Predsednik SVOOD-a Primož Verbič je na spletu zapisal: "Predlagatelji in zagovorniki zakonika trdijo, da ta prinaša novosti, ki bodo odpravile pomanjkljivosti dosedanje ureditve varovanja koristi otroka, s tem ko centrom in sodišču podeljuje večje pristojnosti glede izvrševanja nujnih in drugih ukrepov. Med temi ukrepi je takojšen odvzem otroka s strani centra, nadzor izvajanja starševske skrbi, začasna odredba sodišča o ureditvi začasnega varstva koristi otroka, omejitev (pravic) starševske skrbi, odločitev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju, odvzem starševske skrbi, ter odvzem otroka. “
Verbič v nadaljevanju besedila zapiše tudi: "Verjamem, da je bil zakonik (povečini) pisan z dobrim namenom, vendar ohlapna določila glede definicije ogroženosti in varstva koristi otroka omogočajo takšno interpretacijo, da se zakonik lahko uporabi tudi proti staršem, ki obvezno cepljenje odklanjajo iz osebnih ali medicinskih razlogov. Po veljavni zakonodaji s področja nalezljivih bolezni je cepljenje nujen ukrep za preprečevanje nalezljivih bolezni, nujen v takšni meri, da je cepljenje obvezno po zakonu.“
V družinskem zakoniku smo preverili očitke, ki jih navaja Verbič in ugotovili, da se cepljenje v besedilu izrecno ne omeni niti enkrat, hrana pa je omenjena zgolj v členu 194., ki se nanaša na odmero preživnine in v tretji točki pravi: "Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.“
Cepljenje se v zakoniku ne omeni niti enkrat, hrana le v navezavi na preživnino
Očitki, ki jih podaja društvo SVOOD se sicer nanašajo na 7. točko zakonika, ki določa ukrepe za varstvo koristi otroka. V 157. členu zakonika, ki določa obveznost države pri varovanju koristi otroka piše: "Starši imajo pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka (v nadaljnjem besedilu: ukrep za varstvo koristi otroka) le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka.“
Pri tem se 157. člen v kontekstu Verbičevih očitkov dopolnjuje z 159. in 160. členom. 159. pravi: "Pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka je treba upoštevati dve omejitvi: izreče naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka; predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka.“
V 160. členu pa piše: "(1) Pristojni organ izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen. (2) Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. (3) Škoda iz prejšnjega odstavka obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.“
Strah, da bi otroke jemali zaradi alternativne prehrane in zdravljenja, je odveč
Vrhovna sodnica na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije dr. Mateja Končina Peternel zakonik pojasnjuje: "Po ustavi so starši tisti, ki imajo pravico odločati o vseh vprašanjih v zvezi s svojim otrokom. Država lahko v to njihovo pravico poseže le v primeru, ko starši s svojim ravnanjem otroka resno ogrožajo. Pri zdravniških posegih so iz tuje sodne prakse znani predvsem primeri, ko je bilo kljub nasprotovanju staršem, ki so bili jehove priče, odločeno, da se otroku da transfuzijo krvi, vendar le takrat, ko je bilo dokazano, da bi brez tega otrok umrl. Določba o zdravniških posegih se v tujini uporablja tudi v primeru utemeljenega suma, da je bil otrok spolno zlorabljen ali trpinčen, zato da se sploh lahko opravi zdravniški pregled otroka proti volji staršev."
Končina Peternelova v odgovoru na skrbi glede zakonika prav tako pojasni: "Strah, da bi bila zgolj uporaba alternativne prehrane ali alternativnih metod zdravljenja lahko že razlog za kakršnokoli poseganje države v družino, ni utemeljen. Zato, da država lahko kakorkoli poseže v pravice staršev, mora biti dokazano, da je otrok resno podhranjen in zanemarjen tako, da so že izkazane resne posledice na njegovem zdravju,“ in dodaja: "Določbe zakona morajo biti oblikovane tako, da na eni strani varujejo družine pred neupravičenimi posegi v družini, na drugi strani, pa v primerih, ko je otrok v družini resno ogrožen, omogočajo hitro ukrepanje. Določbe zakona je zato treba ocenjevati z obeh vidikov. Zakonik z določitvijo pogojev, z načelom najmilejšega ukrepa in s tem, da o tem, ali je ukrep utemeljen, že v izhodišču odločata dva ločena organa – center za socialno delo, ki ukrep predlaga, in nato sodišče, ki o njem odloči – varuje družino pred neupravičenimi posegi. S tem, da so ti ukrepi v zakoniku urejeni, pa daje možnost ukrepanja, ko je to res potrebno zaradi zaščite otroka. Če teh ukrepov v zakoniku sploh ne bi uredili, jih pristojni organi zagotovo ne bi mogli zlorabiti, vendar jih tudi ne bi mogli uporabiti takrat, ko je treba zavarovati zanemarjene, trpinčene in zlorabljene otroke, ki zaščito nujno potrebujejo.”
