"Ničesar več ne semenimo sami. S tem smo nehali leta 1995. Prej smo imeli domače kašeljsko zelje, potem so prišli hibridi, ki so dajali večjo donosnost po hektarju, pa tudi bolj odporni so bili. Poleg tega so vsi iskali novitete. No, sedaj se časi spet obračajo. Po informacijah s televizije in iz časopisov pa tudi pri strankah zaznavam, da je povpraševanje po starih sortah vedno večje. Malce smo ga 'posrali' Slovenčki, to je treba priznati," razmišlja gospa Majda Snoj, ena od rednih branjevk na ljubljanski tržnici, ki je bržkone najbolj kulten zelenjadarski plac v državi. Konec koncev tudi temu primerno dražji.

Slovenski prestop v osamosvojeni kapitalizem je med drugim obeležila tudi osvežena ponudba vrtnin in sadja. Prelepo okrogli paradižniki, enakomerno raščeni melancani in paprike, rukola, brez katere svojčas nisi mogel dobiti niti sladoleda, solate, nepiškava pravljično okrogla barvasta jabolka, nektarine z okusom po ne veš čem, kakopak jagode v vseh letnih časih in še kaj bi se dalo našteti. Preprosto povedano: vrtnine in sadje so pridobili na videzu. In spremenili okus. Nemalokrat so okus zgolj izgubili. Vzporedno s tem procesom oziroma estetskim diktatom so na sceno vdrla tudi nova semena. Praviloma hibridna semena, ki so pridelovalcem zagotavljala večji donos, obenem pa so se zaradi njih začela izgubljati stara semena oziroma stare sorte.

A časi so prišli naokrog in tako kot na mnogih drugih področjih, kjer se akterji v teh kriznih časih sprašujejo o konceptih, ki bi ponudili pot naprej, se ponovno aktualizira tudi potreba po avtohtonih semenih oziroma rastlinskih sortah.

Preberite še pogovor z dr. Vladimirjem Megličem, koordinatorjem programa Slovenska rastlinska genetska banka: Kar vzgajamo na vrtu, je spet dobilo pomen

Štafeta semen, ki se dogaja v teh dneh, živelj širom države nagovarja k temu, da si med seboj izmenjuje in sadi semena slovenskih ekoloških sort, kot so paradižnik jani ali volovsko srce, čebula belokranjka, redkvica sora, repa kranjska okrogla, zelje emona, motovilec ljubljanski, solata posavka, nizek fižol prepeličar ali maja. Akcijo organizira organizacija Ekoci, med drugim pa lahko na njihovi strani preberemo tudi naslednjega značaja vzpodbudnico, ki se sklicuje na marsikateremu znanstvenemu poznavalcu zgodovine manj jasne čase: "Naši predniki Veneti so pustili pomembno sporočilo: Slovenka - Slovenec, kjerkoli si, tu je tvoj temelj, osnova, od tu je tvoje seme, izvor, bistvo; tu je tvoje središče, od tu je tvoja energija, potenca; tu je neizčrpen vrelec tvojega bistva." Nacionalni moment je torej težko spregledati. Nenazadnje gre za akcijo, ki se nanaša neposredno na grudo oziroma neposredno na semena.

Vzporedno s Štafeto semen se v sklopu Evropske prestolnice kulture v Mariboru dogaja podoben projekt, ustanavljanje semenske knjižnice. V kleti stare zgradbe v središču mesta jo sestavljata marljivi agronominji Tina Ternjak in Mateja Koler, glavni gibalki projekta Urbane brazde. Na mizi se kopičijo stekleni lončki, v katerih so semena, ki so jih prispevali ljudje iz različnih krajev. Zbirka oziroma semenski arhiv sicer čaka selitev v bolj urejen prostor, čeravno v klimatskem smislu tudi klet, v kateri bivajo zametki nove semenske avtonomnosti, ustreza.

