Priporočilom OECD za ponovno vzpostavitev konkurenčnosti Slovenije je večina udeležencev z določenimi zadržki pritrjevala, še najbolj kritičen je bil ekonomist Jože Mencinger. »Zakaj se ne pove, da gre pri strukturnih reformah preprosto za zmanjšanje socialnih pravic, upravičeno ali neupravičeno,« je dejal. »Četudi bi imeli gospodarsko rast na ravni normale, ne bi mogli financirati vsega iz javnih financ. Da, gre za krčenje socialnih pravic,« mu je pritrdila generalna sekretarka vlade Helena Kamnar.

Nefleksibilen trg delovne sile in nevzdržnost pokojninskega sistema sta temi, ki sta bili pri letošnjem ekonomskem pregledu Slovenije deležni najbolj ostrih pripomb OECD, za najbolj burno razpravo pa so poskrbela priporočila za spremembe našega šolskega sistema.

Dvig minimalne plače za OECD nerazumljiva odločitev

Odločitev za dvig "že tako velikodušne minimalne plače" za 23 odstotkov v začetku leta 2010 je za skupino razvitih držav, združenih pod okriljem OECD, težko razumljiva. Skupaj s hitro rastjo plač v javnem sektorju lahko oslabi gospodarske rezultate, opozarjajo in predlagajo, naj se minimalna plača veže le na rast cen življenjskih stroškov in to za daljše obdobje.

"Če želite povrniti konkurenčnost in ne želite znižati cene, je druga možnost večja inovativnost," predlaga William White. OECD namreč ugotavlja, da Slovenija sicer veliko vlaga v raziskave in razvoj ter inovacijsko dejavnost, zaostaja pa pri izkupičku teh vlaganj. Vlada bi morala po mnenju organizacije zmanjšati administrativno razpršenost inovacijske politike, a dejstvo je, da vlada povezovanje različnih institucij, kot so Javna agencija za podjetništvo in tuje neposredne investicije, Tehnološka agencija in podjetniški sklad, napoveduje že leta, do premikov pa, kot pri številnih drugih že danih priporočil OECD, vse do danes ni prišlo.

Varovanje zaposlitve med najtrdnejšimi v OECD

Zaščita zaposlenih za nedoločen čas v Sloveniji je med najtršimi v državah OECD in taka ostaja tudi po nedavnih reformah, ki skrajšujejo odpovedne roke, omejujejo odpravnine, in kljub zakonu o malem delu. Varovanje zaposlitev bi bilo treba razrahljati, olajšati je treba odpoved delovnih razmerij in znižati odpravnine, se glasi priporočilo OECD, ki sindikate zagotovo ni pustilo ravnodušne.

Nefleksibilnost trga dela in minimalna plača zmanjšujeta konkurenčnost slovenskega gospodarstva, odvračata pa tudi tuje neposredne investicije, nadaljujejo v OECD in dodajajo, da zaradi pomanjkanja tujih izkušenj trpi tudi prenos novih tehnologij, posledično pa rast produktivnosti ter učinkovitosti. K tujim neposrednim investicijam bi po mnenju OECD prispevala tudi racionalizacija državnega lastništva in izboljšanje njegovega upravljanja, a tudi v tem primeru ima Jože Mencinger drugačno mnenje. "Tuje neposredne investicije pomenijo v vzhodni Evropi prodajo obstoječih zmogljivosti in relativno malo investicij, odliv dobičkov pa je dvakrat večji kot priliv naložb," je pripomnil.

Pokojninska reforma korak v pravi smeri, a ne bo dovolj

Še posebej veliko opravka so si v OECD razumljivo dali s pokojninsko reformo. Ta je po njihovem mnenju korak v pravi smeri, a ukrepe bo treba zaostriti. Predlagajo povišanje starostne meje za upokojitev, znižanje pokojnin ob hkratnem spodbujanju zasebnega sistema ter vezavo pokojnin na inflacijo in ne na rast plač. Zgodnje upokojevanje je treba ostreje kaznovati, poznejše pa nagraditi, poleg tega pa odpraviti ugodnejši položaj žensk, saj te živijo dlje kot moški.

