Zapuščina te vlade bodo parcialni, stihijski ukrepi, katerih posledice bo treba reševati še leta. Ko krpa eno luknjo, naredi tri nove, in gospodarstvo bi se moralo najbolj bati prav vladnih ukrepov, s katerimi mu vlada želi pomagati. Vlada že ves čas krize rešuje banke, ki jih tudi z milijardami evrov ni uspela prisiliti v servisiranje gospodarstva. Rešuje jih z jamstvi, depoziti in dokapitalizacijami. Račun državnega zadolževanja bo plačevalo gospodarstvo in plačevali ga bodo davkoplačevalci. Po drugi strani bi reševala gradbince, ki so banke spravili na kolena. Da ne bo pomote, na kolena so jih spravili s soglasjem bank samih. Ko so te pričakovale svoj del pogače prenapihnjenega gradbenega sektorja, na kar je opozarjala vrsta strokovnjakov, so bili vsi prijatelji, enako kot to velja za menedžerske prevzeme. Kot je povedal Bine Kordež – kot predsednik uprave enega največjih podjetij v državi je seveda osebno poznal vse bančnike. Le da ti niso financirali Merkurja, ampak Kordeža. Enako velja za Ivana Zidarja in druge stanovske kolege.

Gradbeniki skupaj z bančniki pri predsedniku vlade vsake toliko sedejo za mizo. Le kaj so ugotavljali včeraj? Da gradbeništvo propada, da banke ne podpirajo prezadolženega gradbenega sektorja, da kreditni krč ni popustil, da odpuščanj še ni konec? Lanski sneg!

Parcialni ukrep je reševanje obrtnikov in podjetnikov, ki so se prvin boja proti vladi očitno učili pri sindikatih. Rezultat je med drugim uzakonitev plačilnega roka, prisila v obvezni pobot, ki bo tistim nekaj tujim partnerjem privabil nasmeh na obraz, preden bodo obrnili hrbet in poiskali partnerja iz neke normalne države, ki je že slišala za svobodno podjetništvo. Kaj naj bi sploh prinesli vsi vladni ukrepi za preprečevanje plačilne nediscipline, če vlada državnega Darsa ne more prepričati v poplačilo opeharjenih podizvajalcev? Ti se menda za sodelovanje pri nekoč tako zelo zaželenih projektih, financiranih z javnimi sredstvi, ne odločajo več. Pomurska avtocesta in Stožice sta bila očitno »dobra šola«.

Vlada ima ob tem, ko morebiti govori tudi o manj parcialnih ukrepih, polna usta potreb po povečanju konkurenčnosti gospodarstva, povečanju dodane vrednosti, tehnološkem napredku, bolj izobraženi delovni sili. Pa minister za razvoj s svojo idejo socialne kapice, ki naj bi razbremenila bolje izobražene in bolje plačane, ne pride niti na dnevni red vladne seje, ko ga minister za zdravje že povozi z idejo o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in prenosu premij v obremenitev plač. In ja, bolje plačani bi plačali več.

O odnosu do delavcev, tistih manj plačanih, tistih, ki smo jih v času rasti vabili in sprejemali odprtih rok, nas je že sram govoriti. A kakšen minister za delo bi dovolil, da glavni inšpektor za delo preživi kočevsko Prenovo, velenjski Vegrad, SCT in deložacije, vsakodnevno poročanje o tujih delavcih, ki »v mali Švici« živijo v človeka nevrednih razmerah?

Česar koli se vlada loti, imamo vse razloge, da nas je strah posledic njenih ukrepov. Na rezultate ukrepov vlade za premagovanje posledic krize še čakamo, in ko se 113.948 iskalcev zaposlitve poteguje za 1726 prostih delovnih mest, je skrb za prihodnost države upravičena, pa naj gre za skrb brezposelnega, gospodarstvenika, zaposlenega v javni upravi ali člana vladne ekipe. Ta sicer že ves čas mandata veliko več časa in besed porabi za napovedovanje ukrepov kot za pojasnjevanje posledic, ki so jih ti ukrepi prinesli, in ciljev, ki so jih dosegli.