec lani blokiran račun, kar priča o hudem pomanjkanju likvidnostnih sredstev.
Vseeno se kriza v slovensko gradbeništvo ni prikradla čez noč, temveč so podjetja na črne oblake opozarjala že od decembra 2008 dalje, ko so zaradi finančne krize skoraj presahnili viri financiranja. Za nameček vladnih ukrepov ni bilo na vidiku, povsem pa je zamrl tudi trg nepremičnin.
Krizo pričakali podhranjeni
Da so se velikim gradbenim podjetjem obetali negotovi časi, za večino njih boj za preživetje, potrjuje podatek, da je imelo le deset največjih gradbincev, ki so do danes končali v stečaju ali pa iščejo rešitev s prisilno poravnavo, zgolj majhen delež premoženja (slaba milijarda evrov) "podprt" s kapitalom. Nasprotno, dobaviteljem in zlasti bankam so dolgovali kar 850 milijonov evrov. Da bi bila mera popolna, so imeli ob tem dolgoročnih virov financiranja za zgolj nekaj deset milijonov evrov. Naj ob tem še dodamo včerajšnje pojasnilo predsednika Združenja izvajalcev zaključnih del v gradbeništvu Slovenije pri GZS Mirka Požarja, ki je pojasnil, da so podizvajalci v veliki stiski, saj so obremenjeni z okoli 600 do 700 milijoni evrov dolga v insolvenčnih postopkih.
Če odmislimo, da so gradbena podjetja velike projekte, začete pred krizo, v svojih bilancah vrednotile krepko previsoko, se je grozljiv scenarij obetal že zaradi dejstva, da bi moralo le omenjenih deset v letu 2009 vrniti čez 700 milijonov evrov.
Šele marca 2010 propad prvega večjega gradbinca
Vseeno leto 2009 (še) ni prineslo propadov kakega velikega gradbinca, ampak je minilo v luči odpuščanj. Število zaposlenih se je namreč znižalo za več kot 6000, kot prvi pa so morali oditi tuji delavci. Medtem je vedno več vlagateljev ob zmanjšani posojilni aktivnosti bank svoje projekte financiralo z neplačevanjem obveznosti do drugih gradbincev ter podizvajalcev in dobaviteljev.
Ko je konec marca lani gospodarstvo opozarjalo državo, naj zaradi nadaljnjega padanja gradbene aktivnosti končno nekaj stori, saj bodo drugače sledili stečaji in prisilne poravnave, pa je odjeknilo. Celjski Gradis Lidije Žagar, ki je na svojem vrhuncu (v letih 2007 in 2008) zaposloval blizu 280 ljudi in ustvarjal okrog 50 milijonov evrov prihodkov, je razglasil stečaj. Podjetje, ustanovljeno leta 1945, je svojo poslovno pot zaradi krize, pa tudi drugih razlogov, sklenilo z več kot 68 milijoni evrov dolgov in premoženjem, vrednim kvečjemu 14 milijonov evrov.
Vegrad, SCT in MTB: pol milijarde dolgov in na tisoče ljudi brez dela
Če se je za tem neprestano ugibalo, kdaj bo na vrsti naslednji gradbinec, pa je šele jeseni oziroma oktobra lani prišel konec za Vegrad Hilde Tovšak in MTB. Če so upniki slednjega izglasovali prisilno poravnavo, po kateri bo odpisanih nekaj več kot deset milijonov evrov obveznosti, pa je velenjsko podjetje za seboj pustilo okoli 240 milijonov evrov obveznosti in nekaj deset milijonov evrov premoženja.
Z novim letom se razmere v gradbeništvu niso spremenile na bolje, po dolgotrajni agoniji pa sta bankrot razglasila CPM in tudi največji med velikimi, SCT Ivana Zidarja. Če slednji še poskuša svoje poslovanje sanirati prek prisilne poravnave - upnikom bi odpisal 60 odstotkov od skoraj 200 milijonov evrov navadnih terjatev -, pa so na takšno rešitev v CPM že pozabili. Po dostopnih podatkih ima mariborski gradbinec čez 130 milijonov evrov dolgov, stečajna masa pa bi lahko dosegla le dobrih 64 milijonov evrov.
Propadom gradbenih podjetij pa še ni videti konca. Tako sta pred dnevi stečaj razglasila Gradbeno podjetje Grosuplje (GPG) in Gradis Ptuj, medtem ko bi se Ingrad Gramat reševal s prisilno poravnavo.
tomaz.modic@dnevnik.si
katja.svensek@dnevnik.si
