Celoten semenski arhiv Slovenije sestavljajo še vzorci genskih virov kmetijskih rastlin na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu ter na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. Skupaj zbirka šteje več kot šest tisoč vzorcev. Na kmetijskem inštitutu hranijo več kot tri tisoč vzorcev. Največ je fižolov, preko tisoč, izmed raritet pa hranijo trideset let staro slovensko sorto pšenice marinka, medtem ko so sledi za beltinškimi pšenicami iskali povsod, vključno v genskih bankah bivše Jugoslavije v Srbiji, a zaenkrat kaže, da je sorta izgubljena. Kot pravi dr. Meglič, imajo tudi vzorce semena originalne ljubljanske ledenke.
Kako se je ledenka spreminjala?
Ljubljanska ledenka je slovenska avtohtona sorta, ki izvira iz Ljubljane in njene okolice. V 19. stoletju se je razširila tudi v Gradec, na Dunaj in v Prago. Je glavnata solata, za katero je bil po prvotnih opisih značilen rdečkast listni rob, ki pa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pri potrošnikih v Sloveniji ni bil več zaželen, zato je šla selekcija v smeri odbire rastlin z zelenim robom in ljubljanska ledenka taka, kot so jo donedavna tržili, rdečega roba ni več imela. S pregledom genskih virov v slovenski rastlinski banki in pridobitvijo starih genskih virov ljubljanske ledenke iz genskih bank drugod po svetu (Češka, Nizozemska, Nemčija, ZDA) nam je na podlagi večletnih poskusov uspelo najti staro ljubljansko ledenko z rdečim robom. Originalno je bila to solata z ne povsem nekompaktno glavo, torej ne ameriški tip ledenke, ki je videti kot žoga, to pa zaradi skladiščenja.
Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da je originalna ledenka bolj glavata od današnjih sort, je v resnici izhodiščna inačica te sorte manj glavata?
Da, originalna ledenka ni izrazito glavata. Poleg tega je imela rdečkast rob. Okus in dojemanje lepega sta se s časom spreminjala, zato se je šlo v zelene glave, in tako je prišlo do solate brez rdečega roba. Vzorce originalne ledenke smo iskali povsod po svetu in jih našli v holandski, češki in nemški genski banki.
Imate občutek, da bi originalna ledenka znala biti spet aktualna?
Da. Ljudje so spet začeli pridobivati odnos do starih avtohtonih sort in populacij. To, kar se pridela doma na vrtu, je spet dobilo pomen. Gre pa seveda za omejeno pridelavo. Sedaj smo na tem, da razmnožimo zadostno količino semena, da bi jo dali nazaj na trg oziroma da bi si jo ljudje lahko kupili.
Je mogoče pričakovati, da lahko projekti, kot sta Urbane brazde in Štafeta semen, tudi vas presenetijo s kakšno novo najdbo?
Seveda, zato že sodelujemo z nekaterimi strokovnjaki iz obeh organizacij. Sami pač ne moremo pokriti vsega. Včasih tudi tako pridemo do novega vzorca.
Katero je najstarejše seme, ki ga hrani vaša banka?
Naredili smo študijo podobnosti starih sort populacij fižola z obstoječimi sortami in domačimi populacijami, zbranimi po Sloveniji v petdesetih letih prejšnjega stoletja ter v zadnjem desetletju. Pri primerjavi z vzorci iz časov nadvojvode Janeza, najdenimi na dvorcu Stainz v Avstriji, starimi okoli dvesto let, smo ugotovili relativno veliko podobnost z vzorci domačih populacij. Genska raznolikost se je spreminjala manj, kot smo pričakovali.
Pojasnite, prosim, še mit o kifeljčarju. Če vprašaš na ljubljanski tržnici, ti prodajalke in prodajalci rečejo, da ga pridelujejo samo v okolici Ljubljane. Kako je s tem?
"Kifeljčar" je zgodnja slovenska sorta kresnik, vzgojena leta 1989 na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Ime kifeljčar se je udomačilo zaradi značilne oblike gomoljev. Najprej se je razširil na kmetijah v okolici Komende. Pri potrošnikih je priljubljena delikatesa kot pečen mlad krompir. Za pridelovanje ni zahtevna sorta in raste na vseh tipih tal. Pridelovalci zgodnjega krompirja z ljubljanske tržnice ga pridelujejo tudi v rastlinjakih in z njim pridejo na tržnico že v sredini aprila.