OECD se opira na projekcije do leta 2060, ko naj bi se delež aktivne populacije Slovenije znižal za 32 odstotkov, medtem ko se bo v Evropi v povprečju za 15 odstotkov. Stroški za pokojninski sistem se bodo s sedanjih 11 odstotkov BDP povišali na 20 odstotkov, v primeru uveljavitve predlagane reforme na 18 odstotkov. Čeprav je skrb zaradi staranja prebivalstva skupna številnim državam, ima Mencinger tudi v tem primeru svoj pogled, poleg tega pa ne pristaja na napovedi za več let vnaprej.

Svetlik: Ne želimo upokojencev in zaposlenih med prejemniki socialnih pomoči

Minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik je skušal pojasniti, da si v Sloveniji pač ne želimo, da bi upokojenci in zaposleni potrebovali socialno pomoč. "Država, ki se ima za socialno državo, si tega ne more privoščiti," je gostom iz Pariza pojasnil Svetlik.

Zagotovil je, da bo prvi fazi pokojninske reforme sledila še druga faza, s katero naj bi pokojninski sistem celovito prenovili, da bo pripravljen za obdobje po letu 2025. Strinja se, da je treba minimalno starost za upokojevanje še dvigati, vendar je to postopen proces, zniževanje pokojnin, kot predlaga OECD, pa bi lahko bilo po njegovem mnenju kritično, predvsem zato, ker drugi steber ni dovolj močan.

Prva dama SKB banke Cvetka Selšek je ob tem opozorila na množične dvige privarčevanih sredstev v drugem stebru in poudarila, da je pokojninska reforma "potrebna v najbolj kruti obliki". Pokojninske reforme se je dotaknil tudi ekonomist Rasto Ovin, ki je poudaril, da je morda res problematičen prehiter izstop s trga dela, torej prezgodnje upokojevanje, a po njegovem je treba pozornost nameniti tudi prepoznemu vstopu velikega dela prebivalstva na trg dela.

Šololjubje in šolomrzništvo

Strokovnjaki OECD, ki se ukvarjajo z izobraževanjem v ožjem smislu, so šololjubni, tisti, ki jih bolj zanima ekonomika izobraževanja, so šolomrzni. Tako je na včerajšnji konferenci svoje izkušnje z delovanjem te organizacije strnil do poročila zelo kritični šolski minister Igor Lukšič. Če gre soditi po številu očitkov, ki jih je namenil priporočilom OECD, bi bilo mogoče sklepati, da so po njegovem "šolomrzneži" imeli zadnjo besedo.

Strokovnjaki OECD bi namreč del javnih sredstev vzeli osnovnemu in srednjemu šolstvu - ker da se javni denar tu porablja premalo učinkovito - in ga namenili visokemu. Češka, Madžarska in druge primerljive države, je bilo slišati, dosegajo podobne rezultate v znanju kot Slovenija, a s precej manj denarja. Udeležence konference so najbolj razburila priporočila o zapiranju in združevanju podružničnih šol, krčenju števila učiteljev, vzgojiteljev in nepedagoškega osebja ter povečevanju števila otrok v razredih in vrtčevskih skupinah. Izvedenci OECD sicer priznavajo, da je koristno, da delež otrok, vključenih v vrtce, narašča - to koristi zlasti otrokom iz socialno prikrajšanih okolij - toda stroški za to naj bi bili primerjalno previsoki.

Privarčevani denar bi, kot rečeno, namenili visokemu šolstvu, ki pa je tako podhranjeno, da potrebuje še dodatne vire. Z uvedbo šolnin in posojil, katerih vračilo bi bilo odvisno od prihodnjega dohodka študenta, bi rešili več težav: skrajšali bi študij, ki je zdaj med najdaljšimi v OECD, visokošolske institucije pa bi postale tudi bolj konkurenčne, če bi same določile šolnino. Avtorji poročila tudi ugotavljajo, da so dosežene stopnje terciarne izobrazbe pod povprečjem OECD, hkrati pa je delež dijakov, ki nadaljujejo študij, med najvišjimi. Ob tem še ugotavljajo, da naš šolski sistem ne omogoča dovolj prožnega prehoda s poklicne na akademsko raven in da so delodajalci premalo vključeni v oblikovanje šolskih programov. Po mnenju OECD bi bilo treba prevetriti tudi mehanizme financiranja visokega šolstva: vlada bi morala sredstva deliti tako, da bi upoštevala napredek študentov, fiksni del pa bi moral biti manjši. V OECD tudi menijo, da bi morala podjetja imeti večjo besedo pri dodeljevanju javnih sredstev za raziskave.

