"Ob istem času sem jaz v Ljubljani odgovarjala na enaka vprašanja," je dodala L. "Ločeno so naju spraševali, kje in kako sva se spoznala, pa tudi, na kateri strani postelje spim jaz in na kateri on. Država je s primerjanjem odgovorov preverjala, ali je najin zakon resničen."

Posegi v zasebnost

L. in I., katerih identiteto smo na njuno željo prikrili, sta bila le eden izmed parov, do katerih je bila Slovenija - kot izpostava EU - nezaupljiva. Poročila sta se v Afriki, slovenske oblasti pa so preverjale, ali je njuna ljubezen iskrena. Opraviti sta morala vzporedni test, ona v Sloveniji, on v Afriki, da se ne bi mogla med seboj dogovarjati o odgovorih. Ker so se ti dovolj ujemali, je I. dobil vizum, ki mu je omogočil potovanje v Ljubljano.

"Postopki preverjanja pristnosti zakonske zveze posegajo globoko v zasebno sfero," pravi Katarina Bervar Sternad, direktorica Pravno-informacijskega centra, ki je za ministrstvo za notranje zadeve oziroma za potrebe Evropske migracijske mreže pripravljala študijo o navideznih porokah in lažnih izjavah o starševstvu. "Vprašalnik obsega okoli šestdeset vprašanj, ki so tako podrobna, da je vprašanje, ali ne bi bila ob njih marsikatera slovenska zakonska zveza na težki preizkušnji."

Bervar-Sternadova je na podlagi analiz redkih primerov, ki so jih obravnavali v okviru MNZ in na upravnih enotah, ugotovila, da zlorabljanje porok in starševstva (uradno gre za zlorabo pravice do združevanja družine) v Sloveniji ni problem. V slovenski sodni praksi je bil doslej zabeležen en sam primer, ki je obravnaval zavrnitev vizuma zaradi domnevno navidezne poroke. Izid tega postopka za zdaj še ni znan. Na področju izjav o starševstvu in ugotavljanju njihove lažnosti pa po dostopnih podatkih spornih primerov sploh še ni bilo.

Odziv na druge ovire

"Glede na to, da podrobna statistika o navideznih porokah ni dostopna oziroma ne obstaja, bi lahko sklepali, da navidezne poroke v Sloveniji niso razširjen problem," pravi Bervar-Sternadova. Pobudnice za izdelavo študije, ki je zajela vrsto evropskih držav, so bile druge države, denimo Nemčija. Tam je navideznih porok in zlorab izjav o starševstvu več. "Iz poročil drugih držav je razvidno, da so tamkajšnje zlorabe porok jasno identificirane. Tako je na primer znano, da so drugod migranti za lažne poroke svojim 'partnerjem' pripravljeni plačevati," pravi Bervar-Sternadova. Prepoznani so tudi tipi zlorab. "Za Afričane s severa Afrike je denimo na Madžarskem značilno, da se za poroke dogovarjajo s starejšimi ženskami, za migrante iz Azije pa so bolj značilne lažne izjave o starševstvu."

Katarina Bervar Sternad je v pogovoru za Dnevnik opozorila, da poskusi migrantov, da bi za ureditev statusa uporabili družinska razmerja, kažejo na težave, ki jih imajo v drugih upravnih postopkih. Migracijske politike EU se zaostrujejo in po običajni legalni poti, s prošnjami za dovoljenja za prebivanje iz drugih razlogov, migranti vedno težje pridobijo pravico do prebivanja. "Četudi je zloraba pravice združitve z družino na ravni EU očitno prepoznana kot bolj problematična, ukrepi (v Sloveniji) ne bi smeli biti toliko usmerjeni v zaostrovanje migracijske politike kot predvsem v pomoč izvornim državam, da do migracij in zlorab ne bi prihajalo," pravi Bervar-Sternadova. Ugotovila je še, da Slovenija na področju družinskega življenja migrantom (v določenih primerih) omogoča nekoliko boljše pogoje od minimuma pravic, ki jih zahteva EU. "Iz obstoječih podatkov in njihove analize je razvidno, da določanje višjih standardov pravic tujcev v postopkih združevanja družine nujno ne pomeni porasta zlorab tega instituta," je poudarila naša sogovornica.