Bi vaš zakon prestal takšno normativno seciranje? Bi se ustrašili izpraševanja in se zmedli ob vprašanju, ali ima vaša ljubezen za kosilo raje juho, meso, krompir ali solato? Kako bi odgovarjali na vprašanja, če bi vam grozilo, da boste ob napačnem odgovoru (ki je lahko napačen le v razmerju do "napačnega" odgovora vašega izbranca), za vedno ostali v Afriki, vaš izbranec pa tam v neki Sloveniji? Bi razmišljali o tem, kaj bi odgovorili vi, ali o tem, kaj bo odgovorila sorodna duša?
Vse to morda zveni kot romantizirana parafraza znamenite zapornikove dileme, a za vsakim administrativnim posegom se skrivajo usode resničnih ljudi.
Tisti, ki vendarle prestanejo zasliševanje in prebrodijo sumničenje evropskih držav, da priseljenci zgolj izkoriščajo sistem sklepanja zakonskih zvez za pridobitev pravice do bivanja, pa se znajdejo šele na vhodu v labirint drugih, bolj sofisticiranih administrativnih ovir, ki parom jemljejo veselje in voljo. V zadnjih nekaj letih so se razmere zanje le še zaostrile.
Medtem, opozarja Katarina Bervar Sternad, direktorica Pravno-informacijskega centra, ki je za ministrstvo za notranje zadeve oziroma za potrebe Evropske migracijske mreže letos pripravljala študijo o navideznih porokah in lažnih izjavah o starševstvu, pa zlorabljanje porok v Sloveniji sploh ni problem. V slovenski sodni praksi je bil doslej zabeležena ena sama obravnava zavrnitve vizuma zaradi domnevno navidezne poroke.
V sredo zvečer je slovenski premier pred novinarske mikrofone stopil kislega obraza. Po sestanku s šefi drugih strank, s katerimi se naj bi se dogovarjal o vpisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo, je nakazal, da se - če mu dogovor ne bo uspel - boji reakcij iz tujine.
Tudi če sta vsa retorika in teatralnost izkušenega politika okrog spremembe ustave predvsem notranjepolitično manevriranje, pa se zdi ta detajl, odziv tujine, relevanten. Slovenija, kot tudi druge evropske države, ni (več) povsem suverena država. Morda si lahko privošči, da koga po volji vlade imenuje v upravni odbor evropske agencije za temeljne pravice, ne dovolijo pa ji povsem proste izbire med zapisom finančnih pravil v zakon oziroma v ustavo.
Podobno velja za politiko upravljanja z migracijami. Ta ni slovenska, temveč evropska prioriteta. Ne "rešuje" se Slovenija pred tujci, ampak Evropa pred duhom, ki je stopil iz njene kolonialistične preteklosti in jo preganja na vsakem koraku. Potem ne gre več za ljudi in njihove družine, ampak za denar, ki ga je Evropa dolžna tistim, ki jih je stoletja izčrpavala.
Tu se vsaka in vsa ljubezen konča.