Princip izposoje in vračanja

"Avtohtona semena smo začeli zbirati lani, postopek pa zahteva čas, predvsem zato, da se ljudje najprej seznanijo z idejo, pa tudi, da pri ljudeh pridobiš zaupanje," pravi Tina Ternjak. Uradno je trenutno zbranih 22 različnih rastlinskih vrst in 60 različnih sort, pri čemer 30 novih sort še ni sortiranih. Gre za avtohtone ali celo superavtohtone sorte, ki so jih donirali gospe in gospodje z domala vseh koncev države. Nemalokrat so to specifični primerki, ki so se zadnjih trideset ali celo več let kot sorta razvijali na kakem malem zasebnem vrtičku. "Nikoli ne gre zgolj za pridobivanje semen. Treba je zbrati tudi dodatne informacije o njih. V našo vednost je dobro ugotoviti, od kod seme pride, zato smo naredili rastlinske potne liste. V potnem listu so informacije o posamezni rastlinski sorti. Nekateri potni listi so bolj izpolnjeni, drugi manj, načeloma pa vsebujejo podatke: vrsta, rod, številka vzorca, donator, število semen, kako so pridelana, kako dolgo se sorta prideluje, kakšne so posebnosti oziroma morfološke lastnosti, po možnosti še kak nasvet ali opomba glede občutljivosti za škodljivce," razloži pristop do doniranih semen Tina Ternjak in pokaže 35 let staro dolenjsko sorto fižola, ki je dobila ime drap fižol. Ternjakova je tudi sicer privrženka fižola. Najljubši ji je laški. To je tisti z velikimi, blago sploščenimi zrni.

Semenska knjižnica deluje po principu izposoje in vračanja. Za sorto zainteresirana oseba si na primer sposodi sto semen, obenem pa se zaveže, da jih bo vrnila enako število ali več. Agronominji sta z odzivom zelo zadovoljni. Tudi presenečeni. Od začetka aprila so pridobili okoli dvajset članov semenske knjižnice, torej ljudi, ki so si seme sposodili.

Semenska knjižnica je v tujini stara stvar. V ZDA že 35 let obstaja Seed Savers Exchange. Resda imamo tudi v Sloveniji semensko banko, ki deluje pod okriljem kmetijskega inštituta, vendar pa njihova semena niso namenjena izposoji. Semenska knjižnica pa omogoča ravno to. Izposojo in dostop do semen. Zaenkrat je na voljo največ semen fižolov, ki jih je tudi najlažje semeniti. Bistveno lažje kot česen ali čebulo, ki se sadita v obliki čebuljčkov, za pridobitev katerih sta potrebni dve leti. In prav po ptujski rdeči čebuli je v teh dneh največje povpraševanje. Hecno, če pomislimo, da je leta 2009 ptujskim pridelovalcem propadlo 30 ton čebule, ker so veletrgovci raje prodajali čebulo iz Nove Zelandije. Čeprav, kot je v zapisu kolegice Pihlarjeve na teh straneh pred letom dni povedal pridelovalec čebule Miran Klinc, "ptujski luk vsebuje dva- do trikrat več suhe snovi kot hibridna čebula, ne vsebuje škodljivih hormonskih sredstev, ima pa v sebi izdatno količino najmočnejšega antioksidanta kvercetin, zato je ptujski luk hrana, začimba in naravno zdravilo".

No, če kupci v veletrgovinah (še) ne sprašujejo po poreklu izdelkov, ki jih kupujejo, vrtičkarje in druge sladokusce sorte, kot je ptujska čebula, še kako zanimajo. "Gre za slovensko sorto, po kateri kar povprašujejo. Ker pa čebule ne semeniš v eni sezoni, temveč do čebulčkov prideš šele v dveh, lani pa je bila slaba sezona, semena ni dovolj. Med drugim tudi zato ne, ker se našim pridelovalcem s semenenjem ne da ukvarjati, saj v tem ne vidijo profita, čeravno prav primer ptujske čebule govori, da je povpraševanje po njej letos izjemno. Kot redkost oziroma rariteto, ki je nikakor ne moremo več najti, pa velja omeniti beltinško pšenico. Po njej povprašujejo predvsem manjši ekstenzivni pridelovalci. Ljudje se s temi stvarmi ukvarjajo tudi za hobi, nekateri imajo doma celo svoje mline in mlinčke," osnovne obrise scene z avtohtonimi semeni oriše Tina Ternjak.

