Kolikor se spominjam, sem profesionalni hokej prvič gledal na nekem italijanskem televizijskem programu leta 1988, tistega leta, ko je veliki Wayne Gretzky iz Edmonton Oilers prestopil k LA Kings, in dojel, da so pravila te igre pravzaprav preprosta: dve ekipi s po šestimi transformerji v oklepih se brezglavo podita po ledu in se mlatita z nekakšnimi palicami, vse dokler igralcem ene od ekip ne uspe pobegniti nasprotnikom, se zbrati in drug drugemu skočiti v objem. Zmaga seveda tisto moštvo, ki se mu v šestdesetih minutah večkrat uspe zbrati v ekipni objem.
Vsaj tako sem mislil dobrih dvajset let - gledal sem razburljive tekme NHL in se čudil spretnosti jetijev v čeladah, da pobegnejo nasprotnikovim pastem in se zberejo v objemu - vse dokler pred petimi, šestimi leti nisem slišal povsem neverjetne novice: neki mulc z Jesenic je kot prvi Slovenec v zgodovini National Hockey League podpisal z Los Angeles Kings in na prvi tekmi NHL v življenju zabil dva gola Anaheim Ducks.
Dva gola? sem se začudeno vprašal. Kakšni goli neki?!
Pozneje sem desetkrat gledal ta zgodovinski prvi gol, a ga nisem videl. Pojma nimam, ali je skrivnost slovenskega hokeja v tem, da Slovenci bolje vidijo od nas južnjakov, jaz sem še vedno videl samo tega mulca v belem dresu s številko enajst, kako se podi s palico po desni strani, pride pred gol, gre mimo vratarja in naenkrat iz ljubega miru dvigne roke v zrak, medtem pa mu soigralci skačejo v objem.
Menda sem šele v dvajsetem počasnem posnetku v delčku sekunde videl nekakšno črno ploščico, ki je iz povsem nemogočega mrtvega kota zadela mrežo. Šele tedaj sem dojel koncept golov v hokeju. Takrat sem prvič slišal za mladega Slovenca s številko enajst in si zapomnil njegovo ime: Anže Kopitar.
Anže, naš človek v NHL - naj se Slovenci ne jezijo, a s Kopitarjem sva se rodila v isti državi - me je prisilil, da sem končno doumel in vzljubil to nenavadno in nerazumljivo igro, tako kot sta me Bojan Križaj in Mateja Svet prisilila, da sem doumel in vzljubil tisto brezglavo strmoglavljanje po planinskih pobočjih navzdol, Bogdan Norčič pa letenje na smučeh.
Vendar se Anže ni zadovoljil samo s tem, da bi populariziral hokej med Dalmatinci. V športu namreč vlada red: najprej je moral Brane Oblak zaigrati v bundesligi, petnajst let kasneje je moral Zlatko Zahović v finalu lige prvakov zgrešiti enajstmetrovko, da bi morda šele nekje čez trideset let neki Slovenec postal klubski prvak Evrope in najboljši strelec.
Anže Kopitar pa ni imel časa čakati. V svoji prvi sezoni, ko je zabil dvajset golov in dal štirideset podaj, so ga razglasili za najbolj priljubljenega igralca Kingsov. Že v naslednji je bil z 32 goli in 45 podajami, skupaj torej 77 "objemi", najuspešnejši igralec Kingsov, potem ko je v Atlanti kot zagotovo najmlajši igralec na ledu odigral svojo prvo All Star tekmo. Leto zatem je podaljšal pogodbo za petdeset milijonov dolarjev in postal prava hokejska zvezda, slovenski Wayne Gretzky.
Oh, Gretzky! Kopitar je tistega davnega avgusta 1988 na rodni Hrušici praznoval svoj prvi rojstni dan, ko je hokejski svet pretresel senzacionalni prestop najboljšega hokejista vseh časov iz Edmonton Oilers v vrste večnih luzerjev iz Los Angelesa, toda Kings niti v osmih letih z Največjim v napadu niso osvojili Stanleyjevega pokala. Če bi staremu Matjažu takrat kdo rekel, da bo njegovemu malemu nekoč uspelo tisto, kar ni uspelo niti Gretzkyju! Matjaž je imel raznorazne sanje, medtem ko je njegov mali pihal prvo svečko na rojstnodnevni torti, a tako daleč, kakor bo odšel mali Anže, ni sanjal niti legendarni Rudi Hiti.
Čez štiriindvajset let je v deseti minuti podaljška prve tekme končnice proti New Jersey Devils v njihovi Prudential Areni Waynže Kopitar zabil za 2:1, za rekordno deveto zaporedno zmago v gosteh v play-offu, in navijači Kingsov so prvič zares verjeli, da je mogoče. Dva tedna kasneje sem gledal šesto tekmo finala. Seveda nisem videl niti enega od šestih golov - ta igra je za Dalmatinca vendarle malo prehitra - a vem, da so Kings zmagali s šestimi moštvenimi objemi proti samo enemu New Jerseyja.
Z našim človekom v NHL na čelu, najboljšim v najboljšem klubu najboljše svetovne lige - nihče iz teh naših krajev ni nikoli dosegel ničesar podobnega - so LA Kings tako prvič v petinštiridesetih letih klubske zgodovine osvojili hokejski sveti gral. Če bi vprašali nas, bi ga imeli že davno: mi se morda ne spoznamo na hokej, a vemo, da je vse zaman, če eden od šesterice ni Slovenec.