V razpravi je več sogovornikov opozorilo, da med vlaganjem v izobraževanje in gospodarsko uspešnostjo ni neposredne povezave. Znanje 14-letnikov, ki je odvisno predvsem od kakovosti učiteljev, je veliko boljši napovednik, je menil dr. Marjan Svetličič. Branimir Štrukelj, SVIZ, je poudaril, da prerazporejanje sredstev ni prava pot, temveč dvig deleža BDP na povprečje OECD (6,2 odstotka), saj je zadnjih pet let upadal. Po njegovem bi bilo treba tudi še enkrat preveriti podatke o količini sredstev na glavo učenca in študenta, kajti v OECD naj bi med sredstva za osnovno in srednje šolstvo vključili tudi sredstva za vrtce, ki so pri šolah, sredstva za študente pa naj bi bila tako pičla, ker so mednje šteli tudi 15 odstotkov fiktivno vpisanih študentov.

Za dr. Dušana Mramorja so ugotovitve OECD glede šolstva točne in na mestu. "V 9-letki sedi v razredih po 18 učencev, na EF pa pride na enega učitelja 70 študentov. To je nesprejemljivo," je poudaril. V študiji pogreša le večji poudarek kakovosti. Minister Lukšič je nasprotno dokazoval, da so nekatere ugotovitve v študiji sad za šolstvo škodljive logike, nekateri podatki pa naj bi bili tudi napačno uporabljeni. "Če bi podružnične šole združili, bi morali zgraditi večje šole, to bi podražilo, ne pa pocenilo šolstva. Za to, da imamo knjižnice v šolah, v katerih delajo knjižničarji, športne dvorane, ki služijo tudi lokalni skupnosti, javne glasbene šole, smo se zavestno odločili, ker je poslanstvo šole več kot le uresničevanje potreb trga," je dejal. Glede domnevno predragih vrtcev je poudaril, da so na Unescovi konferenci v Moskvi ugotovili, da so vlaganja v predšolsko vzgojo od 7-krat do 12-krat bolj učinkovita od kasnejših vlaganj. Zatrdil je tudi, da ni res, da delodajalci ne sodelujejo pri pripravi poklicnih programov, problem je v tem, da se le 3 odstotki dijakov poklicnih šol zaposlijo, preostali nadaljujejo študij ali pa "ostanejo doma pri mamah". Glede povečevanja števila učencev v razredih pa je opozoril, da ne gre pozabiti, da so uspešne države z velikim številom otrok v razredih (Singapur, Koreja...) avtoritarnega tipa.

Nasprotna mnenja o primernosti šolnin

Dr. Jozsef Gjörkös, državni sekretar na ministrstvu za visoko šolstvo, je dejal, da gredo ukrepi, ki jih pripravljajo, vsaj do neke mere v smer priporočil. Šolnine naj bi po novem plačevali študentje druge bolonjske stopnje, a le v primeru, če ne bodo uspešni. S predolgim študijem naj bi se spopadle predvsem univerze same. Tudi on je poudaril pomen kakovosti pri dodeljevanju sredstev. Za rektorja UL dr. Stanislava Pejovnika je večina ugotovitev v študiji točnih, le s tem se ni strinjal, da sistem daje prednost ustanovam s tradicijo. "Kvaliteta mora biti odločilno merilo." Opozoril je na "zanemarjene" srednje tehnične šole in vpis, pri katerem se upošteva le matura, zaradi česar so 1. letniki še bolj selekcijski. Šolnine je zavrnil kot neprimeren ukrep. "Ne drži, da bi študentje radi študirali 7 let. Težava je v tem, da ne vedo, kaj jih čaka po diplomi".