Čeprav mora poročilo do posveta ostati tajno, se je neuradno že izvedelo, da je slovensko osnovno in srednje šolstvo po ocenah strokovnjakov OECD premalo učinkovito glede na vložena javna sredstva – to je pred dnevi omenil tudi minister Gaspari –, javni izdatki za visoko šolstvo pa naj bi bili prepičli. Nelagodje pa zbuja tudi neljuba napaka v poročilu: Slovenija naj bi se osamosvojila leta 1992.

Ob tovrstnih raziskavah se vedno oblikujeta dva pristopa, opozarja minister. Ob tistih, ki vedo, da ne gre šolskega sistema ob vsakem takem poročilu postaviti na glavo, saj bi s tem načeli njegovo stabilnost, se pojavljajo tudi oni, ki bi ga takoj naredili »bolj učinkovitega«: zaostrili bi normative in standarde in tako prihranili kakšen evro. S težavo vzpostavljeni odnosi z ravnatelji, učitelji in z lokalnimi skupnostmi bi bili ob takšni skrbi za »učinkovitost« seveda znova na preizkušnji.

Po Lukšičevem mnenju se je treba zavedati, da so izbrani kazalci v poročilu OECD (in njihove neoliberalne interpretacije) odvisni od političnih ciljev, ki jih zastopa ta organizacija. »Strokovnjaki so izračunali, da so sredstva, ki jih države porabijo za predšolsko vzgojo, od 7- do 14-krat bolj učinkovito porabljena od sredstev, ki jih namenimo sekundarnemu ali terciarnemu izobraževanju. Kljub temu so vrtci v 'očeh' OECD še vedno v prvi vrsti varstvene ustanove,« pravi Lukšič. Manjkajo tudi mehanizmi, ki bi znanje otrok »izmerili« bolj celovito. Po ministrovem mnenju raziskave ne upoštevajo slovenskih posebnosti. »Nikjer drugje ne najdemo toliko otrok, ki hodijo v glasbene šole, kot v Sloveniji; na to smo lahko ponosni.« Pomembni razsežnosti našega sistema – in nekaterih drugih, ki v tovrstnih študijah niso primerjalne prednosti, so dobra športna infrastruktura in sofinancirana in urejena prehrana. Na Irskem, na primer, ni v navadi, da bi imele šole svoje telovadnice. Vseeno pa minister poudarja, da je sodelovanje z OECD, v okviru katerega že nekaj let posvečajo vzgoji in izobraževanju veliko pozornost, zelo koristno.

Publikacije, ki jih izdajajo pri OECD, prinašajo pomembna spoznanja, na primer iz nevroznanosti, ki bi lahko pomembno izboljšala proces učenja, toda težava je, ker pri nas nimamo ustreznih mehanizmov, da bi lahko ta spoznanja prenesli v prakso. Posveti z ravnatelji se, na primer, sučejo le okoli novih zakonskih predlogov, le malokrat pa se zgodi, da bi razpravljali o konkretnih problemih in spremembah, ki jih ravnatelji zaznavajo v šoli. Minister je tudi sicer nezadovoljen z odzivnostjo stroke na probleme. Nimamo, na primer, nikogar, ki bi se celovito ukvarjal z učbeniki in delovnimi zvezki, s samim konceptom torej, obžaluje minister.