Odgovor na vprašanje, zakaj so sorte, kot je omenjena beltinška pšenica, izginile, je bolj ali manj jasen. Pohlep, se reče osnovnemu vzgibu. Potegovanje za čim večji hektarski donos oziroma intenzivna pridelava. Stare sorte ne dajejo takšnih donosov kot nove. K temu je treba dodati še globalizacijo semen, okusov in sort. Vendar pa domače sorte, ki so se z leti prilagodile razmeram, ne zahtevajo toliko škropljenja kot sodobne sorte. Hkrati je kupljene hibride težko semeniti, zato je treba seme vedno znova kupovati. "Če pogledate prospekte semen, so polni lepih rastlin. Podatek, da od 50.000 rastlinskih vrst, ki so primerne za našo prehrano, dandanes pridelujemo samo še štirideset vrst, pa kaže, da peščica ljudi, ki imajo v rokah semenske hiše, določa, kaj bomo pridelovali. Mislim, da je bil glede semen zelo pomemben pristop Slovenije k EU. Potreben je bil vpis v sortno listo. Ker ta vpis stane, so se tista semena, ki se niso splačala, izgubila. Obenem so v nekem obdobju ljudje nehali ceniti doma pridelana semena in izrinili so jih hibridi. Nekatera nepovratno. Vendar se časi spreminjajo, saj nakup semen ni več tako poceni," opisuje situacijo Ternjakova.

Težave semenarjenja

Na njene besede lahko navežemo razmišljanje gospe Marije Ambrož, prodajalke vrtnin na ljubljanski tržnici. Takole pravi: "Avtohtona semena so sicer bolj butična varianta, se bo pa treba vrniti k njim iz povsem enostavnega razloga. Ker se na splošno proda vsega manj in bo dovolj, če boš pridelal toliko, kolikor lahko dobiš iz svojega semena." Sama semeni samo še staro vrsto zelja, vendar pa zaenkrat zgolj za osebno porabo oziroma zato da ohranja sorto. Medtem ko na primer za ljubljansko ledenko kupuje seme Semenarne Ljubljana.

Semenarna Ljubljana je osrednja slovenska semenarna. Razvila se je iz stojnice s semeni Maksa Severja, ki je začela poslovati leta 1906 pred ljubljansko Kresijo in do druge svetovne vojne prerasla v najmočnejše tovrstno podjetje v regiji s poslovalnicami od Trsta do Beograda. Po drugi svetovni vojni je z nacionalizacijo podjetje postalo državna last, od leta 1995 pa je delniška družba. "Avtohtona semena imajo nacionalno in zgodovinsko vrednost. Te sorte so že dalj časa prisotne na slovenskem trgu in treba jih je vzdrževati, če želimo, da so komercialno žive. Semenarna Ljubljana je največji vzdrževalec sort semen v Sloveniji. Obstaja tudi genska banka pri kmetijskem inštitutu, kjer imajo sicer širok sortiment shranjenih semen, ki pa so zgolj arhivirana. Če bi jih želeli ponuditi tržišču, bi potrebovali tri, štiri leta, da bi jih razvili v komercialno seme. Mi ponujamo sorte, ki so aktivne. Iz njih se pridela soliden pridelek," pravi Simon Gartnar, agronom iz Semenarne Ljubljana.

V Semenarni trenutno vzdržujejo 60 različnih sort vrtnin in poljščin, med njimi veliko avtohtonih, kot so fižoli ptujski maslenec, jeruzalemski ter jabelski pisanec, semenje čebul, kot so ptujska rdeča, belokranjka ter tera, pa ajdo darja, oljno bučo slovenska golica, česen ptujski jesenski in ptujski spomladanski. Iz njihovega semena so tudi babure, najbolj razširjene štiriprekatne svetlorumene paprike, iz katerih so praviloma največkrat pripravljene polnjene paprike. Semenijo na Ptuju, kjer imajo selekcijski center. "Skrbimo, da imamo vedno predosnovno in osnovno seme, s čimer zagotovimo, da sorta ne gre v pozabo. Iz osnovnega semena pridelamo komercialno seme, ki pa ga večinoma ne pridelujemo v Sloveniji, temveč v državah, kjer so klimatski pogoji za pridelavo semena boljši. Pridelava semen je komplicirano početje. Predvsem sta pomembni izolacija in redna kontrola posevka v času vegetacije. Pomemben del semenske proizvodnje je tudi dodelava semena, ki se vrši po žetvi. Določene vrste vrtnin potrebujejo izolacijo pred drugimi tujeprašnicami. Takšne so predvsem rdeča pesa pa tudi vse kapusnice, torej zelje, koleraba... Med posevki je predpisana razdalja oziroma ločitev od okolja z rastlinjaki," razlaga težave semenarjenja Gartnar, ki mimogrede poudari še, da sosedje Hrvati vzdrževane selekcije semen, ki edina zagotavlja ohranjanje sort, niti ne izvajajo.

Če ideje, kot sta štafeta semen in semenska knjižnica, predstavljajo alternativno semenarjenje, je to, kar počne Semenarna, čista komercialna pridelava. No, kot zaznava tudi Gartnarjeva kolegica Barbara Lončar Vrhovec, se trendi povpraševanja spreminjajo tudi pri množični proizvodnji semen, s kakršno se ukvarjajo oni: "Najboljši pokazatelj je česen. Še pred petimi leti so vsi iskali samo velik bel česen. Lani smo zaznali, da se je trend obrnil in da ljudje povprašujejo po ptujskem česnu."

Klemen Dovč, prav tako eden večjih zelenjavarjev na ljubljanski tržnici, o semenih ljubljanske Semenarne sicer nima najboljšega mnenja. Pravi, da semenarijo površno oziroma nič bolj uspešno kot on sam, ki na primer delno semenari seme za ledenko, medtem ko preostalo količino vzgoji z nemškimi semeni. Lastno seme uporablja za spomladansko solato, ki se od tujerodne razlikuje prav po najbolj slastnem delu. Točneje - po glavatem jedru, kjer se skrivajo za prenekaterega jedca najslastnejši listi. Tako imenovano avtohtono seme - ki pa se, kot lahko preberete v intervjuju z dr. Vladimirjem Megličem, precej razlikuje od originala - zmore narediti glavatejšo solato. No, avtohtona ledenka ima v vsakem primeru eno zoprno lastnost. Ob nastopu vročine oziroma sopare se razcveti, kar pomeni, da brez neavtohtonih semen ledenke preko poletja sploh ne bi bilo v ponudbi. "Moja družina prideluje vrtnine 80 let. Odkar sem sam v poslu, torej zadnjih 25 let, se je po imenu zvrstilo vsaj 50 sort solate. Po obliki je prešla iz bolj glavate na manj glavato. Starejši pravijo, da je novejša ledenka trša, vendar po mojem ni. Meni se zdijo nove sorte celo bolj krhke, tudi po okusu so mi boljše. No, glede kifeljčarja pa ni dileme. To je avtohtona ljubljanska sorta, ki jo semenarimo izključno sami. In ta se ni spremenil. Isti je: levo pa desno pa raven. Čez 14 dni bo že na voljo. Sam sem zasadil dva tisoč kvadratnih metrov rastlinjaka." Podobno zgodbo govori Dovčev kolega Jure Kristan, ki prav tako meni, da ljubljanska ledenka iz starih semen dela lepše glave. Njegova družina letno pridela deset ton solate in dve toni krompirja: "Sami semenimo zelje, cvetačo, brokoli, tudi solato. Najbolj zaupamo svojemu semenu. Če nimamo svojega semena, kupujemo holandsko seme. Bi se pa kar strinjal, da se je razen kifeljčarja vse bolj ali manj spremenilo," pravi Kristan.

Prav primer ledenke, ki smo ji v tem zapisu posvetili nekaj več prostora, sporoča, da velja pri navdušenju nad avtohtonimi semeni upoštevati, da ta po pravilu predvidevajo tudi "avtohtoni" življenjski stil, ki pa ne predvideva hrustljave ledenke skozi vso sezono. Ali jagod pozimi. Nemalokrat je vprašljivo tudi, kaj je dejansko originalno oziroma avtohtono seme. Značilnosti sort se ves čas spreminjajo, zato solata, kakršne se posameznik spomni izpred dvajsetih let, ni nujno iz avtohtonega semena. Ni pa dvoma, da se zavest o izvoru hrane, vključno z informacijo o izvoru semen, krepi. In avtohtona semena so del tega trenda, zaradi katerega bolj podjetni ljubljanski sladokusci, če se le da, obiskujejo tržnice po manjših krajih zunaj Ljubljane. Te čase je nekako v veljavi mnenje, da je ponudba tamkaj kvalitetnejša kot v Ljubljani.